Prevod

V zahodnem predmestju Nanyanga je stal paviljon, v katerem ni bilo varno prenočiti; kdor je ostal v njem, ga je doletela nesreča. Domačin Song Daxian, ki se je v življenju ravnal po pravični poti, je nekoč prenočil v njegovem zgornjem nadstropju. Ponoči je sedel in igral na citre, ne da bi si pripravil kakršno koli orožje. Okoli polnoči je nenadoma prišel duh, splezal po lestvi in ga ogovoril. Srepo je bolščal vanj in škripal z zobmi; njegov videz je bil ostuden. Daxian je igral naprej, kakor da se ni nič zgodilo. Duh je odšel, na trgu pobral glavo mrliča, se vrnil in vprašal Daxiana: »Ali ne bi malo zaspal?« Nato mu je vrgel mrtvečevo glavo pred noge. Daxian je rekel: »Imenitno! Ko zvečer ležem, nimam vzglavnika. Prav nekaj takega sem si želel.« Duh je spet odšel. Čez dolgo časa se je vrnil in vprašal: »Bi se pomerila v rokoborbi?« Daxian je odgovoril: »Prav!« Še preden je izgovoril do konca, je duh že stal pred njim, Daxian pa ga je nemudoma zgrabil okoli pasu. Duh je le še obupano vpil: »Umiram!« Daxian ga je pokončal. Ko si ga je naslednje jutro ogledal, se je izkazalo, da je bil star lisjak. Odtlej v paviljonu ni bilo več prikazni.