Prevod
Nekoč je živel kralj, ki je imel tri sinove. Dva sta bila pametna in bistra, tretji pa ni veliko govoril, bil je preprost in vsi so mu rekli le Tepček. Ko se je kralj postaral in oslabel ter začel misliti na svoj konec, ni vedel, kateri izmed sinov naj za njim podeduje kraljestvo. Zato jim je rekel: »Pojdite po svetu, in kdor mi prinese najfinejšo preprogo, bo po moji smrti kralj.« Da se ne bi sprli med seboj, jih je odpeljal pred grad, pihnil tri peresa v zrak in dejal: »Kamor poletijo, tja pojdite.« Prvo pero je odletelo proti vzhodu, drugo proti zahodu, tretje pa je poletelo naravnost, a ne daleč, temveč je kmalu padlo na tla. Tako je en brat odšel na desno, drugi na levo, oba pa sta se posmehovala Tepčku, ki je moral ostati pri tretjem peresu, tam, kjer je padlo na tla.
Tepček je sedel in bil žalosten. Tedaj je nenadoma opazil, da so poleg peresa vratca v tleh. Privzdignil jih je, našel stopnice in se spustil po njih. Prišel je do drugih vrat, potrkal in zaslišal, kako je nekdo v notranjosti zaklical:
»Gospodična majhna, zelena, Hutzelbein, psiček Hutzelbeinov, sem in tja poskakuj, brž poglej, kdo zunaj stoji.« Vrata so se odprla in zagledal je veliko debelo žabo (krastačo), okoli nje pa množico majhnih žab. Debela žaba ga je vprašala, kaj si želi. Odgovoril je: »Rad bi najlepšo in najfinejšo preprogo.« Tedaj je poklicala mlado žabo in dejala:
»Gospodična majhna, zelena, Hutzelbein, psiček Hurzelbeinov, sem in tja poskakuj, veliko škatlo mi prinesi.« Mlada žaba je prinesla škatlo, debela žaba pa jo je odprla in Tepčku iz nje podala preprogo, tako lepo in fino, kakršne zgoraj na zemlji nihče ne bi mogel stkati. Zahvalil se ji je in se povzpel nazaj na površje.
Druga dva brata pa sta imela najmlajšega za tako neumnega, da sta bila prepričana, da ne bo ničesar našel in prinesel. »Čemu bi se toliko trudila z iskanjem,« sta rekla, vzela prvi pastirici, ki sta jo srečala, groba ogrinjala in jih odnesla domov kralju. Ob istem času se je vrnil tudi Tepček in prinesel svojo lepo preprogo. Ko jo je kralj zagledal, je ostrmel in rekel: »Če naj bo po pravici, pripada kraljestvo najmlajšemu.« Toda druga dva očetu nista dala miru. Govorila sta, da Tepček, ki mu v vsem manjka pameti, nikakor ne more postati kralj, in ga prosila, naj postavi nov pogoj. Tedaj je oče rekel: »Kraljestvo bo podedoval tisti, ki mi prinese najlepši prstan.« Tri brate je odpeljal ven in pihnil v zrak tri peresa, za katerimi naj bi šli. Starejša dva sta spet odšla proti vzhodu in zahodu, Tepčkovo pero pa je poletelo naravnost in padlo poleg vratc v tleh. Spet se je spustil k debeli žabi in ji povedal, da potrebuje najlepši prstan. Takoj je naročila, naj ji prinesejo veliko škatlo, in mu iz nje podala prstan, ki se je bleščal od dragih kamnov in je bil tako lep, da ga noben zlatar na zemlji ne bi mogel izdelati. Starejša brata sta se smejala Tepčku, ki je hotel poiskati zlat prstan. Sama se nista prav nič trudila, temveč sta iz starega obroča voznega kolesa izbila žeblje in ga prinesla kralju. Ko pa je Tepček pokazal svoj zlati prstan, je oče spet rekel: »Njemu pripada kraljestvo.« Starejša dva nista nehala nadlegovati kralja, dokler ni postavil še tretjega pogoja in razglasil, da bo kraljestvo dobil tisti, ki bo domov pripeljal najlepšo žensko. Še enkrat je pihnil tri peresa v zrak in poletela so tako kakor prejšnjikrat.
Tepček se je brez obotavljanja spustil k debeli žabi in rekel: »Domov moram pripeljati najlepšo žensko.« – »Oh,« je odgovorila žaba, »najlepšo žensko! Te ni kar tako pri roki, a vseeno jo boš dobil.« Dala mu je izdolben rumen koren, v katerega je bilo vpreženih šest mišk. Tepček je ves žalosten rekel: »Kaj naj počnem s tem?« Žaba mu je odgovorila: »Le posadi vanj eno mojih malih žab.« Naključno je iz kroga izbral eno in jo posadil v rumeno kočijo. A komaj je sedla vanjo, se je spremenila v prelepo gospodično, koren v kočijo, šest mišk pa v konje. Poljubil jo je, oddirjal s konji in jo pripeljal h kralju. Za njim sta prišla njegova brata, ki se nista prav nič trudila iskati lepe ženske, temveč sta s seboj pripeljala prvi kmetici, ki sta jima prišli naproti. Ko jih je kralj zagledal, je rekel: »Po moji smrti pripada kraljestvo najmlajšemu.« Toda starejša dva sta kralju spet oglušila ušesa s svojim vpitjem: »Ne moreva dovoliti, da bi Tepček postal kralj!« Zahtevala sta, naj ima prednost tisti, čigar ženska bo znala skočiti skozi obroč, ki je visel sredi dvorane. Mislila sta si: »Kmetici bosta to že zmogli, saj sta dovolj krepki, nežna gospodična pa se bo pri skoku ubila.« Stari kralj je privolil še v to. Kmetici sta skočili, in sicer tudi skozi obroč, a sta bili tako okorni, da sta padli in si polomili svoje debele roke in noge. Nato je skočila lepa gospodična, ki jo je pripeljal Tepček, in švignila skozi obroč lahkotno kakor srna, tako da je moralo potihniti vsako ugovarjanje. Tako je Tepček dobil krono in še dolgo modro vladal.
