Pradedek

Besedilo

Pradedek

Praded je bil tako dobrosrčen, moder in blag, vsi smo ga spoštovali; pravzaprav smo ga, odkar pomnim, klicali ded, tako po očetovi kot po materini strani, ko pa se je družini pridružil mali sin mojega brata Frederika, je napredoval v pradeda; višje ni mogel več priti! Vse nas je imel neizmerno rad, našega časa pa, kot kaže, ni posebno maral: »Stari časi so bili dobri časi!« je govoril. »Umirjeni in trdni so bili! Zdaj pa vse tako drvi in se postavlja na glavo. Mladina ima glavno besedo, še o kraljih govori, kot da so ji enaki. Vsakdo z ulice lahko namoči svojo cunjo v smrdljivo vodo in jo ožame častnemu možu na glavo!«

Ob takšnih besedah je praded ves pordečel v obraz; a kmalu se mu je spet vrnil prijazni nasmeh in z njim besede: »No, da! Morda se nekoliko motim! Stojim v starem času in se v novem ne morem prav trdno postaviti na noge. Naj ga naš Gospod vodi in usmerja!«

Kadar je praded govoril o starih časih, se mi je zdelo, kakor da se vračajo. V mislih sem se tedaj vozil v zlati kočiji s hajduki, gledal cehe, kako v sprevodih z godbo in zastavami prenašajo svoja znamenja, in se udeleževal veselih božičnih druženj z igrami za zastavek in preoblačenjem. Res je bilo tudi v tistih časih marsikaj strašnega in grozljivega, koli, mučilna kolesa in prelivanje krvi, vendar je bilo v vseh teh grozotah nekaj vabljivega in vznemirljivega. Slišal sem o danskih plemičih, ki so osvobodili kmete, in o danskem prestolonasledniku, ki je odpravil trgovino s sužnji.

Čudovito je bilo poslušati pradedove pripovedi o tem, poslušati zgodbe iz njegove mladosti; a čas pred njo je bil vendar najlepši, tako silovit in veličasten.

»Surov je bil!« je dejal brat Frederik. »Hvala Bogu, da smo ga pustili za seboj!« In to je povedal pradedu naravnost v obraz. To ni bilo lepo, pa vendar sem Frederika zelo spoštoval; bil je moj najstarejši brat in lahko bi bil moj oče, kakor je sam pravil; nasploh je govoril veliko smešnih reči. Maturo je opravil z najboljšo oceno in v očetovi pisarni je bil tako spreten, da bi se lahko kmalu pridružil vodenju poslov. Z njim se je praded največ pogovarjal, vendar sta se vedno zapletla v prepir. Nista se razumela in se tudi nikoli ne bosta, je govorila vsa družina, a čeprav sem bil še tako majhen, sem kmalu opazil, da drug brez drugega ne moreta.

Praded je z žarečimi očmi poslušal, kadar je Frederik pripovedoval ali na glas bral o napredku znanosti, o odkritjih naravnih sil in o vsem nenavadnem v našem času.

»Ljudje postajajo pametnejši, boljši pa ne!« je tedaj dejal praded. »Izumljajo najstrašnejše uničevalno orožje drug proti drugemu!« »Zato pa je vojne toliko prej konec!« je rekel Frederik. »Na blagoslov miru ni treba čakati sedem let! Svet je poln krvi, od časa do časa mu jo je treba pustiti, to je nujno!«

Nekega dne mu je Frederik povedal nekaj, kar se je v našem času zares zgodilo v neki majhni državi. Županova ura, velika ura na mestni hiši, je mestu in njegovim prebivalcem kazala čas; ni tekla povsem točno, a vse mesto se je vendar ravnalo po njej. Tedaj so tudi v tisto deželo prišle železnice, te pa so povezane z železnicami vseh drugih dežel, zato je treba natančno vedeti, koliko je ura, sicer pride do trčenja. Železnica je dobila svojo uro, naravnano po soncu; ta je kazala točen čas, županova pa ne, in zdaj so se vsi meščani ravnali po železniški uri.

Smejal sem se in zgodba se mi je zdela zabavna, praded pa se ni smejal, postal je čisto resen. »V tem, kar pripoveduješ, se skriva marsikaj!« je dejal. »In razumem tudi, kaj mi hočeš s tem povedati. V tvojem urnem mehanizmu se skriva nauk. Ob njem pomislim na drugo uro, na staro, preprosto bornholmsko uro mojih staršev s svinčenimi utežmi; merila je čas njihovega in mojega otroštva; morda res ni tekla povsem natančno, a tekla je, in gledali smo kazalec, verjeli smo mu in nismo mislili na kolesca v notranjosti. Takšen je bil tedaj tudi državni stroj, z zaupanjem smo ga gledali in verjeli njegovemu kazalcu. Zdaj je državni stroj postal steklena ura, skozi katero lahko gledaš naravnost v mehanizem, vidiš, kako se kolesca vrtijo in brnijo, in ob tem te obide strah za ta zatič, za ono kolesce! Kako bo potem kazala čas, se sprašujem, in nimam več svojega otroškega zaupanja. To je slabost današnjega časa!«

In tako se je praded med govorjenjem čisto razjezil. S Frederikom se nista mogla razumeti, ločiti pa se tudi nista mogla, »prav kakor stari in novi čas«! To sta občutila oba in vsa družina, ko je moral Frederik na pot, daleč proč, v Ameriko. Potovanje je bilo potrebno zaradi družinskih poslov. Za pradeda je bilo slovo težko, pot pa tako dolga, čez ves ocean, na drug konec zemeljske oble.

»Vsakih štirinajst dni boš dobil moje pismo!« je dejal Frederik. »In še hitreje kakor s katerimkoli pismom boš po telegrafski žici prejel moje novice; dnevi bodo postali ure, ure minute!«

Po telegrafski žici je prišel pozdrav, ko se je Frederik v Angliji vkrcal na ladjo. Prej kakor pismo, četudi bi ga nosili leteči oblaki, je prišel pozdrav iz Amerike, kjer je Frederik stopil na kopno; od tega je minilo komaj nekaj ur.

»To je vendar Božja zamisel, ki je bila dana našemu času!« je dejal praded. »Blagoslov za človeštvo!« »In prav v naši deželi so te naravne sile prvič razumeli in pojasnili, mi je povedal Frederik.«

»Da,« je dejal praded in me poljubil. »Da, in gledal sem v tiste blage oči, ki so prve videle in razumele to naravno silo; bile so otroške oči, kakor tvoje! In stisnil sem mu roko!« Nato me je še enkrat poljubil.

Minilo je več kot mesec dni, ko je v Frederikovem pismu prišla novica, da se je zaročil z mlado, ljubko deklico, ki jo bo gotovo vzljubila vsa družina. Poslal je njeno fotografijo in ogledovali smo si jo s prostim očesom in s povečevalnim steklom, kajti prav to je pri teh podobah imenitno, da jih lahko pregledujemo z najostrejšimi lečami in podobnost tedaj še bolj pride do izraza. Tega ni zmogel noben slikar, niti največji mojstri starih časov.

»Ko bi takrat že poznali ta izum!« je dejal praded. »Tedaj bi lahko iz oči v oči gledali dobrotnike in velikane sveta! Kako blaga in dobra je videti ta deklica!« je rekel in strmel skozi povečevalno steklo. »Zdaj jo bom prepoznal, ko bo stopila skozi vrata!«

A skoraj bi se zgodilo, da ne bi nikoli stopila skozi naša vrata; na srečo smo doma za nevarnost zares izvedeli šele, ko je že minila. Mlada novoporočenca sta vesela in zdrava prispela v Anglijo, od tam pa sta hotela s parnikom odpotovati v København. Že sta zagledala dansko obalo, bele peščene sipine zahodnega Jutlanda; tedaj se je razbesnela nevihta, ladja je zadela ob eno od peščenih plitvin in obtičala; morje se je visoko dvigalo in grozilo, da bo razbilo plovilo; noben rešilni čoln ni mogel do njega; nastopila je noč, a sredi teme je z obale čez nasedlo ladjo švignila svetleča raketa; čeznjo je ponesla vrv, zveza med ljudmi na ladji in tistimi na kopnem je bila vzpostavljena in kmalu so skozi težke, valeče se valove v reševalni košari privlekli mlado, lepo žensko, živo in zdravo; in neizmerno vesela in srečna je bila, ko je njen mladi mož kmalu stal ob njej na kopnem. Vse ljudi na ladji so rešili; jutro se še ni zasvitalo.

Mi pa smo v Københavnu sladko spali in nismo mislili ne na žalost ne na nevarnost. Ko smo se nato zbrali za mizo ob jutranji kavi, je prišla vest, ki jo je prinesel telegram, o brodolomu angleškega parnika ob zahodni obali. Srce nam je stisnil silen strah, toda še isto uro je prišel telegram od rešenih, dragih povratnikov, Frederika in njegove mlade žene, ki bosta kmalu pri nas.

Vsi so jokali; tudi jaz sem jokal in praded je jokal, sklenil roke in — o tem sem prepričan — blagoslovil novi čas. Tistega dne je praded prispeval dvesto rigsdalerjev za spomenik Hansu Christianu Ørstedu.

Ko se je Frederik vrnil domov z mlado ženo in to izvedel, je dejal: »Prav si storil, praded! Zdaj ti bom prebral še, kaj je Ørsted že pred mnogimi leti napisal o starih časih in našem času!«

»Najbrž je bil tvojega mnenja?« je dejal praded. »Da, to si lahko misliš!« je rekel Frederik. »In tudi ti si z nama, saj si prispeval za njegov spomenik!«