Prevod

Približno sto let po Budovem odhodu v nirvano je imel ta sveti mož učenca. Kaj neki je opazil v njegovem srcu, da ga je nenehno svaril: »Ne približuj se ženskam! Kdor se približa ženski, se vrti v krogu rojstev in smrti kakor kolo.« Učenec mu je odvrnil: »Kaj ste vendar opazili pri meni, da moram vedno znova poslušati takšna svarila? Saj sem že dosegel sad duhovnega spoznanja in mi niti na misel ne pride, da bi se približal ženski.« Tudi drugi učenci so se čudili in si mislili: »Med nami je prav on še posebej častivreden. Zakaj mu učitelj govori takšne reči?« Nekoč se je ta menih nekam odpravil, in ko je prečkal reko, je prišla neka ženska ter jo začela prečkati skupaj z njim. Toda tok jo je odnesel in zavpila je: »Gorje meni! Pomagajte mi, častiti menih!« Spomnil se je učiteljevih besed in sklenil, da se za njene klice ne bo zmenil. Ko pa jo je tok nosil dalje in se je zdaj pogrezala, zdaj spet priplavala na površje, se mu je zasmilila. Pristopil je, jo prijel za roko in jo potegnil na drugi breg. Njena roka je bila tako bela, mehka in lepa, da je ni mogel izpustiti. »Zdaj pa mi vendar izpustite roko,« je rekla ženska, očitno preplašena nad njegovim vedenjem. Menih pa ji je dejal: »Najbrž naju veže globoka vez iz prejšnjega življenja. Silno naklonjenost čutim do vas. Bi mi izpolnili prošnjo?« Ženska je odgovorila: »Pravkar ste mi rešili življenje, ki bi ga bila sicer izgubila. Kar koli me boste prosili, kako bi vam mogla odreči?« Ves srečen jo je prijel za roko in rekel: »Pojdite z menoj.« Odvedel jo je tja, kjer sta se gosto razraščala grmičevje lespedeze in visoka trava, jo potisnil na tla ter se ji ulegel med stegna, da bi jo posilil. Ko pa se je ozrl vanjo, je zagledal svojega častitega učitelja. Osupel se je skušal odmakniti, toda Upagupta ga je čvrsto stisnil med stegna in dejal: »Čemu tako trpinčiš tega starega meniha? Si to ti, svetnik, ki je dosegel sad spoznanja in ne čuti nobene želje po združitvi z žensko?« Učenca je oblila takšna sramota, da ni več vedel zase. Skušal se je izviti iz prijema, a učitelj ga je držal tako trdno, da se ni mogel rešiti. Ker ga je še naprej glasno ošteval, so se mimoidoči zbrali in strmeli vanju. Učenčevi osuplosti in sramoti ni bilo konca. Ko ga je tako razkazal vsem, je učitelj vstal, ga prijel in odpeljal v samostan. Udaril je na zvon, sklical zbor ter vsej meniški skupnosti povedal, kaj se je zgodilo. Smehu ni bilo ne konca ne kraja. Učenec se je počutil, kakor da ni ne živ ne mrtev. Tako se je pokesal svojega greha in dosegel sad anagamina. Častiti učitelj je s spretno domislico ukanil učenca in ga privedel na Budovo pot.