Prevod
Nekoč sta ob obali Sjællanda, nasproti Holsteinborga, ležala dva z gozdom porasla otoka, Vænø in Glænø; na njiju so bile vasi s cerkvami in kmetije. Ležala sta blizu obale in blizu drug drugega, zdaj pa je ostal le še eden.
Neko noč se je razbesnelo strašno neurje, morje je naraslo, kakor ni naraslo, odkar je segal človeški spomin; vihar je postajal vse silovitejši. Bilo je, kakor da prihaja sodni dan; grmelo je, kot bi se zemlja trgala narazen. Cerkveni zvonovi so se zazibali in zvonili brez človeške pomoči.
Tisto noč je Vænø izginil v morskih globinah; bilo je, kakor da tega otoka nikoli ni bilo. A pozneje je marsikatero poletno noč, ob mirni in bistri oseki, ribič, ki je ob soju ognja na premcu lovil jegulje z ostmi, z dovolj ostrim pogledom globoko pod seboj uzrl Vænø z belim cerkvenim stolpom in visokim cerkvenim obzidjem. »Vænø čaka na Glænø,« je pripovedovala legenda; videl je otok in slišal, kako tam spodaj zvonijo cerkveni zvonovi. Toda pri tem se je vendarle motil: to so bili gotovo glasovi številnih divjih labodov, ki tu pogosto plavajo na morski gladini; njihovo klokotanje in toženje zvenita, kakor bi iz daljave prihajalo zvonjenje.
Bil je čas, ko se je še veliko starih ljudi na Glænøju dobro spominjalo tiste viharne noči in tega, kako so se kot otroci ob oseki vozili med obema otokoma, kakor se danes z obale Sjællanda, nedaleč od Holsteinborga, vozijo na Glænø; voda sega le do polovice koles. »Vænø čaka na Glænø,« so govorili, in tako je nastala legenda, ki je veljala za gotovo resnico.
Marsikateri deček in deklica sta v viharnih nočeh ležala v postelji in premišljevala: nocoj bo prišla ura, ko bo Vænø vzel Glænø. V strahu sta molila očenaš, nato zaspala in sladko sanjala — naslednje jutro pa je bil Glænø še vedno tam s svojimi gozdovi in žitnimi polji, prijaznimi kmečkimi hišami in hmeljišči; ptica je pela, damjak je skakal; krt ni zavohal morske vode, naj je še tako daleč ril.
Pa vendar so Glænøju dnevi šteti; ne moremo reči, koliko jih še ima, a šteti so, in nekega lepega jutra otoka ne bo več. Morda si bil še včeraj tukaj ob obali in gledal divje labode, ki so plavali na vodi med Sjællandom in Glænøjem; jadrnica z razpetimi jadri je drsela mimo gozdne goščave, ti pa si se peljal čez plitvo brodišče, saj druge vozne poti ni bilo; konji so stopali po vodi in ta je pljuskala okoli koles voza.
Odpotoval si od tod, morda si se podal nekoliko dlje v širni svet, čez nekaj let pa se spet vrneš: tedaj vidiš, kako tukaj gozd obdaja prostrane zelene travnike, kjer pred ličnimi kmečkimi hišami diši seno. Kje si? Saj se Holsteinborg še vedno ponaša s svojo pozlačeno stolpno konico, vendar ne tik ob fjordu; zdaj stoji globlje v notranjosti dežele. Greš skozi gozd, čez polja, navzdol proti obali — kje je Glænø? Pred seboj ne vidiš gozdnatega otoka, vidiš le odprto morje. Je Vænø vzel Glænø, na katerega je tako dolgo čakal? Kdaj je bila tista viharna noč, ko se je to zgodilo, ko se je zemlja tako stresla, da se je stari Holsteinborg pomaknil za več tisoč petelinjih korakov v notranjost?
Ni bilo v viharni noči, temveč sredi svetlega, sončnega dne. Človeška bistroumnost je morju postavila nasip, človeška bistroumnost je izčrpala vodo za njim in Glænø povezala s kopnim. Fjord je postal travnik z bujno travo, Glænø se je zrasel s Sjællandom. Stari dvorec stoji tam, kjer je stal od nekdaj. Ni Vænø vzel Glænøja, temveč ga je Sjælland zgrabil z dolgimi rokami nasipov ter s sapo črpalk pihal in izrekal čarobne besede, besede poročne zveze; in Sjælland je za doto dobil mnogo juter zemlje. To je resnica, vpisana v zemljiško knjigo; dokaz imaš pred očmi: otok Glænø je izginil.
