Teta

Besedilo

Teta

Morali bi poznati teto! Bila je ljubka! Da, se pravi, pravzaprav sploh ni bila ljubka v običajnem pomenu besede, bila pa je prisrčna in prijazna, po svoje zabavna, ravno pravšnja, da si pripovedoval o njej, kadar je bilo treba kramljati in se komu malo nasmejati. Kar naravnost v komedijo bi jo lahko postavili, in to zgolj zato, ker je živela za gledališče in za vse, kar se je dogajalo v njem. Bila je nadvse poštena ženska, toda agent Fab, ki ga je teta imenovala Flab, jo je imel za gledališko prismojenko.

»Gledališče je moja šola!« je govorila. »Moj vir učenosti! Tam si osvežujem poznavanje svetopisemskih zgodb: 'Mojzes', 'Jožef in njegovi bratje' — to sta zdaj operi! Iz gledališča poznam svetovno zgodovino, zemljepis in človeško naravo! Iz francoskih iger poznam pariško življenje — opolzko, a nadvse zanimivo! Koliko sem prejokala ob 'Družini Riquebourg', ko se mora tisti mož zapiti do smrti, da bi ona lahko dobila mladega ljubimca! Da, koliko solz sem pretočila v petdesetih letih, odkar imam abonma!«

Teta je poznala vsako gledališko igro, vsako kuliso, vsakogar, ki je nastopal ali je kdaj nastopal na odru. Zares je živela samo v devetih mesecih gledališke sezone. Poletje brez poletnih predstav je bilo obdobje, ki jo je staralo, gledališki večer, ki se je zavlekel čez polnoč, pa ji je podaljševal življenje. Ni govorila kakor drugi ljudje: »Zdaj prihaja pomlad, štorklja se je vrnila!« — »V časopisu pišejo o prvih jagodah.« Ona je, nasprotno, oznanjala prihod jeseni. »Ste videli, gledališke lože so že na dražbi, predstave se bodo začele!«

Vrednost stanovanja in njegovo dobro lego je presojala po tem, kako blizu gledališča je bilo. Hudo ji je bilo, ko je morala zapustiti uličico za gledališčem in se preseliti v veliko ulico nekoliko dlje stran, v hišo, kjer nasproti ni imela sosedov.

»Doma mora biti okno moja gledališka loža! Saj človek ne more samo sedeti in se pogrezati vase, vendar mora videti ljudi! Zdaj pa živim, kakor da bi se preselila na deželo. Če hočem videti ljudi, moram v kuhinjo in sesti na pomivalno korito, samo tam imam sosede nasproti. Ah, ko sem živela v svoji uličici, sem lahko gledala naravnost k trgovcu s platnom, pa še samo tristo korakov sem imela do gledališča, zdaj jih imam tri tisoč, in to gardistovih!«

Teta je lahko zbolela, toda naj se je počutila še tako slabo, predstave ni zamudila. Zdravnik ji je nekoč naročil, naj si zvečer pod stopala položi kislo testo. Storila je, kakor ji je velel, vendar se je odpeljala v gledališče in tam sedela s kislim testom pod nogami. Če bi tam umrla, bi ji bilo to v veselje. Thorvaldsen je umrl v gledališču; temu je rekla »blažena smrt«.

Nikakor si ni mogla predstavljati nebeškega kraljestva, v katerem ne bi bilo tudi gledališča. Res nam tega nihče ni obljubil, a vendar je bilo razumno misliti, da morajo številni odlični igralci in igralke, ki so odšli pred nami, tudi tam nadaljevati svoje delo.

Teta je imela električno žico, ki je vodila iz gledališča v njeno sobo; telegram je prihajal vsako nedeljo na kavo. Njena električna žica je bil »gospod Sivertsen pri gledaliških napravah«. Tisti, ki je dajal znamenja, kdaj naj se zavese in kulise dvignejo ali spustijo, premaknejo na oder ali z njega.

Od njega je že vnaprej dobila kratko in jedrnato oceno predstav. Shakespearovemu »Viharju« je rekel »prekleta šara! Toliko je treba postavljati, potem pa se že na začetku voda razteza vse do prve kulise!« To je pomenilo, da so se vrteči se valovi pomikali tako daleč naprej. Če pa je skozi vseh pet dejanj ostala na odru ista sobna kulisa, je dejal, da je igra razumna in dobro napisana, da je prava predstava za počitek, saj se odigra kar sama, brez prestavljanja.

V nekdanjih časih, kakor je teta imenovala čas pred dobrimi tridesetimi leti, sta bila ona in pravkar omenjeni gospod Sivertsen mlajša. Že takrat je delal pri odrskih napravah in bil, kakor ga je imenovala, njen »dobrotnik«. Takrat je bilo namreč v navadi, da so si večerne predstave v edinem velikem mestnem gledališču gledalci lahko ogledovali tudi s podstrešja. Vsak odrski delavec je imel na voljo sedež ali dva. Pogosto je bilo nabito polno in družba je bila zelo imenitna; govorilo se je, da so prihajale celo žene generalov in trgovinskih svetnikov. Tako zanimivo je bilo gledati za kulise in videti, kako se ljudje tam gibljejo in postavajo, kadar je zavesa spuščena.

Teta je bila tam večkrat, tako pri tragedijah kakor pri baletih, kajti s podstrešja so bile najzanimivejše predstave, v katerih je nastopalo največ ljudi. Zgoraj so sedeli v precejšnji temi in večina je imela s seboj večerjo. Nekoč so tri jabolka in cel kup obloženih kruhkov z mesno rolado padli naravnost v Ugolinovo ječo, kjer bi moral nesrečnik umreti od lakote, in občinstvo je planilo v smeh. Tista mesna rolada je bila eden najtehtnejših razlogov, da je visoko ravnateljstvo dokončno ukinilo prostor za gledalce na podstrešju.

»Ampak jaz sem bila tam sedemintridesetkrat!« je govorila teta. »In tega gospodu Sivertsnu ne bom nikoli pozabila.« Prav zadnji večer, ko je bilo podstrešje še odprto za občinstvo, so igrali »Salomonovo sodbo«; teta se je tega dobro spominjala. S pomočjo svojega dobrotnika, gospoda Sivertsna, je priskrbela vstopnico agentu Fabu, čeprav si je ni zaslužil, saj se je ves čas norčeval iz gledališča in govoril zbadljivo. A vendar mu je omogočila obisk. Hotel je videti gledališko šaro z narobne strani; to so bile njegove besede in prav njemu podobne, je rekla teta.

In tako si je »Salomonovo sodbo« ogledal od zgoraj ter zaspal. Človek bi resnično pomislil, da je prišel z imenitne večerje, na kateri so veliko nazdravljali. Spal je in ga niso opazili, ko so zaklenili gledališče; tako je v temni noči sedel in spal na gledališkem podstrešju. Ko se je zbudil, je, kakor je pripovedoval — toda teta mu ni verjela — »Salomonova sodba« že minila, vse svetilke in sveče so ugasnile in vsi ljudje, zgoraj in spodaj, so odšli. Šele tedaj pa se je začela prava komedija, »Nachspiel«, poigra, ki je bila od vsega najzabavnejša, je zatrjeval agent. Vsa šara je oživela! Niso uprizarjali »Salomonove sodbe«, ne, to je bil sodni dan v gledališču. In vse to si je agent Fab predrzno drznil natveziti teti; takšno zahvalo je dobila, ker mu je omogočila vstop na podstrešje.

Kaj pa je agent pripovedoval? Res je bilo precej smešno poslušati, a v ozadju sta se skrivali hudobija in zbadljivost. »Zgoraj je bilo vse temno!« je rekel agent. »Potem pa se je začela čarovnija, velika predstava: 'Sodni dan v gledališču'. Pri vratih so stali nadzorniki in vsak gledalec je moral pokazati svojo duhovno knjižico priporočil, da so presodili, ali sme vstopiti s prostimi ali zvezanimi rokami, z nagobčnikom ali brez njega. Gospodo, ki je prišla prepozno, ko se je predstava že začela, pa tudi mlade ljudi, ki se vendar nikakor ne morejo vselej držati ure, so privezali zunaj, jim pod noge pritrdili podplate iz klobučevine, da bi z njimi ob začetku naslednjega dejanja stopili v dvorano, za povrh pa so dobili še nagobčnik. In potem se je začel sodni dan v gledališču!«

»Sama hudobija, o kakršni naš Gospod nič ne ve!« je rekla teta. Slikar naj bi se moral, če je hotel v nebesa, povzpeti po stopnicah, ki jih je sam naslikal, a po katerih noben človek ni mogel stopati. Saj je šlo samo za greh proti perspektivi. Vse rastline in stavbe, ki jih je odrski mojster z veliko truda postavil v dežele, kamor niso sodile, naj bi moral revež prestaviti na pravo mesto, in to še pred petelinjim petjem, če je hotel priti v nebesa. Gospod Fab naj bi raje gledal, kako bo sam prišel tja! In kar je pripovedoval o nastopajočih, tako v komediji kakor v tragediji, pri petju in plesu, je bilo najhujše, kar si je privoščil gospod Fab, ta Flab, ta gobezda! Ni si zaslužil, da so ga spustili na podstrešje, teta pa njegovih besed ni hotela vzeti v usta. Rekel je, da je vse zapisal, gobezda! V tisk naj bi šlo, ko bo mrtev in pokopan, nič prej; ni hotel, da bi ga odrli.

Teta je v svojem svetišču blaženosti, gledališču, samo enkrat doživela strah in trepet. Bilo je nekega zimskega dne, enega tistih dni, ko je dan dolg dve uri in je še tedaj siv. Mraz je pritiskal in sneg je naletaval, a teta je morala v gledališče. Igrali so »Hermana von Unno«, zraven pa še majhno opero in velik balet, prolog in epilog; trajalo naj bi pozno v noč. Teta je morala tja. Njen podnajemnik ji je posodil par škornjev za vožnjo s sanmi, kosmatih znotraj in zunaj, ki so ji segali visoko po nogah.

Prišla je v gledališče in sedla v ložo; škornji so bili topli, zato jih je obdržala na nogah. Nenadoma je nekdo zaklical: »Požar!« Izza kulise se je valil dim, dim je prihajal tudi s podstrešja; nastala je strašna zmešnjava. Ljudje so planili ven. Teta je ostala zadnja v loži — »Drugo nadstropje levo, od tam so kulise najlepše!« je govorila. »Vselej jih postavijo tako, da so najlepše videti s kraljeve strani!« — Teta je hotela ven, a ljudje pred njo so v strahu in nepremišljenosti zaloputnili vrata. Tako je obtičala; ni mogla ne ven ne noter, se pravi v sosednjo ložo, saj je bila ograja previsoka. Kričala je, a nihče je ni slišal. Pogledala je v ložo pod seboj; prazna je bila, nižje in prav blizu. V strahu se je teta počutila tako mlado in lahkotno, da je hotela skočiti dol. Eno nogo ji je že uspelo spraviti čez ograjo, drugo je dvignila s klopi; tam je obsedela kakor na konju, lepo ogrnjena s svojim cvetličnim krilom, z eno dolgo nogo, ki je molela daleč v prazno, nogo v neznanskem škornju za vožnjo s sanmi. To je bil prizor! In ko so jo zagledali, so teto tudi zaslišali ter jo rešili, da ni zgorela v gledališču — saj gledališče sploh ni gorelo.

To je bil najbolj nepozaben večer v njenem življenju, je govorila, in bila je vesela, da ni mogla videti same sebe, kajti sicer bi umrla od sramu.

Njen dobrotnik pri odrskih napravah, gospod Sivertsen, je še vedno prihajal k njej vsako nedeljo, a od nedelje do nedelje se je čas dolgo vlekel. Zato je zadnje čase sredi tedna vabila k sebi deklico »na ostanke«, se pravi, da je pojedla, kar je tistega dne ostalo od kosila. Deklica je bila iz baleta in tudi njej je primanjkovalo hrane. Nastopala je kot vila in kot paž; njena najtežja vloga pa sta bili levji zadnji nogi v »Čarobni piščali«. Toda sčasoma je zrasla in napredovala do levjih sprednjih nog. Za to je sicer dobivala le tri marke, medtem ko sta zadnji nogi prinašali en državni tolar, a tam je morala hoditi sključena in pogrešati svež zrak. Vse to je bilo zelo zanimivo vedeti, je menila teta.

Zaslužila bi si živeti, dokler bi stalo gledališče, a tako dolgo vendar ni zdržala. Tudi umrla ni tam, temveč spodobno in dostojno v svoji postelji. Njene zadnje besede pa so bile nadvse pomenljive; vprašala je: »Kaj igrajo jutri?«

Po njeni smrti je ostalo menda približno petsto državnih tolarjev; tako sklepamo po obrestih, ki znašajo dvajset državnih tolarjev. Teta jih je namenila za volilo dostojni stari devici brez družine; vsako leto naj bi z njimi plačali abonma za sedež v drugem nadstropju na levi strani, in sicer ob sobotah, saj so takrat uprizarjali najboljše igre. Prejemnica volila je imela eno samo dolžnost: vsako soboto se je morala v gledališču spomniti tete, ki je ležala v grobu.

To je bila tetina vera.