Prevod

Ko je bil Yuan Shao, z vljudnostnim imenom Benchu, v pokrajini Jizhou, se je v Hedongu prikazal duh, imenovan gospod Dushuo. Ljudstvo mu je skupaj postavilo tempelj. V njem je služboval glavni pisar Dafu. Cai Yong iz Chenliuja, upravitelj okrožja Qinghe, se je nekoč na poti ustavil v templju, da bi se poklonil duhu. Imel je sina po imenu Dao, ki je bil mrtev že trideset let. Gospod Dushuo je Caiju Yongu postregel z vinom in rekel: »Vaš spoštovani sin je pred časom prišel sem in bi vas rad videl.« Kmalu zatem je sin res prišel. Gospod Dushuo je zase povedal: »Moj oče in ded sta nekoč službovala v Yanzhouju.« Neki učenjak s priimkom Su je imel bolno mater in je prišel molit zanjo. Glavni pisar mu je rekel: »Gospod se je srečal z nebeškim možem. Ostanite in počakajte.« S severozahoda je bilo slišati bobne in gospod se je vrnil. Kmalu je prišel gost v črnem, nepodloženem oblačilu; na glavi so mu rasle nekaj palcev dolge dlake petih barv. Ko je odšel, je prišel še nekdo, oblečen v nepodloženo oblačilo iz belega platna in z visokim pokrivalom, podobnim ribji glavi. Gospodu je rekel: »Nekoč sva na gori Lushan skupaj jedla bele slive. Zdi se mi, kakor da je bilo še pred kratkim, pa je minilo že tri tisoč let. Dnevi in meseci tako hitro minevajo, da človeka obide otožnost.« Ko je odšel, je gospod učenjaku dejal: »Tisti, ki je prišel prvi, je bil gospod Južnega morja.« Su je bil učen mož, toda gospod je temeljito poznal vseh pet klasičnih knjig, zlasti Knjigo obredov. Ko sta razpravljala o obredih, mu učenjak ni bil kos. Su ga je prosil, naj njegovo mater ozdravi bolezni. Gospod je rekel: »Vzhodno od tvojega doma je star most, ki so ga ljudje podrli. Tvoja mati je posegla na pot božanstva, ki hodi čez ta most, in ga užalila. Če boš most obnovil, bo ozdravela.« Ko je gospod Cao krenil na pohod proti Yuanu Tanu, je poslal ljudi v tempelj, da bi od tam v zameno dobili tisoč zvitkov svile, vendar jih gospod Dushuo ni hotel dati. Zato je gospod Cao poslal Zhanga Heja, naj tempelj poruši. Ko je bil ta še sto lijev od templja, mu je gospod Dushuo poslal naproti več deset tisoč vojakov, ki so se v strnjenih vrstah pomikali po cesti. Zhang He ni napredoval niti dva lija, ko so njegovo vojsko obdali oblaki in megla, tako da niso več vedeli, kje je tempelj. Gospod Dushuo je glavnemu pisarju rekel: »Moč gospoda Caa je na višku. Najbolje bo, da se mu umaknemo.« Pozneje se je v hišo sosedov Su Jinga spustil duh. Su Jing je prepoznal glas gospoda Dushuoja, ki je rekel: »Takrat sem se preselil v jezero in bil tri leta povsem odrezan od sveta. Nato sem poslal sla h gospodu Cau. Rad bi obnovil stari tempelj, toda moč tistega kraja je opešala in ni več primeren za bivanje. Rad bi se začasno nastanil pri njem.« Gospod Cao je rekel: »Prav rad.« Dal je urediti stolp na severnem mestnem obzidju, da bi duh prebival v njem. Čez nekaj dni je gospod Cao na lovu ujel bitje, veliko kakor jelenji mladič, z velikimi stopali, belo kakor sneg in s tako mehko, gladko dlako, da se mu je človek komaj mogel upreti. Gospod Cao si je z njim gladil obraz, nihče pa ni vedel, kako se bitje imenuje. Ponoči so iz stolpa zaslišali jok: »Moj otročiček je šel ven in se ni vrnil!« Gospod Cao je plosknil z rokami in rekel: »Ta mož je resnično opešal!« Zjutraj je pripeljal več sto psov in z njimi obdal vznožje stolpa. Psi so zavohali sled ter se zapodili noter in ven. Tedaj se je prikazalo bitje, veliko kakor osel, in se vrglo s stolpa. Psi so ga ubili. S tem je bilo tempeljskega duha konec.