Prevod

Prispela sta v prostrano dolino Lakedajmona in se napotila k palači slavnega Menelaja.

Našla sta ga, ko je v svojem domu številnim sorodnikom prirejal svatbo za sina in brezgrajno hčer. Njo je pošiljal za ženo sinu Ahila, ki je prebijal sovražne vrste; že v Troji mu jo je namreč obljubil in s prikimavanjem potrdil, da mu jo bo dal, zdaj pa so bogovi izpolnjevali njuno poroko.

Tako jo je s konji in vozovi poslal na pot v slovito mesto Mirmidoncev, ki jim je ženin vladal. Za sina pa je iz Šparte pripeljal Alektorjevo hčer, za krepkega Megapenta, ki se mu je kot ljubljeni sin rodil v poznih letih iz sužnje; Heleni namreč bogovi niso več naklonili otrok, potem ko je prvič rodila ljubko hčer, Hermiono, ki je bila po lepoti podobna zlati Afroditi.

Tako so v veliki dvorani z visokim stropom gostovali sosedje in sorodniki slavnega Menelaja ter se veselili; med njimi je pel božanski pevec in igral na formingo, dva akrobata pa sta med gosti, ko je začenjal pesem, krožila in se prevračala sredi dvorane.

Pred palačo sta se medtem ustavila onadva in njuna konja, junak Telemah in slavni Nestorjev sin. Tam ju je zagledal plemeniti Eteonej, ki je stopil ven, prizadevni služabnik slavnega Menelaja. Odšel je skozi dvorane, da bi pastirju ljudstev sporočil njun prihod, stopil k njemu in mu izrekel krilate besede: »Menelaj, Zevsov gojenec, prišla sta dva tujca, dva moža, ki sta videti kakor potomca velikega Zevsa.

Povej, naj jima izprežemo hitre konje ali naj ju pošljemo h komu drugemu, ki ju bo sprejel?« Svetlolasi Menelaj mu je močno nejevoljen odgovoril: »Eteonej, Boetojev sin, nekoč vendar nisi bil nespameten, zdaj pa govoriš otročje kakor otrok.

Tudi midva sva, preden sva prispela sem, uživala gostoljubje pri mnogih drugih ljudeh; naj nama Zevs odslej vsaj ustavi trpljenje! Izprezi torej konje tujcev, njiju pa privedi noter, da bosta gostovala.«

Tako je dejal, služabnik pa je pohitel skozi dvorano in poklical še druge prizadevne služabnike, naj gredo z njim. Izpregli so pod jarmom prepotene konje, jih privezali k jaslim in jim nasuli pire, pomešane z belim ječmenom. Voz so prislonili k bleščeči steni veže, gosta pa povedli v sijajno palačo. Ko sta jo uzrla, sta strmela nad domom kralja, Zevsovega gojenca; kakor sončni ali mesečev sijaj je namreč žarela palača slavnega Menelaja z visokimi stropi.

Ko sta se nagledala in nasitila oči, sta stopila v gladko izdelani kadi in se okopala. Potem ko so ju služabnice umile in natrle z oljem ter jima ogrnile mehka volnena plašča in tuniki, sta sedla na stola poleg Menelaja, Atrejevega sina.

Služabnica je prinesla vodo za umivanje rok in jo izlivala iz lepega zlatega vrča nad srebrno posodo, da sta se umila; nato je prednju postavila gladko mizo. Spoštovana oskrbnica je prinesla in položila nanjo kruh ter dodala mnogo jedi, velikodušno od tega, kar je bilo pri hiši.

Reznik je prinesel pladnje raznovrstnega mesa in jima postavil zlate čaše. Svetlolasi Menelaj ju je pozdravil in dejal: »Sezita po jedi in uživajta. Potem, ko se bosta najedla, vaju bova vprašala, kdo sta med ljudmi; vajini predniki namreč v vaju niso izgubili svojega rodu, temveč sta potomca kraljev, Zevsovih gojencev, ki nosijo žezla: malopridni ljudje ne bi mogli roditi takih sinov.«

Tako je dejal in jima ponudil masten kos govejega hrbta, pečenega, ki ga je vzel v roke; njemu samemu so ga postregli kot častni delež. Onadva pa sta segla po pripravljenih jedeh, ki so stale pred njima.

Ko sta potešila željo po pijači in jedi, je Telemah spregovoril Nestorjevemu sinu, sklonivši glavo k njemu, da ju drugi ne bi slišali: »Poglej, Nestorjev sin, dragi prijatelj mojega srca, kako se po teh odmevajočih dvoranah bleščijo bron, zlato in jantar, srebro in slonovina!

Takšna mora biti od znotraj palača olimpijskega Zevsa, toliko je tu neizmernih zakladov; ko jih gledam, me prevzema spoštljivo čudenje.« Svetlolasi Menelaj je slišal njegove besede in jima izrekel krilate besede: »Draga mladeniča, noben smrtnik se ne more kosati z Zevsom, saj so njegov dom in njegovi zakladi večni. Med ljudmi pa se kdo morda lahko kosa z menoj, morda tudi ne, po bogastvu. Po velikem trpljenju in dolgem blodenju sem ga pripeljal na ladjah in se vrnil v osmem letu, potem ko sem obiskal Ciper, Fenikijo in Egipt ter prišel k Etiopcem, Sidoncem in Erembom in v Libijo, kjer jagnjetom takoj zrastejo rogovi.

Tam namreč ovce trikrat povržejo v enem letu. Ne gospodarju ne pastirju nikoli ne manjka sira, mesa in sladkega mleka, saj ovce vse leto dajejo mleko za molžo.

Medtem ko sem blodil po tistih krajih in si nabiral veliko imetje, mi je neki drug mož ubil brata, skrivaj, nepričakovano, z zvijačo njegove pogubne žene. Zato nad temi zakladi ne gospodujem z veseljem.

To sta gotovo slišala od svojih očetov, kdor koli že sta, saj sem veliko pretrpel in izgubil dom, tako prijeten za bivanje, poln mnogih dragocenosti.

Ko bi le živel v svoji palači s tretjino tega bogastva, možje pa bi bili še živi, tisti, ki so tedaj padli v prostrani Troji, daleč od Argosa, kjer se pasejo konji!

Toda za vsemi žalim in trpim ter pogosto sedim v svoji dvorani; včasih si s solzami olajšam srce, drugič spet preneham, saj se človek hitro nasiti ledenega joka.

A za nobenim, čeprav žalujem za vsemi, ne tožim toliko kakor za enim, ki mi jemlje veselje do spanja in jedi, kadar se ga spominjam, saj noben Ahajec ni prestal toliko muk, kolikor jih je prestal in nase vzel Odisej. Njemu je bilo torej usojeno trpljenje, meni pa zaradi njega večna, nepozabna žalost, ker je že tako dolgo odsoten in ne vemo, ali živi ali je umrl. Gotovo za njim žalujejo stari Laert in preudarna Penelopa ter Telemah, ki ga je pustil doma komaj rojenega.«

Tako je dejal in v Telemahu prebudil željo, da bi jokal za očetom. Ko je slišal o njem, so mu solze izpod vek kapljale na tla; z obema rokama je dvignil škrlatni plašč pred oči. Menelaj ga je opazil in v mislih in srcu premišljeval, ali naj ga pusti, da sam spregovori o očetu, ali naj ga najprej izpraša in se prepriča o vsem.

Medtem ko je tako premišljeval v mislih in srcu, je iz dišeče spalnice z visokim stropom prišla Helena, podobna Artemidi z zlatim preslicom. Adrasta ji je takoj postavila lepo izdelan stol, Alkipa je prinesla preprogo iz mehke volne, Filo pa srebrno košarico, ki ji jo je podarila Alkandra, žena Poliba, ki je živel v Tebah v Egiptu, kjer imajo hiše največ zakladov. Ta je Menelaju podaril dve srebrni kopalni kadi, dva trinožnika in deset talentov zlata.

Njegova žena pa je Heleni posebej podarila lepe darove: zlat preslic in srebrno košarico na kolescih, katere robovi so bili prevlečeni z zlatom.

To košarico je služabnica Filo prinesla in postavila prednjo, napolnjeno s fino spredeno prejo; na njej je ležal preslic s temnovijoličasto volno.

Helena je sedla na stol, pod nogami pa je imela pručko. Takoj je moža začela podrobno spraševati: »Menelaj, Zevsov gojenec, ali že veva, kdo sta moža, ki sta prišla v najin dom, in za koga se imata?

Se bom zmotila ali povedala resnico? Srce mi veleva govoriti. Še nikoli nisem videla tolikšne podobnosti ne pri moškem ne pri ženski — ko ga gledam, me prevzema začudenje — kakor je ta mladenič podoben sinu velikodušnega Odiseja, Telemahu, ki ga je doma pustil komaj rojenega, ko ste zaradi mene, brezsramnice, vi Ahajci prišli pod Trojo in se podali v srdito vojno.«

Svetlolasi Menelaj ji je odgovoril: »Tudi jaz zdaj tako mislim, žena, kakor ti ugotavljaš. Takšne noge je imel, takšne roke, tak pogled, glavo in lase na njej.

Pravkar sem se spominjal Odiseja in pripovedoval, koliko hudega je v mukah prestal zaradi mene; ta mladenič pa je izpod obrvi točil grenke solze in dvignil škrlatni plašč pred oči.«

Tedaj mu je odgovoril Pejzistrat, Nestorjev sin: »Menelaj, Atrejev sin, Zevsov gojenec, voditelj ljudstev, res je njegov sin, kakor praviš. Toda razsoden je in v srcu se mu zdi neprimerno, da bi ob prvem prihodu tu nastopal z objestnimi besedami pred teboj, čigar glasu se veseliva kakor glasu boga.

Mene pa je poslal gerenijski konjenik Nestor, da ga spremljam in vodim; želel te je namreč videti, da bi mu pomagal z nasvetom ali dejanjem.

Veliko nadlog zadene sina odsotnega očeta v domači hiši, če nima drugih pomočnikov; tako je zdaj s Telemahom: njegov oče je odšel in drugih nima, ki bi v deželi odvračali nesrečo od njega.«

Svetlolasi Menelaj mu je odgovoril: »O joj, v moj dom je torej res prišel sin dragega moža, ki je zaradi mene prestal toliko težkih preizkušenj! Govoril sem, da ga bom, ko se vrne, sprejel ljubezniveje kakor vse druge Argejce, če nama bo olimpijski Zevs, ki daleč vidi, naklonil vrnitev čez morje na hitrih ladjah.

V Argosu bi mu dal mesto za bivanje in zgradil palačo; pripeljal bi ga z Itake z njegovim imetjem, sinom in vsem ljudstvom ter izpraznil eno od mest, ki ležijo tu okoli in so pod mojo oblastjo.

Tu bi se pogosto družila; nič naju ne bi ločilo v najini ljubezni in veselju, dokler naju ne bi zagrnil črni oblak smrti.

Toda bog nama je to očitno zavidal in je samo njemu, nesrečniku, preprečil vrnitev.« Tako je dejal in v vseh prebudil željo po joku.

Jokala je argejska Helena, Zevsova hči, jokala sta Telemah in Menelaj, Atrejev sin, pa tudi Nestorjevemu sinu oči niso ostale suhe, saj se je v srcu spomnil brezgrajnega Antiloha, ki ga je ubil slavni sin bleščeče Zarje. Ob spominu nanj je izrekel krilate besede: »Atrejev sin, stari Nestor je govoril, da si med smrtniki najmodrejši, kadar smo se spominjali tebe v njegovi palači in se pogovarjali med seboj.

Zato me tudi zdaj, če je mogoče, poslušaj: ne veseli me jokati med večerjo; saj bo spet prišla zgodnja Zarja. Nikakor pa ne zamerim, če kdo objokuje smrtnika, ki je umrl in izpolnil svojo usodo.

To je edina čast, ki jo lahko izkažemo nesrečnim smrtnikom: da si ostrižemo lase in nam po licih stečejo solze. Tudi moj brat je umrl, in ni bil najslabši med Argejci; ti ga gotovo poznaš, jaz pa ga nisem srečal niti videl. Pravijo, da je Antiloh prekašal druge, tako v hitrem teku kakor v boju.«

Svetlolasi Menelaj mu je odgovoril: »Dragi prijatelj, govoril si tako, kakor bi govoril in ravnal preudaren mož, tudi starejši od tebe. Takšnega očeta sin si, zato govoriš tako modro. Zlahka prepoznamo potomca moža, ki mu Kronov sin ob poroki in rojstvu nakloni srečo, kakor jo je Nestorju naklanjal vse njegove dni: da sam v blaginji ostari v svoji palači, njegovi sinovi pa so preudarni in izvrstni v boju s sulicami.

Pustimo torej jok, ki nas je prej prevzel, in se spet posvetimo večerji; na roke naj nam zlijejo vodo. Za pogovor bo tudi jutri zjutraj dovolj časa, da si s Telemahom poveva, kar imava povedati.«

Tako je dejal, Asfalion pa jim je polil vodo po rokah, prizadevni služabnik slavnega Menelaja. Nato so segli po pripravljenih jedeh, ki so stale pred njimi.

Tedaj se je Helena, Zevsova hči, domislila nečesa drugega. V vino, ki so ga pili, je takoj vsula zdravilo, ki preganja žalost in jezo ter daje pozabo vsega hudega.

Kdor bi ga zaužil, ko bi bilo zmešano v mešalni posodi, ves tisti dan ne bi potočil solze po licih, četudi bi mu umrla mati in oče ali bi pred njegovimi očmi brata ali ljubega sina ubili z bronom in bi to sam gledal.

Takšna učinkovita, blagodejna zdravila je imela Zevsova hči; dala ji jih je Polidamna, Tonova žena, Egipčanka. Tam rodovitna zemlja rojeva največ zdravil, mnogo dobrih, pomešanih z mnogimi pogubnimi; vsak človek tam je zdravnik, vešč bolj kakor vsi drugi ljudje, saj so potomci Pajona.

Ko je torej vsula zdravilo in naročila, naj natočijo vino, je znova spregovorila: »Menelaj, Atrejev sin, Zevsov gojenec, in vidva, sinova plemenitih mož! Zevs daje zdaj enemu zdaj drugemu dobro in zlo, saj zmore vse. Zdaj pa sedite v dvorani in gostujte ter se veselite pripovedi; povedala bom nekaj primernega.

Ne bi mogla povedati niti našteti vsega, vseh preizkušenj potrpežljivega Odiseja, toda poslušajte, kaj je storil in prestal ta neomajni mož v deželi Trojancev, kjer ste Ahajci trpeli gorje.

Sam si je zadal sramotne udarce, si vrgel čez ramena borne cunje in se kakor suženj prikradel v mesto sovražnikov s širokimi ulicami. Da bi se prikril, si je nadel podobo drugega človeka, berača, čeprav takšen pri ahajskih ladjah nikakor ni bil.

V tej podobi je prišel v trojansko mesto in vsi so ostali brez suma; le jaz sem ga kljub takšnemu videzu prepoznala ter ga začela spraševati, on pa se je spretno izmikal.

A ko sem ga umila in natrla z oljem, ga oblekla in prisegla s trdno prisego, da Trojancem ne bom razkrila Odiseja, dokler se ne vrne k hitrim ladjam in šotorom, mi je povedal ves načrt Ahajcev.

Ko je z dolgim, ostrim bronastim mečem ubil mnogo Trojancev, se je vrnil k Argejcem in prinesel veliko sporočil. Tedaj so druge Trojanke glasno tarnale, moje srce pa se je veselilo, saj se je že obrnilo k želji, da se vrnem domov; obžalovala sem zaslepljenost, ki mi jo je poslala Afrodita, ko me je odvedla tja iz ljube domovine in sem zapustila svojo hčer, spalnico in moža, ki mu ni nič manjkalo ne v razumu ne v lepoti.«

Svetlolasi Menelaj ji je odgovoril: »Da, žena, vse to si prav povedala. Spoznal sem že nasvete in misli mnogih junaških mož in prepotoval mnogo dežel, a še nikoli nisem na lastne oči videl človeka, ki bi imel takšno srce kakor potrpežljivi Odisej.

Kakšno dejanje je storil in kaj je prestal ta neomajni mož v gladko izdelanem lesenem konju, kjer smo sedeli vsi najboljši Argejci in Trojancem prinašali smrt in pogubo!

Tedaj si prišla tja ti; gotovo te je spodbudilo božanstvo, ki je Trojancem hotelo nakloniti slavo, in spremljal te je bogovom podobni Dejfob.

Trikrat si obšla votlo skrivališče in ga otipavala, po imenih si klicala najboljše Danajce ter posnemala glas žena vseh Argejcev.

Jaz, Tidejev sin in božanski Odisej smo sedeli v notranjosti in slišali tvoje klice. Midva sva silno hotela planiti ven ali ti takoj odgovoriti iz notranjosti, toda Odisej naju je zadržal in nama preprečil, čeprav sva si želela.

Vsi drugi ahajski sinovi so molčali, le Antiklos ti je hotel odgovoriti. Toda Odisej mu je s krepkima rokama nepopustljivo stiskal usta in rešil vse Ahajce; tako ga je držal, dokler te Palada Atena ni odvedla stran.«

Preudarni Telemah mu je tedaj odgovoril: »Menelaj, Atrejev sin, Zevsov gojenec, voditelj ljudstev, toliko bolj boli, saj ga vse to ni obvarovalo žalostne pogube, tudi če bi imel v prsih železno srce.

Zdaj pa naju odvedite k ležišču, da bi se že ulegla in užila sladki spanec.« Tako je dejal, argejska Helena pa je služabnicam naročila, naj pod stebriščem postavijo postelji in nanju položijo lepa škrlatna pregrinjala, čeznje razgrnejo preproge ter dodajo mehka volnena plašča, da se bosta z njima pokrila.

Služabnice so odšle iz dvorane z baklami v rokah in postlale ležišči; glasnik je gosta povedel ven. Tako sta tam v preddverju palače legla k počitku junak Telemah in slavni Nestorjev sin. Atrejev sin pa je spal v notranjosti visoke palače, ob njem je ležala Helena v dolgi obleki, božanska med ženami.

Ko se je prikazala zgodnja, rožnatoprsta Zarja, je Menelaj, mogočen v bojnem kriku, vstal s postelje, se oblekel in si čez ramo obesil ostri meč, na bleščeče noge pa si privezal lepe sandale. Stopil je iz spalnice, po videzu podoben bogu, sedel k Telemahu in ga nagovoril po imenu: »Junak Telemah, kakšna potreba te je pripeljala sem, v božanski Lakedajmon, čez široko morsko gladino?

Javna ali osebna zadeva? Povej mi po resnici.« Preudarni Telemah mu je odgovoril: »Menelaj, Atrejev sin, Zevsov gojenec, voditelj ljudstev, prišel sem, da bi mi morda povedal kakšno vest o očetu.

Moj dom razjedajo, propada mi donosno imetje, hiša je polna sovražnih mož, ki mi nenehno koljejo številne ovce in govedo z ukrivljenimi rogovi in počasnim korakom, snubci moje matere, polni nebrzdane objestnosti.

Zato zdaj kot prosilec objemam tvoja kolena, da bi mi, če si voljan, povedal o njegovi žalostni pogubi, če si jo kje videl na lastne oči ali si zanjo slišal od koga drugega, ki je blodil po svetu; mati ga je namreč rodila za izjemno trpljenje.

Nikar me iz obzirnosti ali usmiljenja ne tolaži, temveč mi jasno povej vse, kar si videl. Prosim te: če ti je moj oče, plemeniti Odisej, kdaj izpolnil obljubo z besedo ali dejanjem v deželi Trojancev, kjer ste Ahajci trpeli gorje, se tega zdaj spomni in mi povej čisto resnico.«

Svetlolasi Menelaj mu je globoko ogorčen odgovoril: »O joj, v posteljo moža z neustrašnim srcem bi radi legli, sami pa so strahopetci!

Kakor kadar košuta v brlogu mogočnega leva položi svoja komaj rojena, še sesajoča mladiča, sama pa preiskuje pobočja in travnate doline ter se pase; lev se nato vrne v svoj brlog in obema nameni strašno smrt, tako bo tudi Odisej njim namenil strašno smrt.

Ko bi le, oče Zevs, Atena in Apolon, prišel takšen, kakršen je nekoč na lepo naseljenem Lezbosu vstal in se v izzvanem dvoboju spoprijel s Filomelidom ter ga silovito vrgel na tla, da so se vsi Ahajci razveselili! Ko bi takšen Odisej stopil med snubce, bi vsi hitro umrli in bi jih poročna želja grenko stala.

O tem, kar me sprašuješ in za kar me prosiš, pa ti ne bom pripovedoval po ovinkih ali te zavajal. Kar mi je povedal nezmotljivi morski starec, od tega ti ne bom prikril ali zamolčal niti besede.

Bogovi so me zadržali v Egiptu, čeprav sem se želel vrniti sem, ker jim nisem daroval popolnih hekatomb. Bogovi namreč vedno hočejo, da se spominjamo njihovih zapovedi.

V razburkanem morju leži otok pred Egiptom; imenujejo ga Faros. Od obale je oddaljen toliko, kolikor prepluje votla ladja v celem dnevu, če ji od zadaj piha močan ugoden veter. Na njem je varen pristan, od koder spuščajo skladne ladje na odprto morje, potem ko zajamejo zalogo temne vode.

Tam so me bogovi zadrževali dvajset dni in nikoli se niso dvignili ugodni morski vetrovi, ki spremljajo ladje čez široko morsko gladino.

Živež bi ves pošel in možem bi zmanjkalo poguma, če se me ne bi usmilila boginja in me rešila, hči mogočnega Proteja, morskega starca, Ejdotéja; njeno srce je moja stiska najbolj ganila.

Srečala me je, ko sem blodil sam, proč od tovarišev; ti so namreč ves čas hodili okoli otoka in lovili ribe z ukrivljenimi trnki, saj jim je lakota mučila trebuh.

Stopila je k meni in me nagovorila: ›Tujec, si res tako nespameten in lahkomiseln ali nalašč odnehuješ in uživaš v trpljenju?

Že tako dolgo si ujet na otoku in ne moreš najti izhoda, tvojim tovarišem pa peša srce.‹ Tako je dejala, jaz pa sem ji odgovoril: ›Povedal ti bom, katera koli izmed boginj že si, da tu ne ostajam po svoji volji; gotovo sem se pregrešil zoper nesmrtnike, ki prebivajo na širnem nebu.

Ti pa mi povej, saj bogovi vedo vse, kateri izmed nesmrtnikov me zadržuje in mi preprečuje pot ter kako se bom vrnil čez morje, polno rib.‹

Tako sem dejal in odlična med boginjami mi je takoj odgovorila: ›Tujec, povedala ti bom povsem natančno. Sem prihaja nezmotljivi morski starec, nesmrtni egipčanski Protej, ki pozna globine vsega morja in služi Pozejdonu. Pravijo, da je moj oče in da me je zaplodil.

Če bi ga kako mogel z zasedo ujeti, bi ti povedal pot in dolžino plovbe ter kako se boš vrnil čez morje, polno rib.

Če bi hotel, Zevsov gojenec, bi ti povedal tudi, kaj dobrega in slabega se je zgodilo v tvoji palači, medtem ko si bil na dolgi in težavni poti.‹

Tako je dejala, jaz pa sem ji odgovoril: ›Ti sama zdaj izmisli zasedo za božanskega starca, da me ne bi vnaprej zagledal ali zaslutil ter se mi izognil; smrtnemu človeku je namreč težko obvladati boga.‹

Tako sem dejal in odlična med boginjami mi je takoj odgovorila: ›Tujec, povedala ti bom povsem natančno. Ko se sonce povzpne na sredo neba, nezmotljivi morski starec pride iz morja, prekrit s temnim valovanjem, ki ga žene dih Zefirja. Ko stopi na kopno, leže pod obokano votlino, okoli njega pa v gruči spijo tjulnji, potomci lepe morske boginje, ki so prišli iz sivega morja in širijo oster vonj njegovih globin.

Tja te bom ob svitu pripeljala in vas položila drugega ob drugega; ti pa skrbno izberi tri tovariše, najboljše med tistimi pri ladjah z lepimi veslaškimi klopmi.

Razkrila ti bom vse starčeve zvijače. Najprej bo šel med tjulnje in jih preštel; ko jih bo vse pregledal in preštel, bo legel mednje kakor pastir med čredo ovac.

Takoj ko boste videli, da je legel, pokažite vso svojo moč in silo ter ga trdno držite, čeprav si bo želel in skušal pobegniti.

Poskusil se bo spremeniti v vse, kar se po zemlji plazi, pa tudi v vodo in čudežno goreč ogenj; vi pa ga neomajno držite in še močneje stiskajte.

Ko pa te bo sam začel spraševati in bo spet takšen, kakršnega ste videli leči, tedaj nehajte uporabljati silo in izpustite starca, junak, ter ga vprašajte, kateri bog te preganja in kako se boš vrnil čez morje, polno rib.‹

Tako je dejala in se potopila pod valovito morje. Jaz pa sem odšel k ladjam, ki so stale na pesku; med potjo so se mi v srcu vrtinčile mnoge misli.

Ko sem prišel do ladje in morja, smo pripravili večerjo in spustila se je božanska noč. Tedaj smo legli k počitku ob morskem bregu.

Ko se je prikazala zgodnja, rožnatoprsta Zarja, sem stopal ob obali širokega morja in goreče prosil bogove; s seboj sem vodil tri tovariše, ki sem jim pri vsakem podvigu najbolj zaupal.

Boginja se je medtem potopila v široko naročje morja in iz njega prinesla štiri tjulnje kože, vse sveže odrte; pripravljala je prevaro za očeta.

V morski pesek je izdolbla ležišča in sedla ter čakala; mi smo prišli čisto k njej. Položila nas je drugega ob drugega in vsakogar prekrila s kožo.

Zaseda bi bila neznosna, saj nas je silno mučil strahotni smrad tjulnjev, ki živijo v morju. Kdo bi lahko ležal ob morski pošasti? Toda ona nas je rešila in našla veliko olajšanje: vsakemu je pod nos položila ambrozijo, ki je sladko dišala in pregnala živalski smrad.

Vse dopoldne smo potrpežljivo čakali. Tjulnji so v jatah prihajali iz morja in legali drug ob drugega ob morskem bregu. Opoldne je starec prišel iz morja, našel rejene tjulnje, šel med vsemi in jih preštel. Nas je med morskimi živalmi preštel prve in niti pomislil ni, da gre za prevaro; potem je legel še sam.

Mi pa smo se z vpitjem pognali nanj in ga zgrabili z rokami. Starec ni pozabil svojih zvijačnih spretnosti, temveč se je najprej spremenil v leva s košato grivo, nato v kačo, leoparda in velikega merjasca. Postal je tekoča voda in drevo z visoko krošnjo, mi pa smo ga neomajno držali in potrpežljivo vztrajali.

Ko se je starec, vešč zvijač, naveličal, me je naposled nagovoril in vprašal: ›Atrejev sin, kateri bog ti je pomagal pri tem načrtu, da si me proti moji volji ujel v zasedi? Kaj potrebuješ?‹

Tako je dejal, jaz pa sem mu odgovoril: ›Saj veš, starec; zakaj me s temi vprašanji zavajaš? Že tako dolgo sem ujet na otoku in ne morem najti izhoda, srce pa mi v prsih peša.

Ti pa mi povej, saj bogovi vedo vse, kateri izmed nesmrtnikov me zadržuje in mi preprečuje pot ter kako se bom vrnil čez morje, polno rib.‹

Tako sem dejal, on pa mi je nemudoma odvrnil: »Moral bi Zevsu in drugim bogovom darovati lepe žrtve, preden bi se vkrcal, da bi čim prej priplul v domovino čez morje vinske barve.

Ni ti namreč usojeno spet videti svojih dragih in se vrniti v lepo zidani dom in na rodno zemljo, dokler se ne vrneš k vodam Egipta, reke, ki jo napaja Zevs, in tam ne daruješ svetih hekatomb nesmrtnim bogovom, ki prebivajo na prostranem nebu. Tedaj ti bodo bogovi naklonili pot, po kateri hrepeniš.«

Tako je dejal in meni se je strlo srce, ker mi je veleval, naj se spet podam čez megleno morje v Egipt, na dolgo in naporno pot.

A vendar sem mu odgovoril z besedami: »Vse to bom storil, starec, kakor mi velevaš. Zdaj pa mi povej še to in razloži po resnici: ali so se vsi Ahajci z ladjami nepoškodovani vrnili, tisti, ki sva jih z Nestorjem pustila za seboj, ko sva odhajala iz Troje, ali pa je kdo umrl strašne smrti na svoji ladji ali v rokah svojih dragih, potem ko je prestal vojno?«

Tako sem dejal, on pa mi je nemudoma odvrnil: »Atrejev sin, zakaj me to sprašuješ? Ni ti treba vedeti tega niti izvedeti, kar vem jaz. Pravim ti, da ne boš dolgo brez solza, ko boš izvedel vse.

Mnogi med njimi so padli, mnogi pa so ostali živi. Le dva voditelja Ahajcev v bronastih oklepih sta umrla med vrnitvijo; v bojih pa si bil tudi sam navzoč.

Eden je še živ in ga nekje zadržuje prostrano morje. Ajant je pogubil sebe in ladje z dolgimi vesli. Pozejdon ga je sprva prignal k velikim Girskim skalam in ga rešil iz morja. Ušel bi pogubi, čeprav ga je Atena sovražila, ko ne bi izrekel ošabnih besed in se s tem hudo zaslepil: bahal se je, da je kljub bogovom ušel velikemu morskemu breznu.

Pozejdon je slišal njegovo glasno bahanje in nemudoma zgrabil trizob z močnimi rokami, udaril v Girsko skalo in jo razklal. En del je ostal na mestu, drugi pa je zgrmel v morje, prav tisti, na katerem je sedel Ajant, ko je izrekel svoje pogubne besede; ta ga je odnesel v brezmejno, kipeče morje.

Tam je umrl, potem ko se je napil slane vode. Tvoj brat pa je ušel smrtnim nevarnostim in se rešil na votlih ladjah; obvarovala ga je mogočna Hera.

A ko je že skoraj dosegel strmo goro Malejo, ga je zgrabil vihar in ga, ko je bridko vzdihoval, odnesel čez morje, polno rib, do skrajnega roba dežele, kjer je nekoč v svoji hiši živel Tiest, tedaj pa je tam prebival Tiestov sin Ajgist.

Ko se je tudi od tam pokazala možnost varne vrnitve, so bogovi spet obrnili veter in pripluli so domov. Veselo je stopil na rodno zemljo in jo poljubljal, ko se je je dotaknil; obilne vroče solze so mu tekle, tako radostno je uzrl domovino.

Z opazovališča pa ga je zagledal stražar, ki ga je tja pripeljal in postavil zvijačni Ajgist ter mu obljubil za plačilo dva talenta zlata. Stražil je vse leto, da mu brat ne bi neopazno ušel in se spomnil svoje bojevite moči.

Odšel je v palačo sporočit novico pastirju ljudstva. Ajgist je pri priči zasnoval zahrbtno zvijačo: med ljudstvom je izbral dvajset najboljših mož in jih posadil v zasedo, drugje pa ukazal pripraviti gostijo.

Sam se je s konji in vozom odpravil povabit Agamemnona, pastirja ljudstva, in pri tem snoval sramotno dejanje. Pripeljal ga je, ne da bi ta slutil pogubo, in ga ubil, potem ko ga je pogostil, kakor kdo zakolje vola ob jaslih.

Nihče od spremljevalcev Atrejevega sina, ki so prišli z njim, ni ostal živ, pa tudi nihče od Ajgistovih mož; vsi so bili pobiti v dvorani.« Tako je dejal in meni se je strlo srce. Sedel sem na pesku in jokal; moje srce ni več hotelo živeti in gledati sončne svetlobe.

Ko sem se naposled nasitil joka in valjanja po tleh, me je nagovoril resnicoljubni morski starec: »Atrejev sin, nikar ne joči več tako neutolažljivo in tako dolgo, saj s tem ničesar ne doseževa. Raje čim prej poišči način, da se vrneš na rodno zemljo.

Morda ga boš še našel živega, morda pa ga bo Orest že prej ubil in boš prišel ravno na pogreb.« Tako je dejal in moje srce in pogumni duh sta se v prsih znova razvedrila, čeprav sem še žaloval. Nagovoril sem ga s krilatimi besedami: »Za ta dva zdaj vem. Ti pa mi imenuj še tretjega moža, ki ga prostrano morje še živega zadržuje, ali pa je že mrtev. Hočem slišati, četudi me bo bolelo.«

Tako sem dejal, on pa mi je nemudoma odvrnil: »Laertov sin, ki ima svoj dom na Itaki. Videl sem ga na otoku, kako je točil obilne solze v bivališču nimfe Kalipso, ki ga proti njegovi volji zadržuje. Ne more se vrniti na rodno zemljo, saj nima ne ladij z vesli ne tovarišev, ki bi ga prepeljali čez široko morsko gladino.

Tebi pa, Menelaj, Zevsov varovanec, ni usojeno, da bi umrl in dočakal svoj konec v Argosu, kjer se pasejo konji. Nesmrtniki te bodo poslali na Elizijske poljane, na rob sveta, kjer prebiva svetlolasi Radamant in kjer je ljudem življenje najlažje. Tam ni snega, ne hudih zim ne dežja, temveč Okean vedno pošilja sapice blago pihajočega Zefira, da hladijo ljudi, ker imaš Heleno za ženo in si zato Zevsov zet.«

Ko je to izrekel, se je potopil v kipeče morje. Jaz pa sem se z bogovom podobnimi tovariši odpravil k ladjam in med potjo mi je v srcu rojilo veliko misli. Ko smo prišli do ladje in morja, smo si pripravili večerjo, nato je prišla božanska noč in legli smo spat ob morskem obrežju.

Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Zarja, smo najprej potegnili ladje v božansko morje, na skladnih ladjah postavili jambore in jadra, se tudi sami vkrcali in sedli na veslaške klopi. Sedeč v vrstah smo z vesli udarjali po sivem morju.

Spet sem priplul v Egipt, reko, ki jo napaja Zevs, tam ustavil ladje in daroval popolne hekatombe. Ko sem pomiril jezo večno živečih bogov, sem Agamemnonu nasul grobno gomilo, da bi njegova slava ostala neugasljiva.

Ko sem vse to opravil, sem odplul domov. Nesmrtniki so mi naklonili ugoden veter in me hitro pripeljali v ljubo domovino. Zdaj pa ostani v moji palači, dokler ne mine enajst ali dvanajst dni. Potem te bom dostojno odpravil in ti dal sijajna darila: tri konje in lepo izdelan voz. Poleg tega ti bom dal lep kelih, da boš iz njega opravljal pitne daritve nesmrtnim bogovom in se vse dni spominjal mene.«

Preudarni Telemah mu je odgovoril: »Atrejev sin, nikar me ne zadržuj predolgo tukaj. Ob tebi bi sicer zlahka ostal celo leto in ne bi zahrepenel ne po domu ne po starših, saj mi je v veliko veselje poslušati tvoje pripovedi in besede. Toda moji tovariši so že nestrpni v svetem Pilosu, ti pa me še zadržuješ tukaj.

Darilo, ki mi ga nameniš, naj bo dragocen predmet za spomin. Konj ne bom peljal na Itako, temveč jih bom pustil tebi tukaj v veselje, saj gospoduješ širni ravnini, kjer v izobilju rastejo detelja in ostrica, pšenica in pira ter širokoklasi beli ječmen.

Na Itaki pa ni ne širokih stez ne travnikov. Za koze je pašnik, a mi je ljubša od dežele, kjer se pasejo konji. Nobeden od otokov, ki ležijo v morju, ni primeren za konje in nima lepih travnikov, Itaka pa še najmanj od vseh.«

Tako je dejal in Menelaj, silni v bojnem kriku, se je nasmehnil, ga pobožal z roko in ga nagovoril: »Po tem, kar govoriš, ljubi otrok, se vidi, da si plemenite krvi. Zato ti bom darila zamenjal; to lahko storim.

Od vseh dragocenosti, ki jih hranim v svoji hiši, ti bom dal najlepšo in najdragocenejšo. Dal ti bom umetelno izdelano mešalno posodo; vsa je srebrna, njen rob pa je obdan z zlatom, Hefajstovo delo. Podaril mi jo je junak Fajdim, kralj Sidoncev, ko me je njegova hiša sprejela pod streho med mojo vrnitvijo domov. To želim podariti tebi.«

Tako sta se pogovarjala, medtem pa so gostje prihajali v palačo božanskega kralja. Prignali so ovce in prinesli vino, ki krepi može, njihove žene z lepimi oglavnicami pa so jim poslale kruh.

Tako so se v palači trudili s pripravo gostije. Snubci pa so se pred Odisejevo palačo zabavali z metanjem diskov in kopij na urejenem dvorišču, kakor že prej, vselej objestni.

Tam sta sedela Antinoj in bogovom podobni Evrimah, voditelja snubcev, ki sta jih daleč prekašala po veljavi. K njima je pristopil Noemon, Fronijev sin, in z vprašanjem nagovoril Antinoja: »Antinoj, ali sploh vemo ali ne, kdaj se Telemah vrne iz peščenega Pilosa?

Odplul je z mojo ladjo, jaz pa jo potrebujem, da bi se prepeljal v prostrano Elido, kjer imam dvanajst kobil in ob njih za trdo delo primerne mule, še neukročene; eno bi rad pripeljal sem in jo ukrotil.«

Tako je dejal, onadva pa sta se v srcu začudila, saj nista mislila, da je odšel v Nelejev Pilos, temveč da je nekje tu na poljih, pri drobnici ali pri svinjskem pastirju.

Antinoj, Evpejtov sin, mu je odgovoril: »Povej mi po resnici, kdaj je odšel in kateri mladeniči so ga spremljali. Izbranci z Itake ali njegovi najemniki in sužnji? Tudi to bi lahko storil.

Pa še to mi povej po resnici, da bom dobro vedel: ali ti je črno ladjo vzel na silo, proti tvoji volji, ali pa si mu jo sam izročil, ko te je prosil zanjo?«

Noemon, Fronijev sin, mu je odgovoril: »Sam sem mu jo rade volje dal. Kaj bi storil kdo drug, ko bi ga takšen mož, ki ga v srcu tarejo skrbi, prosil zanjo? Težko bi mu odrekel dar.

Spremljali so ga mladeniči, ki so med nami najboljši v deželi. Kot voditelja sem videl stopiti na ladjo Mentorja ali pa boga, ki mu je bil v vsem podoben.

Toda čudim se temu: včeraj ob zori sem tukaj videl plemenitega Mentorja, prej pa se je vkrcal na ladjo za Pilos.« Ko je to povedal, je odšel v očetovo hišo, onadva pa je v njunem ponosnem srcu prevzela jeza.

Snubce sta posadila skupaj in jih odvrnila od tekmovanj. Antinoj, Evpejtov sin, jih je nagovoril, ves razjarjen; njegovo mračno srce je prekipevalo od besa, oči pa so mu bile kakor žareč ogenj: »Gorje! Kako drzno je Telemah izpeljal to veliko dejanje, to potovanje! Mislili smo, da mu ne bo uspelo.

Proti volji tolikšnih med nami je ta mladenič kar odšel, spustil ladjo v morje in izbral najboljše može v deželi. Še naprej nam bo začel povzročati zlo. Naj mu Zevs uniči moč, preden doseže polno moškost!

Dajte mi hitro ladjo in dvajset tovarišev, da ga bom pričakal in mu nastavil zasedo ob vrnitvi v prelivu med Itako in skalnatim Samosom; tako se mu bo plovba zaradi očeta bridko končala.«

Tako je dejal in vsi so ga hvalili ter spodbujali. Nato so vstali in odšli v Odisejevo hišo. A Penelopa ni dolgo ostala brez vesti o naklepih, ki so jih snubci snovali globoko v svojih srcih. Povedal ji jih je glasnik Medon, ki je slišal njihove načrte, ko je stal zunaj dvorišča, oni pa so znotraj pletli zvijačo.

Šel je skozi palačo, da bi novico sporočil Penelopi. Ko je prestopil prag, ga je Penelopa nagovorila: »Glasnik, zakaj so te poslali ponosni snubci?

Da bi služabnicam božanskega Odiseja naročil, naj pustijo delo in njim pripravijo gostijo? Ko bi le nehali snubiti in se še kdaj shajati drugje, ko bi jim bila današnja gostija tu zadnja in dokončna! Kar naprej se zbirate in požirate tolikšno imetje, premoženje razumnega Telemaha! Ali niste nekoč, ko ste bili še otroci, poslušali svojih očetov, kakšen je bil Odisej do vaših staršev? Nikomur med ljudstvom ni ne storil ne rekel nič krivičnega, kakor sicer radi ravnajo božanski kralji: enega izmed ljudi sovražijo, drugega imajo radi.

On pa ni nikdar z nikomer ravnal hudobno. Toda vaše srce in vaša sramotna dejanja so zdaj očitna; za nekdanja dobra dela ni nobene hvaležnosti.«

Preudarni Medon ji je odgovoril: »Ko bi bilo, kraljica, to res najhujše zlo! Toda snubci snujejo še drugo, mnogo večje in strašnejše; naj ga Kronov sin nikdar ne uresniči! Telemaha nameravajo ubiti z ostrim bronom, ko se bo vračal domov. Odšel je namreč po novice o očetu v sveti Pilos in božanski Lakedajmon.«

Tako je dejal in njej so omahnila kolena in srce. Dolgo ni mogla izgovoriti besede; oči so se ji napolnile s solzami in glas ji je zastal v grlu.

Šele čez čas mu je odgovorila: »Glasnik, zakaj je moj otrok odšel? Saj mu ni bilo treba stopiti na hitre ladje, ki so ljudem morski konji in jih nosijo čez širne vodne planjave.

Mar zato, da med ljudmi ne ostane niti njegovo ime?« Preudarni Medon ji je odvrnil: »Ne vem, ali ga je spodbudil kateri od bogov ali pa ga je lastno srce gnalo v Pilos, da bi izvedel, ali se bo oče vrnil oziroma kakšna usoda ga je doletela.«

Ko je to povedal, je odšel skozi Odisejevo hišo. Njo pa je preplavila žalost, ki razjeda dušo, in ni več mogla sedeti na nobenem od številnih stolov v hiši, temveč je sedla na prag umetelno izdelane spalnice in bridko tožila. Okrog nje so ihtеле služabnice, vse, ki so bile v hiši, mlade in stare.

Penelopa jih je med neutolažljivim jokom nagovorila: »Poslušajte, drage moje! Olimpijec mi je naložil več gorja kakor vsem drugim ženskam, ki so se rodile in odrasle z menoj. Najprej sem izgubila plemenitega moža levjega srca, ki je med Danajci blestel po vsakršnih vrlinah, junaka, čigar slava sega daleč po Heladi in osrčju Argosa.

Zdaj pa so mi viharji odnesli še ljubega sina iz palače, brez slovesa, in niti slišala nisem, da odhaja. Krute ženske! Nobena med vami ni pomislila, da bi me zbudila iz postelje, čeprav ste prav dobro vedele, kdaj je odšel na votlo črno ladjo.

Če bi izvedela, da se pripravlja na to pot, bi moral ostati, pa naj bi še tako hrepenel po odhodu, ali pa bi me pustil mrtvo v palači.

Naj kdo hitro pokliče starca Dolija, mojega služabnika, ki mi ga je dal oče, ko sem prišla sem, in ki mi oskrbuje vrt z mnogimi drevesi. Naj čim prej sede k Laertu in mu vse to pove, da bo morda v svojem srcu zasnoval kak načrt, stopil pred ljudstvo in potožil nad temi, ki hočejo pogubiti njegov rod in rod božanskega Odiseja.«

Njena ljuba dojilja Evrikleja ji je odgovorila: »Ljuba nevesta, lahko me ubiješ z neusmiljenim bronom ali pa me pustiš živeti v palači, toda resnice ti ne bom prikrivala.

Vse to sem vedela in dala sem mu, kar je naročil, kruh in sladko vino. A izsilil je od mene veliko prisego, da ti ne povem, preden ne mine dvanajst dni, razen če bi ga sama pogrešila in izvedela za njegov odhod, da si z jokom ne bi kazila lepega telesa.

Zdaj pa se umij, obleci čista oblačila in s služabnicami pojdi v zgornje prostore ter moli k Ateni, hčeri Zevsa, ki nosi egido. Ona ga lahko reši celo smrti.

Nikar ne muči starca, ki je že tako nesrečen. Ne verjamem namreč, da bi blaženi bogovi povsem zasovražili rod Arkezijevega sina; gotovo bo še ostal kdo, ki bo gospodoval visoko kriti palači in daljnim rodovitnim poljem.«

Tako je dejala in pomirila njen jok ter ustavila solze v njenih očeh. Penelopa se je umila, oblekla čista oblačila in se s služabnicami povzpela v zgornje prostore. V košarico je nasula ječmenova zrna in molila k Ateni: »Usliši me, neutrudna hči Zevsa, ki nosi egido! Če ti je premeteni Odisej kdaj v palači sežgal tolste stegenske kose vola ali ovce, se jih zdaj spomni zaradi mene in reši mojega ljubega sina, odvrni od njega hudobno prevzetne snubce.«

Ko je to izrekla, je obredno vzkliknila in boginja je slišala njeno molitev. Snubci pa so se hrupno oglašali po senčni dvorani. Eden od ošabnih mladeničev je govoril: »Kraljica, ki jo toliko mož snubi, nam gotovo pripravlja poroko, pa sploh ne ve, da je njenemu sinu namenjena smrt.«

Tako je kdo govoril, toda niso vedeli, kako je v resnici. Antinoj jih je nagovoril in dejal: »Nespametneži, vsi se vzdržite ošabnih besed, da jih kdo ne odnese še v notranje prostore.

Zdaj pa vstanimo in molče opravimo tisto, kar smo vsi v srcu sklenili.« Ko je to izrekel, je izbral dvajset najboljših mož in odšli so k hitri ladji in morskemu obrežju.

Najprej so ladjo potegnili v globoko morje, na črni ladji postavili jambor in jadra, vesla pritrdili v usnjene zanke, vse po vrsti, ter razpeli bela jadra. Ponosni služabniki so jim prinesli orožje.

Ladjo so zasidrali dlje od obale, na odprtem, sami pa se izkrcali. Tam so povečerjali in čakali, da pride večer. Preudarna Penelopa pa je zgoraj v svoji sobi ležala brez hrane, ne da bi kaj pojedla ali popila, in premišljevala, ali bo njen vrli sin ušel smrti ali pa ga bodo pokončali ošabni snubci.

Kakor lev sredi množice mož v strahu premleva, ko ga obdajo z zahrbtnim obročem, tako je premlevala tudi ona, dokler je ni obšel sladki spanec. Zleknila se je in zaspala, vsi njeni udi so se sprostili.

Tedaj je svetlooka boginja Atena zasnovala novo misel. Ustvarila je prikazen, po postavi podobno ženski, Iftimi, hčeri plemenitega Ikarija, ki jo je vzel za ženo Evmel, prebivalec Fer.

Poslala jo je v hišo božanskega Odiseja, da bi žalujočo, jokajočo Penelopo odvrnila od joka in solznih tožb. Prikazen je vstopila v spalnico ob jermenu vratnega zapaha, obstala nad njeno glavo in jo nagovorila: »Spiš, Penelopa, s srcem, ki ga tare žalost?

Bogovi, ki živijo brez skrbi, ti ne pustijo več jokati in žalovati, saj je tvojemu sinu še namenjeno, da se vrne. Ni se namreč pregrešil proti bogovom.«

Preudarna Penelopa ji je odgovorila, medtem ko je sladko spala na pragu sanj: »Zakaj si prišla sem, sestra? Prej nisi prihajala, saj imaš dom tako daleč proč. Zdaj pa mi velevaš, naj opustim bedo in številne bolečine, ki mi mučijo misli in srce? Najprej sem izgubila plemenitega moža levjega srca, ki je med Danajci blestel po vsakršnih vrlinah, junaka, čigar slava sega daleč po Heladi in osrčju Argosa. Zdaj pa je še ljubi sin odšel na votli ladji, neizkušen, ki ne pozna ne naporov ne zborovanj.

Zanj žalujem še bolj kakor za možem. Vsa trepetam in se bojim, da bi se mu kaj zgodilo, bodisi med ljudstvom v deželi, kamor je odšel, bodisi na morju. Mnogi sovražniki namreč kujejo naklepe proti njemu in ga hočejo ubiti, še preden doseže rodno zemljo.«

Medla prikazen ji je odgovorila: »Bodi pogumna in naj ti srca ne prevzame tolikšen strah. Z njim hodi takšna spremljevalka, da bi si jo tudi drugi možje želeli imeti ob strani, saj je mogočna: Palada Atena. Tvoje žalovanje se ji smili in prav ona me je poslala, da ti to povem.«

Preudarna Penelopa ji je odgovorila: »Če si res boginja in si slišala glas boginje, mi povej še o onem nesrečniku: ali je še živ in gleda sončno svetlobo ali pa je že umrl in prebiva v Hadovi hiši?«

Medla prikazen ji je odgovorila: »O njem ti ne bom jasno povedala, ali je živ ali mrtev. Slabo je govoriti prazne besede.«

Ko je to izrekla, je zdrsnila mimo zapaha pri podboju in se razblinila v vetrovnih sapah. Ikarijeva hči se je zdramila iz spanja in srce se ji je razvedrilo, ker so jo v najgloblji noči obiskale tako žive sanje.

Snubci pa so se vkrcali in pluli po vodnih poteh, v srcu snujoč Telemahu kruto smrt. Sredi morja leži skalnat otok med Itako in strmim Samosom, Asterida, ne prav velik; na obeh straneh ima pristanišči, varni za ladje. Tam so Ahajci čakali nanj v zasedi.