Prevod

Zato je treba prisluhniti tudi njegovim besedam. Rečeno je namreč:

Načrti, o katerih so mnogi skupaj razmišljali z vseh strani in jih skrbno pretehtali,

ne propadejo zlahka, če so jih zasnovali modri.

Tedaj je priletel vran in jih nagovoril: »Oho! Čemu ta velika množica in to veličastno slavje?«

Odgovorili so mu: »Poslušaj! Ptice nimamo kralja, zato smo vse skupaj sklenile to sovo posvetiti za vladarja ptičjega kraljestva. Povej še ti svoje mnenje, saj si prišel ravno ob pravem času.«

Vran se je zasmejal in rekel: »Oho! To pa ni prav. Med nami so imenitne ptice, kakršne so pavi, labodi, kukavice, rdeče race, papige, divje race, zeleni golobi in žerjavi, vi pa boste za kralja posvetili to spako, ki je podnevi slepa! Takšno je moje mnenje. Kajti:

Kriv kljun, poševne oči, krut in neprijeten obraz:

če je takšen, kadar ni jezen, kakšen bo šele v jezi?

Če si za kralja postavimo sovo, po naravi divjo, silno srdito,

kruto in osorno, kakšno korist naj pričakujemo?

In še nekaj: zakaj bi si za kralja postavili tega podnevi slepega ptiča, ko pa že imamo gospodarja Vainateyo? Četudi bi imel vrline, ni prav hvaliti drugega vladarja, dokler prvi še vlada.

En sam mogočen kralj je zemlji v blaginjo;

mnogi jo pahnejo v pogubo kakor sonca ob koncu sveta.

Že njegovo ime vas bo varovalo pred tujimi napadi. Rečeno je namreč:

Že če pred hudobneži izrečemo ime mogočnega gospodarja,

nam to v hipu zagotovi varnost.

Pa tudi:

Kdor se sklicuje na velike, doseže velik uspeh;

zajci živijo v miru, ker so se sklicevali na Luno.

Ptice so vprašale: »Kako pa je bilo to?« Vran je odgovoril: »Zgodba 1. Zgodba o velikem slonu Caturdanti. V nekem gozdu je živel velik slon po imenu Caturdanta, vodja črede. Nekoč je nastopila huda suša, ki je trajala mnogo let. Zaradi nje so se izsušili ribniki, jezera, mlake in druga vodovja. Tedaj so vsi sloni rekli svojemu kralju: ‘Gospod! Slonji mladiči trpijo zaradi žeje; nekateri so že na robu smrti, drugi so umrli. Poišči nam kakšno vodovje, kjer si bodo z vodo spet opomogli.’

Dolgo je premišljeval, nato pa rekel: ‘Na samotnem kraju sredi kopnega je veliko jezero, ki ga voda podzemne Gange vselej napolnjuje. Pojdimo tja.’

Tako so tudi storili in po petih dneh hoje prišli do jezera. Po mili volji so se napajali in kopali v vodi, ob sončnem zahodu pa stopili na breg. V mehki zemlji okrog jezera je bilo nešteto zajčjih rovov. Sloni so jih med tavanjem sem in tja vse poteptali. Mnogim zajcem so polomili noge, glave in vratove; nekateri so umrli, v drugih je komaj še tlelo življenje. Ko je slonja čreda odšla, so se preplašeni zajci zbrali k posvetu. Njihova bivališča so bila poteptana; nekateri so imeli polomljene noge, drugi razmesarjena, okrvavljena telesa, tretji so izgubili mladiče in so jim solze zastirale oči. Govorili so: ‘Gorje, pogubljeni smo! Ta slonja čreda bo prihajala vsak dan, saj drugod ni vode. Vsi bomo pokončani. Rečeno je namreč:

Slon ubije že z dotikom, kača že s svojim dihom;

kralj ubije tudi, ko se smehlja, hudobnež tudi, ko izkazuje čast.

Domislimo se torej kakšne rešitve.’ Eden izmed njih je rekel: ‘Zapustimo ta kraj in odidimo. Kaj pa nam drugega preostane? Manu in Vyāsa sta rekla:

Za rod žrtvuj posameznika, za vas žrtvuj rod;

za deželo žrtvuj vas, za lastno rešitev pa ves svet.

Kralj naj zaradi lastne rešitve brez pomisleka zapusti deželo,

četudi je varna, bogato rodi in v njej uspeva živina.

Premoženje hrani za čas stiske, z njim varuj ženo;

sebe pa varuj vselej, četudi moraš žrtvovati ženo in premoženje.

Drugi so ugovarjali: ‘Poslušajte! Kraja naših očetov in dedov ne moremo kar tako zapustiti. Raje si izmislimo nekaj, kar bo slone prestrašilo, da jih po srečnem naključju ne bo več sem. Rečeno je namreč:

Tudi kača brez strupa naj mogočno razpre vratno kapuco;

naj ima strup ali ne, grozeča kapuca vzbuja strah.

Spet drugi so rekli: ‘Če je tako, poznamo nekaj, kar jih bo silno prestrašilo in jim preprečilo vrnitev. Toda za to potrebujemo spretnega sla. Naš gospodar, zajec Vijayadatta, namreč prebiva na Lunini obli. K vodji črede pošljimo nekoga, ki se bo izdajal za njegovega sla in mu rekel: »Luna ti prepoveduje prihajati k temu jezeru, saj okrog njega prebivajo njeni varovanci.« Če mu to povemo dovolj prepričljivo, se bo morda umaknil.’ Drugi so pristavili: ‘Potem pošljimo zajca Lambakarṇo. Spreten je v besedah in pozna delo sla.’ Rečeno je namreč:

Kraljev sel naj bo dostojnega videza, brez pohlepa, zgovoren,

vešč raznovrstnih ved in sposoben razbrati misli drugih.

In še:

Kdor za zastopnika na kraljevem dvoru izbere pohlepnega bedaka,

še zlasti pa lažnivca, ne bo dosegel svojega namena.

Poskusimo torej, ali se lahko tako povsem rešimo te nesreče.’

Drugi so odgovorili: ‘Da, to je prav. Druge poti, da si rešimo življenje, nimamo. Storimo tako.’

Lambakarṇo so torej izbrali za odposlanca k vodji slonje črede in odpravil se je na pot. Prišel je do slonje steze, splezal na nedostopen kraj in od tam nagovoril slona: ‘Hej, hej, hudobni slon! Zakaj tako brezskrbno in brez strahu prihajaš sem k Luninemu jezeru? Ne smeš več sem. Obrni se!’ Slon se je začudil in vprašal: ‘Kdo pa si?’

Odgovoril je: ‘Sem zajec Lambakarṇa in prebivam na Lunini obli. Častitljiva Luna me je poslala k tebi za sla. Gotovo veš, da sla, ki zvesto prenese sporočilo, ne smeš kriviti. Vsi kralji namreč govorijo skozi usta svojih odposlancev. Rečeno je:

Tudi če je orožje že dvignjeno, tudi če so bili pobiti sorodniki,

kralj ne sme ubiti sla, četudi ta izreka grobe besede.

Ko je slon to slišal, je rekel: ‘Zajec, povej mi torej sporočilo častitljive Lune, da ga nemudoma izpolnim.’

Zajec je odgovoril: ‘Pred dnevi si prišel sem s svojo čredo in pobil mnogo zajcev. Mar ne veš, da so moji varovanci? Če ti je torej kaj do življenja, pod nobenim izgovorom ne prihajaj več k temu jezeru. Takšno je njeno sporočilo.’

Slon je vprašal: ‘Kje pa je zdaj naša častitljiva gospodarica Luna?’

Odgovoril je: ‘Pravkar je prišla sem k jezeru, da potolaži zajce, ki so preživeli divjanje tvoje črede. Mene pa je poslala k tebi.’

Slon je rekel: ‘Če je tako, mi jo pokaži, da se ji priklonim in odidem drugam.’

Zajec je odgovoril: ‘Pridi sam z menoj in pokazal ti jo bom.’

Tako sta storila. Ponoči je zajec slona odpeljal na obrežje jezera in mu v vodi pokazal Lunin odsev. Rekel je: ‘Poglej, naša gospodarica sredi vode globoko meditira. Tiho se ji prikloni in odidi. Sicer jo boš zmotil pri zbranosti in se bo še bolj razjezila.’

Prestrašeni slon se ji je priklonil in odšel, da se ne bi več vrnil. Od tistega dne so zajec in njegovi sorodniki mirno živeli v svojih bivališčih.

*********************************************************************** Zato pravim: »Kdor se sklicuje na velike.« In še:

Kdor želi ostati živ, naj si za gospodarja ne postavi nizkotneža, lenuha, strahopetca, človeka, vdanega razvadam, nehvaležneža

ali takega, ki druge obrekuje za hrbtom.

Pa tudi:

Zajec in Kapiñjala sta nekoč poiskala pravico

pri nizkotnem razsodniku in oba končala v pogubi.

Ptice so vprašale: »Kako pa je bilo to?« Vran je odgovoril: »Zgodba 2. Zgodba o zajcu in Kapiñjali. Nekoč sem prebival na nekem drevesu. V duplu pod menoj je živel vrabec po imenu Kapiñjala. Vsak večer, ko sva se ob sončnem zahodu vrnila domov, sva nadvse prijetno preživljala čas: pogovarjala sva se o modrih izrekih, pripovedovala stare zgodbe o božanskih modrecih, brahmanskih modrecih in kraljevskih modrecih ter si poročala o številnih čudesih, ki sva jih videla na svojih potepanjih. Nekoč je Kapiñjala z drugimi vrabci odletel v kraj, kjer je bilo obilo zrelega riža, da bi si poiskal hrano. Ko ga tudi ponoči še ni bilo nazaj, me je zaskrbelo. Žalosten zaradi njegove odsotnosti sem premišljeval: ‘Le zakaj se Kapiñjala danes ni vrnil? Se je ujel v zanko? Ga je kdo ubil? Če bi bilo z njim vse v redu, zagotovo ne bi ostal daleč od mene.’ Tako sem premišljeval in minilo je še mnogo dni. Potem pa je nekega večera ob sončnem zahodu prišel zajec po imenu Śīghraga in se naselil v duplu. Ker sem že izgubil upanje, da se bo Kapiñjala vrnil, mu nisem branil. Nekega dne pa se je Kapiñjala, ki se je od obilice riža močno zredil, spomnil svojega doma in se vrnil. Dobro je namreč rečeno:

Živa bitja niti v nebesih ne okusijo takšne sreče,

kakor jo tudi v revščini uživajo v domači deželi, domačem mestu in domu.

Ko je zagledal zajca v duplu, mu je očitajoče rekel: ‘Zajec! Ni prav, da si se naselil v mojem bivališču. Brž pojdi ven!’

Zajec je odgovoril: ‘To ni tvoj dom, temveč moj. Zakaj govoriš neresnice in me zmerjaš? Rečeno je namreč:

Nad zbiralniki vode, vodnjaki, ribniki, svetišči in drevesi

po njihovi opustitvi ni več mogoče uveljavljati lastništva.

Če je kdo vsem na očeh deset let uporabljal polje ali drugo posest,

velja uporaba za dokaz, ne priče in ne listine.

Takšno pravo so modreci določili za ljudi;

pri živalih in pticah pa velja lastništvo le, dokler v bivališču prebivajo.

Zato je ta dom moj, ne tvoj.’

Kapiñjala je rekel: ‘Poslušaj! Če se sklicuješ na izročeno pravo, pojdi z menoj k nekomu, ki ga pozna. Vprašajva ga in bivališče naj dobi tisti, ki mu ga bo prisodil.’

Ko sta se tako odpravila, sem pomislil: ‘Kaj se bo zgodilo? To razsojanje moram videti.’ Iz radovednosti sem jima sledil. Medtem je divji maček po imenu Tīkṣṇadaṃṣṭra slišal njun prepir. Odšel je na rečni breg ob njuni poti, vzel v šape šop svete trave kuśa, zaprl oči, dvignil prednji taci in se, z eno nogo le napol oprt na tla, obrnil proti častitljivemu Soncu. Nato je začel pridigati o pravičnosti: ‘O, kako prazen je ta svet! Življenje lahko ugasne v trenutku. Srečanja z ljubljenimi so kakor sanje. Družina in imetje sta kakor čarovniška utvara. Ni druge poti kakor pot pravičnosti. Rečeno je namreč:

Telesa so minljiva, bogastvo ni večno;

smrt je vselej blizu, zato si nabiraj zasluge s pravičnimi dejanji.

Kdor preživlja svoje dneve brez pravičnih dejanj,

je kakor kovaški meh: diha, pa vendar ne živi.

Učenost brez pravičnosti je nekoristna kakor pasji rep,

ki ne zakrije golote in ne odganja obadov in komarjev.

In še:

Kdor nima pravičnosti za vodilo, je med ljudmi kakor komar,

kakor pleva med zrnjem, kakor mrčes med pticami.

Najboljše, kar daje drevo, sta cvet in sadež; najboljše, kar daje kislo mleko, je prečiščeno maslo;

najboljše, kar daje oljno seme, je olje; najboljše, kar daje človek, pa je pravičnost.

Ljudje brez pravičnosti so kakor živina: ustvarjeni le za uživanje hrane,

izločanje blata in urina ter služenje drugim.

Poznavalci modrega ravnanja priporočajo preudarnost pri vseh opravilih,

pri pravičnih dejanjih, ki jih spremlja toliko ovir, pa je treba pohiteti.

Ljudje, na kratko vam povem, kaj je pravičnost; čemu dolga razlaga?

Pomagati drugim prinaša zasluge, škodovati drugim pa greh.

Poslušajte bistvo vse pravičnosti in si ga dobro vtisnite v spomin:

drugim ne storite ničesar, česar sami ne bi želeli doživeti.

Ko je zajec slišal to pridigo, je rekel: ‘Kapiñjala, poglej! Na rečnem bregu je asket, ki govori o pravičnosti. Vprašajva njega.’

Kapiñjala je odgovoril: ‘Toda po naravi je najin sovražnik. Vprašajva ga od daleč, saj bi utegnil prekršiti svojo zaobljubo.’ Ostala sta torej daleč stran in ga nagovorila: ‘Asket, učitelj pravičnosti! Med nama je nastal spor. Razsodi nama po nauku o pravičnosti. Tisti, ki nima prav, naj bo tvoj plen.’ Odgovoril je: ‘Draga moja, nikar ne govorita tako! Opustil sem nasilna dejanja, ki vodijo v pekel. Edina pot pravičnosti je nenasilje. Rečeno je namreč:

Pravičnost temelji na nenasilju in skrbi za dobro vseh;

zato je treba varovati celo uši, stenice in obade.

Kdor ubija celo bitja, ki drugim škodujejo, je brez usmiljenja

in gre v strašni pekel; kaj šele tisti, ki ubija nedolžna.

Tudi daritveni svečeniki, ki med obredi ubijajo živali, so neumneži. Ne razumejo pravega pomena svetega razodetja. V njem je namreč rečeno: »Darovati je treba z ajo.« Beseda ajā označuje sedem let star riž, ne pa koze. Rečeno je namreč:

Če si s sekanjem dreves, pobijanjem živali in ustvarjanjem krvavega blata

utiramo pot v nebesa, s čim si potem utiramo pot v pekel?

Zato vaju ne bom pojedel. Le razsodil bom, kdo ima prav in kdo ne. Toda star sem in od daleč ne slišim več dobro. Pridita bliže in mi pred obrazom pojasnita svoja zahtevka, da bom doumel pravo naravo spora in izrekel sodbo, ki mi ne bo škodovala na onem svetu. Rečeno je namreč:

Kdor zaradi napuha, pohlepa, jeze ali strahu

krivično razsodi, gre v pekel.

Z lažjo o živini pogubi pet ljudi, z lažjo o kravi deset;

z lažjo o dekletu sto, z lažjo o človeku tisoč.

Kdor sedi sredi zborovanja, pa ne spregovori jasno

ali ne pove resnice, se ga je treba na daleč ogibati.

Zato brez strahu pridita k mojim ušesom in mi vse razločno povejta.’ Kaj bi govoril na dolgo: nizkotnež si je tako povsem pridobil njuno zaupanje, da sta stopila tik ob njega. Tedaj je enega hkrati zgrabil s šapo, drugega pa s svojimi kakor žaga ostrimi zobmi. Oba je ubil in požrl. Zato pravim: ‘Zajec in Kapiñjala sta poiskala pravico pri nizkotnem razsodniku’ (91). Tudi vi, ki ponoči ne vidite, boste šli po poti zajca in Kapiñjale, če si za gospodarja postavite tega nizkotneža, ki je slep podnevi. Zdaj to veste; ravnajte, kakor se vam zdi prav.« Ko so ptice slišale njegove besede, so rekle: »Dobro je povedal. Drugič se bomo spet zbrale in posvetovale o kralju.« Nato so vse odletele vsaka po svoje. Ostala je le podnevi slepa sova, ki je sedela na slavnostnem prestolu in čakala na posvetitev, ob njej pa Kṛkālikā. Sova je vprašala: »Hej, kdo je še tu? Zakaj me še vedno ne posvetite za kralja?«

Ko je Kṛkālikā to slišala, je odgovorila: »Dragi moj, vran je preprečil tvojo posvetitev. Vse ptice so odletele vsaka v svojo smer, le ta vran je iz neznanega razloga še ostal. Brž vstani, da te odpeljem domov.« Ko je sova to slišala, je potrta nagovorila vrana: »Hej, hudobnež! Kaj sem ti storila, da si preprečil mojo kraljevsko posvetitev? Od tega dne bo med nama in najinimi potomci vladalo sovraštvo. Rečeno je namreč:

Rana od puščice se zaceli, tudi rana od meča se zaraste;

rana, ki jo zadajo grde, žaljive besede, pa se nikoli ne zaceli.

Ko je to izrekla, je s Kṛkāliko odšla domov. Vran pa je ves prestrašen premišljeval: »Ojoj! Brez razloga sem si nakopal sovraštvo. Zakaj sem to izrekel? Rečeno je namreč: Besede, ki ne upoštevajo kraja in časa niti prihodnjih posledic,

ki so neprijetne in govorca izpostavijo preziru,

če jih kdo izreče brez pravega razloga,

niso besede, temveč strup.

Moder človek, četudi je mogočen,

ne sme sam iz drugih delati sovražnikov.

Kateri razumen človek bi brez razloga zaužil strup,

češ: saj imam zdravnika?

Učen človek na zborovanju nikakor ne sme obrekovati;

tudi resnice naj ne izreče, če bi z njo povzročil gorje.

Kdor svoje dejanje večkrat pretehta z zvestimi prijatelji

in nato še sam z razumom skrbno presodi njegove temelje,

preden se ga loti, je resnično moder;

le tak človek je vreden sreče in slave.

Po takšnem razmišljanju je odšel tudi vran. Od tedaj med nami in sovami iz roda v rod vlada sovraštvo.«

Meghavarṇa je vprašal: »Oče, kaj naj torej v takšnih razmerah storimo?«