Prevod

Kmalu zatem, ko so čez prelaz Marshall Pass v Koloradu položili tire, ki se tam vzpnejo dvanajst tisoč čevljev nad morje, so vlak zaupali staremu strojevodji Nelsonu Edwardsu. Nekaj mesecev je vozil po tej progi s potniki za seboj in ni doživel nobene nesreče, neke noči pa se mu je, ko se je odpravil proti razvodju, zazdelo, da je tišina globlja, soteska temnejša in zrak bolj leden kakor navadno. Tistega jutra so poročali o poškodovani tirnici in nevarnem mostu, zato je dolgi vzpon začel z nekaj bojazni. Ko je zapustil prvi niz protiplaznih galerij, je zaslišal žvižg, ki je odmeval nekje med ledom in skalami; hkrati je v njegovi kabini zazvonil signalni zvonec in zavrl je.

Vlakovodja je pritekel k njemu in vprašal: »Zakaj ste ustavili?« »Zakaj ste dali znak za ustavitev?« »Nobenega znaka nisem dal. Odprite regulator in brž naprej, saj moramo pri kretnicah križati vlak številka 19, za nami pa se vzpenja pobegli vlak.«

Edwards je potegnil ročico, posul tire s peskom in težki vlak je spet speljal; toda žvižgi za njim so se vse bolj bližali in opozarjali na nevarnost. Ko je zapeljal v ovinek, je pogledal ven in zagledal vlak, ki je drvel za njim s tolikšno hitrostjo, da bi se moral zaleteti v zadnji del njegovega vlaka, če ne bi česa ukrenil. Oblil ga je pot, ko je do konca odprl regulator in planil v snežni zamet. Vagoni so se zamajali, a sneg je odletel na vse strani in vlak je z rohnenjem zdrvel skozi novo galerijo. Tu naj bi bila poškodovana tirnica. Nič zato. Za njim je pretila večja nevarnost. Kurjač je nalagal premog, dokler ni imel obleke premočene od znoja, iz dimnika pa je bruhal ogenj. Tudi potniki, ki so jih opozorili na nevarnost, so se oblekli in zaskrbljeno gledali skozi okna, saj se je med njimi širila govorica, da vlak za njimi vozi blazen strojevodja.

Ko je Edwards prečkal najvišjo točko prelaza, je zaprl dovod pare in prepustil vlak sili težnosti. Ko se je ozrl nazaj, je v medli svetlobi svežega snega videl, da so pogonska kolesa lokomotive za njim večja od njegovih in da na strehi vagonov stoji visoka postava ter divje maha. V ostrem zavoju je ugotovil, da je drugi vlak le še dvesto jardov za njim, in ko je zdrvel skozi ovinek, se je strojevodja, ki ga je zasledoval, nagnil skozi okno in se zasmejal. Njegov obraz je bil kakor testo. Snežilo je in v kotanjah so se že začeli nabirati zameti, toda vlaka sta letela naprej; mostovi so se tresli, ko sta grmela čeznje; veter je tulil potnikom v ušesih; približali so se nevarnemu mostu; Edwardsu je srce razbijalo v grlu, vendar se mu je zdelo, da je prepad preletel v enem samem skoku. Zdaj je že zagledal kretnico, toda vlaka številka 19 ni bilo tam, in ko je popustil zavore, je njegov vlak švignil mimo kakor blisk. Nenadoma se je pred njim pokazala rdeča luč, ki je nihala sem ter tja nad tirom. Prav vseeno je bilo, ali se kdo zaleti vanj od zadaj ali pa sam trešči v oviro pred seboj. Za sabo je zaslišal predirljiv žvižg zasledujoče lokomotive, a je kljub temu prestavil ročico za vzvratno vožnjo in zavrl ter nekaj sekund preživel v peklu groze.

Ker zdaj ni slišal nobenega zvoka, se je ozrl nazaj in videl, kako je pobegli vlak skoraj skočil na njegovega — toda tik preden bi se ga dotaknil, se je zdelo, da so se tiri razmaknili, lokomotiva se je prevrnila z nasipa, ves vlak pa se je zvalil v sotesko in izginil. Edwards je zadrgetal in prisluhnil. Od spodaj ni bilo ne krikov ranjenih ne sikanja pare — le stokanje vetra, ki se je valil skozi črno globino. Tudi svetilka pred njim je izginila. Zdaj je pretila nova nevarnost in ni bilo časa za odlašanje, saj bi mu vlak številka 19 lahko pripeljal nasproti, če ne bi dosegel druge kretnice, preden bi ta speljal. Spet se je začela divja vožnja in do druge kretnice je prispel pravočasno. Ko je Edwards končeval vožnjo do Green Rivera, kamor je zjutraj prispel pred voznim redom, je v slani na oknu svoje kabine našel zapisane te besede: »Tovorni vlak se je rasbil, kot si vidu. Zdej ko si ga vidu, ne boš nikol več vozu. Lokomotiva ni bla pod kontrolo in štir progarji so bli ubiti. Če boš še kdaj vozu po tej progi, se boš rasbil.« Edwards je še tisto jutro pustil službo na tej progi, se vrnil v Denver in našel zaposlitev pri družbi Union Pacific. Naslednjega dne v soteski, kjer je videl nesrečo, niso našli nobenih razbitin in tudi prikazenski vlak od tiste noči ni zasledoval nobenega strojevodje, ki je prečkal razvodje.