Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Srce me žene, da opevam like, spremenjene v nova telesa; bogovi, navdihnite moje delo, saj ste tudi te preobrazbe povzročili vi, in od prvega začetka sveta do mojih dni spletite nepretrgano pesem. Pred morjem in kopnim in nebom, ki vse prekriva, je imela narava po vsem vesolju eno samo podobo, ki so jo imenovali kaos: surovo, neurejeno gmoto, nič drugega kot negibno težo in na enem mestu nakopičena nesložna semena stvari, ki se niso dobro ujemala.

Noben Titan še ni svetu dajal svetlobe, niti ni Feba z rastjo obnavljala svojih rogov, niti ni zemlja visela v zraku, ki jo je obdajal, uravnovešena z lastno težo, niti ni Amfitrita svojih rok razprostrla vzdolž dolgih obal kopnega; tam pa so bili zrak, zemlja, morje in eter. Tako je bila zemlja nestanovitna, voda neplovna, zrak brez svetlobe: nič ni ohranjalo svoje oblike, eno je oviralo drugo, saj so se v eni sami gmoti hladne stvari bojevale s toplimi, vlažne s suhimi, mehke s trdimi, breztežne s težkimi.

Ta spor sta razrešila bog in boljša narava. Ločil je namreč kopno od neba in vode od kopnega ter jasno nebo od gostega zraka. Ko je vse to razpletel in iztrgal iz slepe gmote, je stvari, razdeljene po krajih, povezal v složen mir. Ognjena in breztežna sila nebesnega svoda je švignila kvišku in si našla prostor na samem vrhu; najbližji ji je zrak, tako po lahkosti kakor po legi; zemlja, gostejša od obeh, je pritegnila težke prvine in se pod lastno težo posedla; voda, ki vse obliva, je zavzela skrajne predele in objela trdno zemeljsko oblo.

Ko je torej bog, kdor koli že je bil, tako urejeno gmoto razdelil in jo razčlenil na posamezne dele, je najprej zemljo, da bi bila z vseh strani enaka, zaokrožil v obliko velike krogle. Nato je razlil morja in jim velel, naj se pod silovitimi vetrovi dvigajo ter obdajajo obale kopnega, ki ga obkrožajo. Dodal je še izvire, prostrana vodovja in jezera ter reke, ki tečejo navzdol, ujel med vijugaste bregove; te na različnih krajih deloma poniknejo v zemljo samo, deloma pa dosežejo morje in, sprejete v prostranstvo svobodnejših voda, namesto ob bregove udarjajo ob obale.

Velel je tudi, naj se razprostrejo ravnine, poglobijo doline, gozdovi odenejo v listje in dvignejo skalnate gore. In kakor dva pasova sekata nebo na desni in prav toliko na levi strani, peti pa je bolj žgoč od njih, tako je božja skrb tudi gmoto, ki jo nebo obdaja, razdelila na enako število pasov in prav toliko jih leži na zemlji. Srednji med njimi je zaradi vročine neprimeren za bivanje; dva prekriva globok sneg; prav toliko jih je postavil med oba skrajna in jima dal zmerno podnebje, tako da je vročino pomešal z mrazom.

Nad njimi se razprostira zrak. Kolikor je lažji od zemlje in vode, toliko je težji od ognja. Tam je velel, naj se zbirajo meglice in oblaki, tam naj domuje grom, ki bo pretresal človeška srca, in vetrovi, ki z bliskanjem prinašajo strele. A tudi njim stvarnik sveta ni dovolil, da bi si povsod lastili zrak: še zdaj jim je komaj mogoče preprečiti, čeprav vsak vodi svoje piše po drugem predelu, da ne bi raztrgali sveta; tolikšna je nesloga med brati.

Evr se je umaknil k Zarji, v nabatejska kraljestva, v Perzijo in na gorovja, obsijana z jutranjimi žarki; večerni zahod in obale, ki jih greje zahajajoče sonce, so najbližji Zefiru; Skitijo in sedem zvezd Velikega voza je zasedel srhljivi Boreas; nasprotna dežela pa je mokra od nenehnih oblakov in dežja, ki ga prinaša Avster. Nad vse to je postavil jasni in breztežni eter, v katerem ni niti trohice zemeljske nesnage.

Komaj je tako vse razmejil s trdnimi mejami, že so zvezde, ki so dolgo ležale skrite in stisnjene pod tisto gmoto, začele žareti po vsem nebu. In da noben predel ne bi ostal brez svojih živih bitij, so nebesna tla zasedle zvezde in božanske podobe, vode so pripadle bleščečim ribam za bivališče, zemlja je sprejela zveri, gibljivi zrak pa ptice. Še vedno je manjkalo bitje, svetejše od teh, zmožnejše vzvišene misli, ki bi lahko gospodovalo vsem drugim.

Rodil se je človek: bodisi ga je iz božanskega semena ustvaril tisti stvarnik vsega, začetnik boljšega sveta, bodisi je mlada zemlja, šele nedavno ločena od visokega etra, še ohranjala semena sorodnega neba; to je Japetov sin pomešal z deževnico in jo oblikoval po podobi bogov, ki vladajo vsemu. In medtem ko druge živali sklonjene gledajo v tla, je človeku dal vzravnan obraz in mu velel, naj gleda nebo ter dviga svoj pokončni pogled k zvezdam.

Tako se je zemlja, ki je bila še malo prej surova in brezoblična, preobrazila in si nadela dotlej neznane človeške podobe.