Prevod

Rekla je: Zvedela sem, o srečni kralj, da je pobožnjak svoj živež razdelil na dvoje: polovico je obdržal zase, polovico pa namenil golobjemu paru. Molil je, da bi jima bilo dano obilno potomstvo, in njun zarod se je namnožil. Golobi niso iskali zavetja nikjer drugje kakor na gori, kjer je živel pobožnjak. K njemu jih je pritegnilo to, da so nenehno slavili Boga. Pravijo, da golobi v svoji hvalnici govorijo: »Slavljen bodi Stvarnik vseh bitij, delivec živeža, graditelj nebes in tisti, ki je razprostrl zemljo.« Golobji par je s svojim zarodom živel v izobilju, dokler pobožnjak ni umrl. Tedaj se je golobja družina razkropila in razšla po mestih, vaseh in gorah. Pravijo tudi, da je v nekem gorovju živel pastir, veren, razumen in kreposten mož. Imel je ovce, ki jih je pasel, ter se preživljal z njihovim mlekom in volno. Gora, na kateri je prebival, je bila bogata z drevjem in pašniki, a tudi z zvermi. Vendar te niso mogle škodovati ne njemu ne njegovim ovcam. Tako je mirno živel na gori in se ni menil za nič posvetnega, saj je bil srečen in povsem predan čaščenju Boga. Nekoč pa je hudo zbolel in se zatekel v gorsko votlino. Ovce so podnevi hodile na pašo, ponoči pa se vračale v votlino. Bog je sklenil pastirja postaviti na preizkušnjo ter preskusiti njegovo poslušnost in potrpežljivost, zato mu je poslal angela. Angel je stopil k njemu v podobi lepe ženske in sedel predenj. Ko je pastir zagledal žensko, ki je sedela ob njem, ga je spreletel srh. Rekel ji je: »Ženska, kaj te je privedlo sem? Saj pri meni nimaš nobenega opravka in med nama ni ničesar, zaradi česar bi smela vstopiti k meni.« Odgovorila mu je: »Človek, mar ne vidiš moje lepote in ljubkosti ter ne čutiš mojega prijetnega vonja? Mar ne veš, kako moški potrebujejo ženske? Kaj ti torej brani, da bi se mi približal? Izbrala sem tvojo bližino in si zaželela združitve s teboj. K tebi sem prišla po svoji volji in ničesar ti ne bom odrekla. Tu ni nikogar, ki bi se ga morala bati. Rada bi ostala s teboj, dokler boš prebival v teh gorah, in ti bila družica. Ponudila sem se ti, ker potrebuješ žensko, da skrbi zate. Če boš legel z menoj, bo tvoja bolezen minila in zdravje se ti bo povrnilo. Obžaloval boš vsa leta svojega življenja, ki si jih prebil brez ženske bližine. Dala sem ti dober nasvet, zato ga sprejmi in se mi približaj.«

Pastir pa je rekel: »Poberi se od mene, zvijačna, zahrbtna ženska! Ne bom se ti vdal in ne bom se ti približal. Ne potrebujem ne tvoje bližine ne združitve s teboj. Kdor hrepeni po tebi, se odreka onstranstvu, in kdor hrepeni po onstranstvu, se odreka tebi. Zapeljevala si prve in poslednje rodove, toda vzvišeni Bog budno bdi nad svojimi služabniki. Gorje tistemu, ki ga doleti nesreča tvoje družbe!« Rekla mu je: »Ti, ki si zašel od prave presoje in zablodil s poti razumnosti, obrni obraz k meni in poglej moje čare! Izkoristi mojo bližino, kakor so jo modreci pred teboj. Imeli so več izkušenj kakor ti in so pravilneje presojali, pa vendar niso zavračali uživanja z ženskami, ki ga ti zavračaš. Nasprotno, želeli so si telesne ljubezni in ženske bližine, ki se jima ti odrekaš, pa jim to ni škodovalo ne v veri ne v posvetnem življenju. Zato si premisli in na koncu boš hvaležen za svojo odločitev.« Pastir je odvrnil: »Vse, kar govoriš, se mi studi, in vsemu, kar mi ponujaš, sem se odrekel. Zvijačna si in zahrbtna, ne držiš obljub in ne poznaš zvestobe. Koliko grdobije si skrila pod svojo lepoto! Koliko krepostnih si zapeljala, da sta jih nazadnje doletela kesanje in žalost! Pojdi proč od mene, ti, ki se lepšaš, da bi druge pogubila!« Nato si je z ogrinjalom prekril obraz, da je ne bi več videl, in se zatopil v molitveno spominjanje svojega Gospoda.

Ko je angel videl, kako trdna je njegova poslušnost, je odšel in se povzpel v nebesa. Nedaleč od pastirja je bila vas, v kateri je živel kreposten mož, ki ni vedel zanj. Ta je v sanjah zaslišal glas, ki mu je govoril: »Blizu tebe, na tem in tem kraju, živi pravičen mož. Pojdi k njemu in se ravnaj po njegovih zapovedih.« Ko se je zdanilo, se je odpravil na pot. Ko ga je vročina že hudo pestila, je prišel do drevesa, ob katerem je tekel studenec, in sedel v njegovo senco, da bi si odpočil. Medtem ko je sedel tam, so k studencu prišle divje živali in ptice, da bi pile. Ko pa so zagledale pobožnjaka, so se splašile in pobegnile. Pobožnjak si je rekel: »Moj počitek tukaj je tem živalim in pticam prinesel le nadlogo.« Vstal je in se začel grajati: »S tem, ko sem danes sedel na tem kraju, sem škodoval tem živalim. Kako se bom opravičil pred svojim Stvarnikom, ki je tudi Stvarnik teh ptic in divjih živali? Zaradi mene so zbežale od svoje vode in paše. O, kako me bo sram pred mojim Gospodom na dan, ko bo ovci brez rogov dosodil pravico proti rogati ovci!« Iz oči so mu privrele solze in zrecitiral je te verze:

Pri Bogu, ko bi ljudje vedeli, čemu so bili ustvarjeni, ne bi bili brezbrižni in ne bi spali. Kajti pride smrt, nato vstajenje, nato zbor vseh duš, očitki in strahote neizmerne. A kadar nam kaj prepovedo ali zapovedo, nas večina spi kakor ljudje v votlini. Nato je jokal, ker je sedel pod drevesom ob studencu ter pticam in divjim živalim preprečil, da bi pile. Odšel je in taval, dokler ni prišel do pastirja. Stopil je k njemu in ga pozdravil. Pastir mu je odzdravil, ga objel in zajokal, nato pa ga vprašal: »Kaj te je privedlo v ta kraj, kjer me doslej ni obiskal še noben človek?« Pobožnjak je odgovoril: »V sanjah se mi je prikazal nekdo, ki mi je opisal tvoje bivališče in mi naročil, naj se odpravim k tebi in te pozdravim. Prišel sem, da bi izpolnil naročilo.« Pastir ga je sprejel in se razveselil njegove družbe. Ostala sta skupaj na gori in v tisti votlini častila vzvišenega Boga. Njuna pobožnost je bila zgledna. Še naprej sta prebivala tam, častila svojega Gospoda in se hranila z ovčjim mesom in mlekom, odpovedavši se premoženju in otrokom, dokler ju ni doletela smrt. In s tem se njuna zgodba konča.

Kralj je rekel: »Šeherezada, vzbudila si mi odpor do mojega kraljevanja in me pripravila do tega, da obžalujem, ker sem pobijal ženske in dekleta. Ali poznaš še kakšno zgodbo o pticah?« Rekla je: »Da.«