Waltey

Waltey

Zgodba o Adiju ibn Zajdu in princesi Hind

Tisoč in ena noč · arabska pripovedna tradicija
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Zgodba o Adiju ibn Zajdu in princesi Hind

Vir
Tisoč in ena noč
Avtor
arabska pripovedna tradicija
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Arabic
Čas branja
6 min branja
Obseg
5 strani
Naslov izvirnika
حكاية عدي بن زيد والأميرة هند - الليالي ٤٠٥ إلى ٤٠٧

O izvirniku

Tisoč in ena noč

Zgodbe v zgodbah, polne trgovcev, dvorov, preoblek in nočnih zapletov. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tisoč in ena noč v jeziku Arabic.

Besedilo

Zgodba o Adiju ibn Zajdu in princesi Hind

Pripovedujejo tudi, da je imel Nu'man ibn al Mundhir, kralj Arabcev, hčer po imenu Hind. Na veliko noč, praznik kristjanov, se je odpravila molit v Belo cerkev. Stara je bila enajst let in bila je najlepše dekle svojega časa. Prav tistega dne je Adi ibn Zajd prispel v al-Hiro od Kisre in prinesel darilo za Nu'mana. Tudi on je stopil v Belo cerkev, da bi molil. Bil je visoke postave, prijetnega vedenja, lepih oči in gladkih lic, spremljalo pa ga je nekaj mož iz njegovega ljudstva. S Hind, Nu'manovo hčerjo, je bila služabnica po imenu Marija. Ta je ljubila Adija, vendar se mu ni mogla približati. Ko ga je zagledala v cerkvi, je rekla Hind: »Poglej tega mladeniča! Pri Bogu, lepši je od vseh, ki so se kdaj nališpali.« Hind je vprašala: »Kdo pa je?« Odgovorila je: »Adi ibn Zajd.« Hind, Nu'manova hči, je rekla: »Bojim se, da me bo prepoznal, če se mu približam, da bi si ga pobliže ogledala.« Marija ji je odvrnila: »Kako naj bi te prepoznal, ko pa te še nikoli ni videl?« Hind se mu je približala, medtem ko se je šalil z mladeniči, ki so ga spremljali. Vse je prekašal z lepoto, prikupnimi besedami, zgovornostjo in razkošno obleko. Ko ga je pogledala, jo je tako prevzel, da se ji je zmedel razum in je prebledela. Marija je opazila, da ji je pri srcu, in ji rekla: »Spregovori z njim.« Hind ga je ogovorila, nato pa odšla. Ko jo je Adi zagledal in slišal njene besede, ga je tako prevzela, da se mu je zmedel razum, srce mu je vztrepetalo in obraz je spremenil barvo. Mladeniči so opazili njegovo nenavadno vedenje, on pa je enemu izmed njih skrivaj naročil, naj ji sledi in poizve, kdo je. Ta je odšel za njo, nato pa se vrnil in mu povedal, da je to Hind, Nu'manova hči. Adi je stopil iz cerkve, od silne ljubezni pa ni več vedel, kam vodi pot. Nato je izrekel ta dva verza:

Prijatelja moja, olajšajta mi gorje, če vaju pot popelje v tiste kraje; zavijta do doma moje Hind, nato se vrnita in mi o vsem povejta. Ko je končal pesem, se je vrnil domov in v nemiru prebedel vso noč, ne da bi okusil spanec. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo šesta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da se je Adi, ko je končal pesem, vrnil domov in v nemiru prebedel vso noč, ne da bi okusil spanec. Ko se je zdanilo, mu je prišla naproti Marija. Ob pogledu nanjo se je razveselil, čeprav se prej zanjo še zmenil ni. Vprašal jo je: »Kaj želiš?« Odgovorila je: »Nekaj bi te prosila.« Rekel je: »Povej. Pri Bogu, karkoli boš zahtevala, ti bom dal.« Povedala mu je, da ga ljubi in da si želi biti z njim na samem. Privolil je, vendar pod pogojem, da z zvijačo pridobi Hind in poskrbi, da se bosta srečala. Odpeljal jo je v vinotoč v eni od ulic al-Hire in legel z njo. Nato je Marija odšla k Hind in ji rekla: »Ali si ne želiš videti Adija?« Odgovorila je: »Kako naj ga vidim? Hrepenenje po njem mi ne da miru in od sinoči nikjer ne najdem obstanka.« Marija je rekla: »Dogovorila se bom z njim, naj pride na ta ali oni kraj, ti pa ga boš lahko gledala iz palače.« Hind je odvrnila: »Stori, kakor se ti zdi prav.« Dogovorili sta se za kraj in Adi je prišel tja. Hind se je nagnila z višine, da bi ga videla, in ko ga je zagledala, je skoraj omahnila. Nato je rekla: »Marija, če ga še nocoj ne pripelješ k meni, bom umrla.« Zatem je omedlela. Njene služabnice so jo dvignile in odnesle v palačo, Marija pa je pohitela k Nu'manu in mu po resnici povedala vse, kar se je zgodilo. Rekla mu je: »Do ušes je zaljubljena v Adija.« Pojasnila mu je, da se bo njegova hči osramotila in umrla od ljubezni, če je ne poroči z njim, kar bo tudi njemu v sramoto med Arabci, in da ni druge rešitve, kakor da mu jo da za ženo. Nu'man je nekaj časa sedel s sklonjeno glavo in premišljeval o njej. Večkrat je izrekel: »Bogu pripadamo in k njemu se vrnemo,« nato pa dejal: »Gorje ti! Kako naj jo poročim z njim, ko pa ne želim sam načeti tega pogovora?« Marija je odgovorila: »On jo ljubi še bolj kakor ona njega in si je še bolj želi. Vse bom uredila tako, da ne bo vedel, da si izvedel za njegovo ljubezen, ti pa se ne boš osramotil, o kralj.« Nato je odšla k Adiju, mu povedala, kako je z rečjo, in mu rekla: »Pripravi pojedino in nanjo povabi kralja. Ko ga vino nekoliko prevzame, ga zaprosi za njeno roko, saj te ne bo zavrnil.« Adi je rekel: »Bojim se, da ga bom s tem razjezil in bo med nama vzniknilo sovraštvo.« Marija mu je odvrnila: »K tebi sem prišla šele potem, ko sem se o vsem pogovorila z njim.« Nato se je vrnila k Nu'manu in mu rekla: »Prosi ga, naj te pogosti na svojem domu.« Odgovoril ji je: »Prav.« Tri dni zatem je Nu'man prosil Adija, da bi pri njem obedoval s svojimi spremljevalci, in Adi je privolil. Nu'man je prišel k njemu, in ko ga je vino dodobra prevzelo, je Adi vstal in ga zaprosil za hčerino roko. Kralj je privolil in mu jo dal za ženo, tri dni pozneje pa je prišla v njegov dom. Z njim je živela tri leta in uživala sta v izobilju in najsrečnejšem zakonskem življenju. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo sedma noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Adi tri leta živel s Hind, hčerjo Nu'mana ibn al Mundhirja, in da sta uživala v izobilju in najsrečnejšem zakonskem življenju. Potem pa se je Nu'man razjezil na Adija in ga dal ubiti. Hind je za njim silno žalovala. Zunaj al-Hire si je zgradila samostan, postala redovnica in tam do smrti objokovala svojega moža. Njen samostan zunaj al-Hire je znan še danes.

Izvirnik

حكاية عدي بن زيد والأميرة هند - الليالي ٤٠٥ إلى ٤٠٧

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

فلما كانت الليلة ٤٠٥

ومما يُحكَى أن النعمان بن المنذر ملك العرب كان له بنت تُسمَّى هندًا، وقد خرجت في يوم الفصح وهو عيد النصارى لتتقرَّب في البيعة البيضاء، ولها من العمر أحد عشر عامًا، وكانت أجمل بنات عصرها وزمانها، وفي ذلك اليوم كان عدي بن زيد قد قَدِم إلى الحيرة من عند كسرى بهدية إلى النعمان، فدخل البيعة البيضاء ليتقرب، وكان مديد القامة، حلو الشمائل، حسن العينين، نقي الخد، ومعه جماعة من قومه، وكان مع هند بنت النعمان جارية تُسمَّى مارية، وكانت مارية تعشق عديًّا، ولكنها لا يمكنها الوصول إليه، فلما رأته في البيعة قالت لهند: انظري إلى هذا الفتى، فهو والله أحسن من كلِّ مَنْ تزيَّنَ. قالت هند: ومَن هو؟ قالت: عدي بن زيد. قالت هند بنت النعمان: أخاف أن يعرفني إنْ دنوْتُ منه حتى أراه من قريب. قالت مارية: ومن أين يعرفك وما رآك قطُّ؟ فدنَتْ منه وهو يمازح الفتيان الذين معه، وقد برع عليهم بجماله وحُسْن كلامه وفصاحة لسانه، وما عليه من الثياب الفاخرة، فلما نظرت إليه افتتنت به واندهش عقلها وتغيَّر لونها، فلما عرفت مارية ميلها إليه، قالت لها: كلِّميه. فكلَّمَتْه وانصرفت، فلما نظر إليها وسمع كلامها افتتن بها، واندهش عقله، وارتجف قلبه، وتغيَّرَ لونه، حتى أنكر عليه الفتيان، فأسر إلى بعضهم أن يتبعها ويكشف له خبرها، فمضى خلفها ثم عاد إليه وأخبره أنها هند بنت النعمان، فخرج من البيعة وهو لا يدري أين الطريق من شدة عشقه، ثم أنشد هذين البيتين:

يَا خَلِيلِي زِدْتُمَا تَيْسِيرَا إِنْ تَؤُمَّا إِلَى الْبِقَاعِ مَسِيرَا

عَرِّجَا لِي عَلَى دِيَارٍ لِهِنْدٍ ثُمَّ رُوحَا وَخَبِّرَا تَخْبِيرَا

فلما فرغ من شعره ذهب إلى مكانه، وبات ليلته قلقًا لم يذق طعم النوم. وأدرك شهرزاد الصباح فسكتَتْ عن الكلام المباح.

فلما كانت الليلة ٤٠٦

قالت: بلغني أيها الملك السعيد، أن عديًّا لما فرغ من شعره ذهب إلى بيته وبات ليلته قلقًا لم يَذُقِ النومَ، فلما أصبح تعرَّضَتْ له مارية، فلما رآها هشَّ لها وكان قبل ذلك لا يلتفت إليها، ثم قال لها: ما مرادك؟ قالت: إن لي حاجة إليك. قال: اذكريها، فوالله لا تسأليني شيئًا إلا أعطيتُكِ إياه. فأخبرته أنها تهواه وأن حاجتها إليه الخلوة، فسمح لها بذلك بشرط أن تحتال في هند وتجمع بينها وبينه، وأدخَلَها حانوت خمار في بعض دروب الحيرة وواقَعَها، ثم خرجت وأتَتْ هند فقالت لها: أَمَا تشتهين أن تري عديًّا؟ قالت: وكيف لي بذلك، وقد أقلقني الشوق إليه، ولا يقر لي قرار من البارحة؟ فقالت: أنا أعده بمكان كذا أو كذا، وتنظرين إليه من القصر. فقالت هند: افعلي ما شئتِ. واتفقت معها على ذلك الموضع، فأتى عدي فأشرفت عليه، فلما رأته كادت أن تسقط من أعلاه، ثم قالت: يا مارية، إنْ لم تُدخِليه عليَّ في هذه الليلة هلكتُ. ثم وقعَتْ مغشيًّا عليها، فحملنها وصائفها وأَدْخَلْنَها القصر، فبادرت مارية إلى النعمان وأخبرته بخبرها وأصدقته الحديث، وذكرت له: إنها هامَتْ بِعُدَيٍّ. وأعلمَتْه أنه إنْ لم يزوِّجها به افتضحت وماتت من عشقه، ويكون ذلك عارًا عليه بين العرب، وأنه لا حيلةَ في ذلك الأمر إلا تزويجها به؛ فأطرق النعمان ساعة يفكِّر في أمرها، واسترجع مرارًا ثم قال: ويلك، وكيف الحيلة في تزويجها به، وأنا لا أحب أن أبتَدِئَه بذلك الكلام؟ فقالت: هو أشد عشقًا منها وأكثر رغبةً فيها، فأنا أحتال في ذلك من حيث لا يعلم أنك عرفتَ أمره، ولا تفضح نفسك أيها الملك. ثم إنها ذهبت إلى عُدَيٍّ وأخبرته وقالت له: اصنع طعامًا ثم ادعُ الملك إليه، فإذا أخذ منه الشراب فأخطبها منه، فإنه غير رادِّكَ. فقال: أخشى أن يُغضِبه ذلك فيكون سببًا للعداوة بيننا. فقالت له: ما جئتُكَ إلا بعدما فرغتُ من الحديث معه. وبعد ذلك رجعَتْ إلى النعمان وقالت له: أطلب منه أن يضيفك في بيته. فقال لها: لا بأس. ثم إن النعمان بعد ذلك بثلاثة أيام سأله أن يتغدى عنده أصحابه، فأجابه إلى ذلك، ثم ذهب إليه النعمان فلما أخذ منه الشراب مأخذه، قام عُدَيٌّ فخطبها منه، فأجابه وزوَّجَه إياها وضمَّها إليه بعد ثلاثة أيام، فمكثت عنده ثلاث سنين وهما في أرغد عيش وأهناه. وأدرك شهرزاد الصباح فسكتَتْ عن الكلام المباح.

فلما كانت الليلة ٤٠٧

قالت: بلغني أيها الملك السعيد، أن عُدَيًّا مكث مع هند بنت النعمان بن المنذر ثلاث سنين وهما في أرغد عيش وأهناه، ثم إن النعمان بعد ذلك غضب على عُدَيٍّ وقتله، فوَجَدَتْ عليه هند وَجْدًا عظيمًا، ثم إنها بَنَتْ لها ديرًا في ظاهر الحيرة وترهَّبَتْ فيه وجلست تندبه وتبكيه حتى ماتت، وديرها معروف إلى الآن في ظاهر الحيرة.