Prevod

Dao Boyi iz Xipinga, nadzornik severnega okrožja, je bil star okoli trideset let, zelo nadarjen in odločen mož. Bil je vnuk Dao Ruozhanga, upravitelja Changshaja. Nekega poznega popoldneva je prispel do obcestnega postajališča in ukazal predhodnici, naj se ustavi. Pisarski uradnik je rekel: »Še zgodaj je, lahko bi prišli do naslednje postaje.« Boyi je odvrnil: »Sestaviti moram nekaj uradnih pisanj.« Tako je ostal. Uradniki in vojaki so se prestrašili in ga skušali pregovoriti, naj odide. On pa je poslal ukaz: »Nadzornik si želi ogledati okolico z zgornjega nadstropja. Brž ga pometite in očistite!« Kmalu zatem se je povzpel gor. Še preden se je stemnilo, so spodaj ob stopnicah prižgali svetilko; ko je zagledal luč, je spet ukazal: »Zatopiti se hočem v premišljevanje o Dau in ne smem videti ognja. Ugasnite ga.« Uradniki so vedeli, da se bo gotovo nekaj zgodilo in da bodo potrebovali luč, zato so jo le skrili v vrč. Ko se je znočilo, si je Boyi uredil oblačila, sedel ter odrecitiral obrazce šestih jia, Klasik sinovske pobožnosti in temeljno besedilo Knjige premen. Nato je legel. Čez nekaj časa se je obrnil z glavo proti vzhodu, si obe stopali povezal z ruto in nanju poveznil pokrivalo, skrivaj pa izvlekel meč in razvezal pas. Ponoči se je prikazala povsem črna postava, visoka dobre štiri ali pet čevljev. Prihitela je do stebra v sobi in se nato vrgla na Boyija. Boyi jo je pokril z odejo, a so ji bose noge zdrsnile na prosto in skoraj mu je ušla. Večkrat jo je z mečem in pasom udaril po nogah, nato pa zaklical tistim spodaj, naj prinesejo luč in posvetijo. Zagledali so staro lisico, vso rdečo in skoraj povsem brez dlake. Odnesli so jo dol in jo sežgali. Naslednje jutro so razdrli zgornji prostor in našli več kot sto ljudem odrezanih lasnih vozlov. Odtlej je bilo prikazovanj konec.