Prevod

Nekoč je živel mož, ki je imel tri sinove, od premoženja pa nič drugega kakor hišo, v kateri je prebival. Vsak od sinov bi po njegovi smrti rad dobil hišo, toda očetu so bili vsi enako pri srcu, zato ni vedel, kako naj ravna, da ne bi nobenemu storil krivice. Tudi prodati je ni hotel, ker jo je podedoval od prednikov, sicer bi denar razdelil mednje. Nazadnje pa se je domislil rešitve in rekel sinovom: »Pojdite v svet in se preizkusite, vsak naj se izuči svoje obrti. Ko se vrnete, bo hišo dobil tisti, ki bo pokazal najboljšo mojstrovino.«

Sinovi so se s tem strinjali. Najstarejši je hotel postati podkovski kovač, drugi brivec, tretji pa učitelj mečevanja. Določili so čas, ko se bodo spet zbrali doma, in odšli. Nanese pa tako, da je vsak našel sposobnega mojstra, pri katerem se je dodobra izučil. Kovač je moral podkovati kraljeve konje in si je mislil: »Zdaj ti hiša ne more uiti, gotovo jo dobiš.« Brivec je bril same imenitne gospode in je prav tako menil, da je hiša že njegova. Učitelj mečevanja je dobil marsikateri udarec, vendar je stisnil zobe in ni izgubil volje, saj si je mislil: »Če se bojiš udarca, hiše ne boš dobil nikoli.« Ko je dogovorjeni čas minil, so se spet zbrali pri očetu. Niso pa vedeli, kako bi našli najboljšo priložnost, da pokažejo svojo spretnost, zato so sedeli skupaj in se posvetovali. Medtem je čez polje nenadoma pritekel zajec. »Oho,« je rekel brivec, »ta prihaja kakor naročen!« Vzel je skledo in milo ter delal peno, dokler se zajec ni približal. Nato ga je kar med tekom namilil in mu, še vedno med tekom, obril dlako tako, da mu je ostala kratka bradica, pri tem pa ga ni niti urezal niti mu skrivljil enega samega lasu. »To mi je všeč,« je rekel oče. »Če se druga dva ne bosta pošteno potrudila, je hiša tvoja.« Ni minilo dolgo, ko je mimo v kočiji pridrvel neki gospod, konj pa je dirjal na vso moč. »Zdaj boste videli, oče, kaj znam jaz,« je rekel podkovski kovač, skočil za kočijo, konju, ki je brez premora drvel naprej, snel vse štiri podkve in mu kar med dirjanjem prikoval štiri nove. »Ti si pa pravi mož,« je rekel oče. »Svoje delo opravljaš prav tako dobro kakor tvoj brat; ne vem, komu naj dam hišo.« Tedaj je tretji rekel: »Oče, pustite, da se še jaz izkažem.« Ker je začelo deževati, je izvlekel meč in z njim križem zamahoval nad glavo, tako da nanj ni padla niti kaplja. Ko je dež postajal vse močnejši in je nazadnje lilo, kakor da bi z neba zlivali vodo iz korit, je z mečem vihtel vse hitreje in ostal tako suh, kakor da bi sedel pod streho. Ko je oče to videl, se je začudil in rekel: »Ti si pokazal najboljšo mojstrovino, hiša je tvoja.«

Druga dva brata sta se s tem sprijaznila, kakor sta prej obljubila. Ker pa so se imeli tako radi, so vsi trije ostali skupaj v hiši in opravljali vsak svojo obrt. In ker so se tako dobro izučili in bili tako spretni, so zaslužili veliko denarja. Tako so zadovoljno živeli skupaj do starosti. Ko pa je eden zbolel in umrl, sta druga dva tako žalovala za njim, da sta tudi sama zbolela in kmalu umrla. Ker so bili tako spretni in so se imeli tako radi, so vse tri pokopali v skupen grob.