Prevod

Zdaj se začenja tretja knjiga, imenovana »Vrane in sove«. Njen prvi verz se glasi: Ne zaupaj nekdanjemu nasprotniku, četudi se je sovražnik prelevil v prijatelja. Poglej votlino, polno sov, ki jo je požgal ogenj, zaneten po vranjem načrtu. Takole pripovedujejo: V južni deželi stoji mesto z imenom Mahilāropya. V njegovi bližini raste banjan z mnogimi vejami, prekrit z nadvse gostim listjem. Na njem je prebival vranji kralj Meghavarṇa s številnim spremstvom vran. Tam si je uredil utrdbo in v njej živel s svojimi podaniki. Drugod pa je v utrjeni gorski votlini prebival sovji kralj Arimardana z neštetimi sovami. Vsako noč je prihajal k banjanu in krožil okoli njega. Zaradi starega sovraštva je ubil vsako vrano, ki jo je našel, in nato odšel. S temi nenehnimi napadi je počasi iztrebil vrane povsod okoli njihove utrdbe na banjanu. Tako pač gre. Saj je rečeno:

Kdor iz lenobe zanemarja sovražnika, ki se prosto krepi, ali bolezen, ga ta počasi pogubi. In tudi: Kdor sovražnika ali bolezni ne zatre takoj, ko se pojavita, bo zaradi njune rasti pogubljen, četudi je zelo močan. Nekega dne je vranji kralj sklical vse svoje svetovalce in rekel: »Naš sovražnik je mogočen, podjeten in zna izbrati pravi trenutek. Vsako noč pride in pobija naše. Kako naj ga ustavimo? Ponoči ne vidimo, podnevi pa ne vemo, kje je njegova utrdba, da bi jo lahko napadli. Kaj je torej najprimerneje: mir, vojna, pohod, vztrajanje na mestu, iskanje zavezništva ali dvojna politika?« Svetovalci so odgovorili: »Vaše veličanstvo je ravnalo prav, ko je postavilo to vprašanje. Saj je rečeno: Svetovalec mora povedati svoje mnenje, tudi če ni vprašan;

kadar ga kralj vpraša, pa mu mora še toliko bolj svetovati v njegovo korist. Kdor vprašan ne pove tega, kar bi obrodilo dobro, temveč govori le prijetne besede, ni svetovalec, ampak sovražnik. Zato se je treba posvetovati na samem, o kralj, da najdemo način, kako ga ukrotiti. Rečeno je tudi: Kdor se ukloni močnejšemu in udari ob pravem času, tega sreča ne zapusti, kakor reke ne tečejo proti toku.

S sovražnikom, ki je resnicoljuben, pravičen, plemenit, močan, obdan z zvestimi sorodniki in ovenčan z mnogimi zmagami, je treba skleniti mir. Ko spoznaš, da je življenje ogroženo, skleni mir tudi z neplemenitim; če ohraniš življenje, je namreč ohranjeno vse. Komur uspe skleniti zavezništvo z zmagovalcem mnogih bitk, se zaradi njegove moči sovražniki kmalu podredijo.

Tudi z enako močnim naj si želi miru tisti, čigar zmaga v boju je negotova; »Ne lotevaj se negotovega,« je dejal Bṛhaspati. Zmaga v vojni je za bojujoče se ljudi negotova; zato naj se vojna začne šele, ko so izčrpana druga tri sredstva. Kdor, zaslepljen od ponosa, noče miru niti z enako močnim, bo hudo poražen; močnejši ne odneha, dokler ga ne razbije kakor nežgan glinen vrč.

Za slabotnega pomeni boj z močnim smrt; močnejši vztraja le toliko časa, da ga razbije kakor lončen vrč. In še: Dežela, zaveznik ali zlato — to so trije sadovi vojne. Če ni mogoče pridobiti nobenega od njih, se vojne ne lotevaj. Lev, ki razkopava mišjo luknjo, polno kamenja, si polomi kremplje, za plačilo pa dobi kvečjemu miš. Kjer ni znatne koristi in ostane le vojskovanje, take vojne nikakor ne izzivaj in ne začenjaj.

Kogar napade močnejši, naj se vede kakor trst, če želi ohraniti svojo srečo, nikoli pa kakor kača. Kdor se upogiba kakor trst, doseže veliko blaginjo; kdor se vede kakor kača, si nakoplje le smrt. Potegni se vase kakor želva in prenesi tudi udarce; ob pravem času pa se modro dvigni kakor črna kača. Moder človek naj spor, ki je nastal, pomiri s premišljenimi sredstvi; ker zmaga ni zanesljiva, naj se ne zaletava v boj.

Noben zgled ne uči, da se je treba bojevati z močnejšim; oblak namreč nikoli ne potuje proti vetru. S sovražnikom ne sklepaj miru, četudi se pogodba zdi še tako trdna; tudi močno segreta voda pogasi ogenj. Rečeno je tudi: Z nekom, ki ne pozna resnice in pravičnosti, nikakor ne sklepaj miru; kar je pokvarjeno, se kmalu izpridi, četudi je odišavljeno. Zato menim, da se moramo z njim bojevati. Saj je rečeno: Sovražnika, ki je krut, pohlepen, len, lažniv, malomaren, strahopeten, nestanoviten, neumen in zaničuje svoje bojevnike, je lahko uničiti.

Poleg tega nas je že premagal. Če bomo omenjali mir, ga bomo le še bolj razjezili. Saj je rečeno: Pomirljive besede škodujejo, kadar je sovražnika mogoče obvladati le s četrtim sredstvom, silo; kateri razumen človek bi z vodo polival bolnika, ki se mora ob sveži vročici prepotiti? Pomirljive besede razjarjenega sovražnika le še bolj podžgejo, kakor kapljice vode, ki nenadoma padejo v razbeljeno topljeno maslo.

Lev, ki ga preveva silen pogum, položi šapo na glavo pobesnelega slona, četudi je ta mnogo večji od njega. Majhen, a pogumen in odločen bojevnik lahko ubije velikega sovražnika, kakor lev ubije slona, pravi Bhāradvāja. Sovražnike, ki jih ni mogoče ubiti s silo, je treba pokončati z zvijačo, kakor je Bhīma, preoblečen v žensko, ubil Kīcako. In tudi: Sovražniki se podredijo kralju, čigar kazen je strašna kakor smrt; tistega, ki vse prenaša, pa imajo za bilko trave.

Kaj koristi človek, čigar moč nikoli ne ukroti moči mogočnih? Zaman se je rodil in materi vzel mladost. Sreča, katere telo ni namazano z žafranom sovražnikove krvi, četudi je lepa, ne razveseli srca ponosnih mož. Kakšne hvale je vredno življenje kralja, čigar zemlja ni prepojena s krvjo sovražnikov in solzami njihovih žena? Z mogočnim, hudobnim sovražnikom, ki ne pozna nobenih meja, ni priporočljiv ne mir ne boj, temveč le odhod.

Odhod je dveh vrst: prvi služi ohranitvi življenja in imetja, drugi pa je vojni pohod tistega, ki si želi zmage. Kdor je dovolj močan in si želi osvojitev, naj na sovražno ozemlje odrine v mesecu Kārttika ali Caitra, ne pa ob drugem času. Za nenaden napad je primeren vsak čas, če je sovražnik v stiski ali kaže šibko točko. Najprej dobro utrdi svoj položaj z neustrašnimi, zvestimi in močnimi bojevniki, nato pojdi v tujo deželo, ki so jo že prej prepredli tvoji vohuni.

Kdor gre v tuje kraljestvo, ne da bi poznal njegove gozdove, poti, zaloge, vodo in pridelke, se ne vrne več v svoje kraljestvo. Zato je zate primerno, da se umakneš. In še: Drugi odhod, vojni pohod, zate ni primeren, gospod; s tem močnim hudobnežem ni primerna ne vojna ne mir. Modri se umaknejo tudi zato, ker imajo poseben namen. Saj je rečeno: Oven stopi nazaj zato, da lahko udari, in tudi lev se v jezi sključi, preden skoči.

Modri skrivajo namere v srcu in delujejo po tajnih načrtih; marsikaj pretehtajo in potrpežljivo prenašajo. In še: Kdor zapusti deželo, ko zagleda mogočnega sovražnika, ostane živ in jo znova pridobi, kakor Yudhiṣṭhira. Slabotnež, ki se iz napuha bojuje z močnejšim, izpolni sovražnikovo željo in pogubi svoj rod. Ko nas napade močnejši, je torej čas za umik, ne za mir ali vojno.« Takšen je bil Anujīvijev nasvet za umik.

Ko je kralj slišal njegove besede, je rekel Prajīvanu: »Dragi prijatelj, povej še ti svoje mnenje.« Ta je odgovoril: »Vaše veličanstvo, ne mir ne vojna ne odhod se mi ne zdijo primerni. Najprimerneje se mi zdi vztrajati na mestu. Saj je rečeno: Krokodil na svojem ozemlju potegne v vodo celo mogočnega slona; ko pa zapusti svoje mesto, ga premaga že pes. In tudi: Kogar napade močnejši, naj se odločno brani v utrdbi in od tam pokliče prijatelje, da mu pomagajo do rešitve.

Kdor ob novici o sovražnikovem prihodu v strahu zapusti svoje mesto, se vanj ne vrne več. Kakor kača brez strupnikov in slon brez bojne sle je kralj brez svojega oporišča lahek plen vsakega bitja. Na svojem utrjenem mestu se lahko en mož upre stotim še tako močnim sovražnikom; zato svojega mesta ne zapuščaj. Zato utrdi svojo trdnjavo, oskrbi jo s hrabrimi vojaki in zalogami, z obzidjem in jarkom ter opremi z orožjem in vsem potrebnim.

Ostani v njej, trdno odločen za boj; če preživiš, boš dobil kraljestvo, če umreš, boš šel v nebesa. (dvojica verzov) In še: Tudi šibkim, ki imajo skupno oporo, močnejši ne more do živega, kakor sovražni veter ne more podreti rastlin, ki rastejo tesno skupaj. Še tako veliko, močno in trdno ukoreninjeno drevo, če stoji samo, lahko silovit veter podre. Dreves, ki rastejo skupaj in so na vseh straneh trdno ukoreninjena, pa niti divji veter ne uniči, ker si dajejo skupno oporo.

Prav tako imajo sovražniki osamljenega človeka, četudi je pogumen, za premagljivega in ga nato uničijo. Takšen je bil Prajīvov nasvet. Ta način se imenuje vztrajanje na mestu. Ko ga je kralj slišal, je rekel Cirañjīvinu: »Dragi prijatelj, povej še ti svoje mnenje.« Ta je odgovoril: »Vaše veličanstvo, izmed šestih načinov se mi zdi najprimerneje poiskati zavezniško oporo. Tako bi morali ravnati. Saj je rečeno: Kaj more brez pomoči storiti še tako sposoben in silovit mož?

Ogenj, ki gori brez vetra, ugasne sam od sebe. Povezanost koristi ljudem, še posebno povezanost z lastnimi privrženci; riževa zrna ne vzklijejo več, ko ostanejo brez pleve. Zato ostani tukaj in poišči oporo pri nekom dovolj močnem, da te bo rešil iz stiske. Če zapustiš svoje mesto in odideš drugam, ti nihče ne bo pomagal niti z besedo. Saj je rečeno: Veter je prijatelj ognja, ki požiga gozdove, isti veter pa ugasne svetilko. Kdo je prijatelj slabotnemu?

Ni pa nujno, da poiščeš oporo le pri enem mogočnem zavezniku. Tudi zveza s šibkimi ti lahko zagotovi varnost. Saj je rečeno: Kakor bambusa, ki ga tesno obdajajo druga bambusova stebla, ni mogoče izruvati, tako ni mogoče uničiti niti šibkega kralja, ki ima zaveznike. Če pa najdeš oporo pri odličnem zavezniku, kaj bi sploh še govorili? Saj je rečeno: Koga ne povzdigne bližina velikih?

Kapljica vode na lotosovem listu zasije kakor biser. Menim torej, da brez zavezniške opore ni rešitve.« Takšen je bil Cirañjīvijev nasvet. Ko so vsi povedali svoje, se je kralj Meghavarṇa priklonil dolgoživemu Sthirajīviju, staremu svetovalcu svojega očeta, ki je do potankosti poznal vse nauke o vladanju, in rekel: »Oče, te svetovalce sem vprašal kljub tvoji navzočnosti zato, da bi preizkusil njihovo presojo. Ko boš vse slišal, mi boš lahko svetoval, kar je najprimerneje. Zdaj mi torej povej, kaj naj storim.« Ta je odgovoril: »Sin moj, vsi svetovalci so govorili v skladu z naukom o vladanju. Vsak njihov nasvet je uporaben ob pravem času. Zdaj pa je čas za dvojno politiko. Saj je rečeno: Do močnega in hudobnega sovražnika vedno ohranjaj nezaupanje, tako v miru kakor v vojni,

in se opri na dvojno politiko. Sovražnika zlahka uniči tisti, ki si pridobi njegovo zaupanje, sam pa mu ne zaupa in mu vzbuja pohlep. Saj je rečeno: Modri včasih pustijo, da se sovražnik, ki ga nameravajo uničiti, okrepi; tudi sluz, ki jo povečamo z melaso, je nato mogoče povsem odpraviti. In tudi: Kdor je povsem odkrit do žensk, sovražnika, lažnega prijatelja in še posebno do prodajalk ljubezni, ne ostane živ.

Dolžnosti do bogov, brahmanov, samega sebe in učitelja opravljaj z iskrenim srcem; pri vsem drugem ravnaj z dvojno politiko. Iskrenost je vedno hvalevredna pri asketih, ki so izurili duha, ne pa pri ljudeh, željnih bogastva, in še posebno ne pri kraljih. Če se oprimeš dvojne politike, boš lahko ostal na svojem mestu in sovražnika pregnal tako, da boš izkoristil njegov pohlep. Poleg tega ga boš lahko napadel in pokončal, če odkriješ kakšno njegovo šibko točko.« Meghavarṇa je rekel: »Oče, ne vem niti, kje ima svoje bivališče. Kako naj potem spoznam njegove šibke točke?« Sthirajīvi je odgovoril: »Sin moj, z vohuni ti bom razkril ne le njegovo bivališče, temveč tudi njegove šibke točke. Saj je rečeno: Krave vidijo z vohom, brahmani vidijo z Vedami,

kralji vidijo z vohuni, drugi ljudje pa z očmi. O tem je rečeno tudi: Kralj, ki po tajnih vohunih pozna ključne službe na svoji strani in še posebno na sovražnikovi, ne zaide v nesrečo. Meghavarṇa je vprašal: »Oče, kaj so te ključne službe? Koliko jih je? Kakšni so tajni vohuni? Povej mi vse.« Ta je odgovoril: »O tem je častiti Nārada poučil Yudhiṣṭhiro. Na sovražnikovi strani je osemnajst ključnih služb, na lastni pa petnajst. Vsako je treba spoznavati s tremi tajnimi vohuni. Ko jih tako poznaš, lahko obvladuješ svojo in sovražnikovo stran. Nārada je Yudhiṣṭhiri rekel: Ali poznaš osemnajst ključnih služb pri njih in petnajst pri sebi, vsako po treh vohunih, ki jih nihče ne prepozna?

Izraz »ključna služba« označuje nalogo, zaupano uradniku. Če jo opravlja slabo, škoduje svojemu gospodarju; če jo opravlja odlično, prispeva k njegovi moči. Te službe so: minister, dvorni svečenik, poveljnik vojske, prestolonaslednik, vratar, upravitelj notranjih prostorov, glavni upravitelj, pobiralec davkov, varuh zalog, nadzornik, glasnik, nadzornik vojaške opreme, nadzornik slonov, zakladnik, poveljnik utrdbe, upravitelj dajatev, varuh meja in najvplivnejši služabnik. Če med njimi zaseješ razdor, hitro premagaš sovražnika. Na lastni strani pa so kraljica, kraljeva mati, dvorni komornik, vrtnar, varuh spalnice, vodja vohunov, astrolog, zdravnik, prinašalec betela, učitelj, telesni stražar, skrbnik bivališč, nosilec sončnika in ljubica. Njihovo sovraštvo lahko povzroči pogubo na lastni strani. In tudi:

Zdravnik, astrolog in učitelj so primerni vohuni na lastni strani; krotilci kač in navidezni blazneži pa izvedo vse pri sovražniku. In tudi: Vohuni, ki poznajo svoje delo, naj si zagotovijo mesto znotraj ključnih služb in preiščejo dno globokega morja sovražnikovih zadev. Ko je Meghavarṇa slišal svetovalčeve besede, je vprašal: »Oče, zakaj med vranami in sovami že ves čas vlada takšno sovraštvo na življenje in smrt?« Ta je odgovoril: »Sin moj, nekoč so se zbrali labodi, papige, kukavice, ptice cātaka, sove, pavi, grlice, golobi, kokoši in vse druge ptice ter se vznemirjeni začeli posvetovati: ‘Naš kralj je Vainateya, vendar je tako predan Vāsudevi, da se prav nič ne meni za nas. Kaj nam koristi takšen vladar, ki nas ne varuje, čeprav nas lovci nenehno ujamejo v zanke? Saj je rečeno:

Kdor ne varuje prestrašenih bitij, ki jih drugi nenehno zatirajo, je nedvomno smrt v kraljevi podobi. Če kralj ne vodi prav, njegovo ljudstvo propade kakor ladja brez krmarja na morju. Šest ljudi je treba zapustiti kakor razbito ladjo na morju: učitelja, ki ne poučuje, obrednega svečenika, ki se ne uči svetih besedil, kralja, ki ne varuje, ženo, ki govori neprijazno, pastirja, ki bi rad ostal v vasi, in brivca, ki bi rad živel v gozdu. (dvojica verzov) Zato premislimo in postavimo pticam drugega kralja.’ Ko so zagledali sovo dostojanstvenega videza, so vsi rekli: ‘Ta sova bo naš kralj. Prinesite vse, kar potrebujemo za kraljevsko posvetitev!’ Priskrbeli so vodo iz različnih svetih krajev, pripravili sto osem zdravilnih zelišč, postavili prestol, narisali podobo sveta s sedmimi celinami, morji in gorami, razgrnili tigrovo kožo, napolnili zlate vrče ter pripravili svetilke, glasbila, ogledala in druge predmete, ki prinašajo srečo. Glavni hvalničarji so recitirali slavospeve, brahmani so vedrih obrazov izgovarjali vedske pesmi, mladenke pa so pele. Pripeljali so tudi bodočo glavno kraljico Kṛkāliko. Ko je sova že sedala na prestol, da bi jo posvetili, je od nekod priletela vrana. Pomislila je: ‘Kaj pomeni ta zbor vseh ptic in to veliko praznovanje?’ Ptice so jo zagledale in si rekle: ‘Pravijo, da je vrana med pticami najbolj prebrisana. Saj je rečeno:

Med ljudmi je prebrisan brivec, med pticami vrana, med zvermi šakal, med asketi pa Śvetabhikṣu.’