Vezirjev sin in kopališčarjeva žena

Besedilo

Vezirjev sin in kopališčarjeva žena

Vezir mu je rekel: Izvedel sem, o kralj, da je živel kopališčar, h kateremu so zahajali velikaši in veljaki. Nekega dne je prišel k njemu lep mladenič, sin enega od vezirjev. Bil je zelo debel in zajeten, kopališčar pa mu je stregel. Ko se je mladenič slekel, kopališčar ni videl njegovega uda, saj je bil zaradi silne debelosti skrit med stegni in je iz njega gledalo le nekaj, kar je bilo podobno lešniku. Kopališčar je začel vzdihovati in udarjati z dlanjo ob dlan. Ko ga je mladenič opazil, ga je vprašal: »Kaj ti je, kopališčar, da tako vzdihuješ?« Odgovoril mu je: »Gospod moj, žal mi je zate, ker si v hudi stiski: ob vsem tem blagostanju, prikupnosti in izredni lepoti nimaš ničesar, s čimer bi užival kakor drugi moški.« Mladenič mu je rekel: »Resnico govoriš, vendar si me spomnil na nekaj, na kar doslej nisem pomislil.« Kopališčar ga je vprašal: »Na kaj?« Mladenič je odgovoril: »Vzemi ta dinar in mi pripelji lepo žensko, da pri njej preizkusim svojo moč.« Kopališčar je vzel dinar, odšel k ženi in ji rekel: »Žena moja, v kopališče je prišel mladenič, sin enega od vezirjev, lep kakor polna luna. Nima uda kakor drugi moški, temveč le nekaj drobcenega, podobnega lešniku. Zasmilila se mi je njegova mladost. Dal mi je ta dinar in me prosil, naj mu pripeljem žensko, da pri njej preizkusi svojo moč. Ti si tega dinarja najbolj vredna in nič hudega ne bo, če to storiš, saj bom vse prikril. Posedi pri njem kako uro, malo se ponorčuj iz njega in si prisluži ta dinar.« Kopališčarjeva žena je vzela dinar od moža, nato pa vstala, se naličila in oblekla svoja najlepša oblačila. Bila je ena najlepših žensk svojega časa. Z možem je odšla v kopališče in ta jo je odpeljal k vezirjevemu sinu v odmaknjen prostor. Ko je stopila predenj in ga zagledala, je videla čednega mladeniča, lepega kakor polna luna, in njegova prikupnost in lepota sta jo povsem prevzeli.

Ko pa je mladenič zagledal njo, je pri priči izgubil razum in pamet. Ostala sta skupaj in zaklenila vrata. Nato jo je prijel, jo stisnil k prsim in objela sta se. Tedaj se mu je dvignil ud, velik kakor oslovski. Legel je kopališčarjevi ženi na prsi in dolgo ostal na njej, ona pa je pod njim jokala, kričala, se premetavala in opletala. Kopališčar jo je začel klicati: »Um Mohamed, dovolj je, pridi ven! Tvoj dojenček že ves dan čaka nate!« Mladenič ji je rekel: »Pojdi k svojemu otroku in se vrni.« Ona pa mu je odgovorila: »Če odidem od tebe, bom izdihnila dušo. Kar pa se tiče mojega sina, naj umre od joka ali pa odraste kot sirota brez matere.« Ostala je pri mladeniču, dokler si ni desetkrat potešil sle, njen mož pa je pred vrati klical, kričal, jokal in prosil za pomoč, a mu nihče ni priskočil na pomoč. Ves čas je ponavljal: »Sam sem se pogubil!« Do žene ni mogel priti in ko sta ga muka in ljubosumje povsem prevzela, je splezal na vrh kopališča, se vrgel z njega in umrl.