Prevod

Nekoč je bilo petindvajset kositrnih vojakov. Vsi so bili bratje, saj so se rodili iz stare kositrne žlice. Puško so držali v naročju in gledali naravnost predse; njihove rdeče in modre uniforme so bile prav čedne. Prva beseda, ki so jo slišali na tem svetu, ko so dvignili pokrov škatle, v kateri so ležali, je bila: »Kositrni vojaki!« Tako je vzkliknil majhen deček in zaploskal. Dobil jih je za rojstni dan in zdaj jih je postavil na mizo. Vojaki so si bili podobni kot jajce jajcu, le eden je bil nekoliko drugačen: imel je eno samo nogo, saj so ga ulili zadnjega in je zmanjkalo kositra. Vendar je na svoji eni nogi stal prav tako trdno kakor drugi na dveh, in prav o njem pripoveduje ta nenavadna zgodba.

Na mizi, kamor jih je deček postavil, je bilo še veliko drugih igrač, a najbolj je zbujal pozornost ličen papirnat grad. Skozi majhna okna je bilo mogoče pogledati naravnost v njegove dvorane. Zunaj so rasla drobna drevesa okoli majhnega zrcala, ki naj bi predstavljalo jezero; po njem so plavali voščeni labodi in se ogledovali v njem. Vse je bilo zelo lepo, najlepša pa je bila mala gospodična, ki je stala sredi odprtih grajskih vrat. Tudi ona je bila izrezana iz papirja, vendar je nosila krilce iz najtanjšega linona in čez ramo ozek moder trak kakor pas na obleki; sredi njega se je svetlikala bleščica, velika kot ves njen obraz. Mala gospodična je imela obe roki iztegnjeni, saj je bila plesalka, eno nogo pa je dvignila tako visoko v zrak, da je kositrni vojak sploh ni mogel videti in je mislil, da ima tudi ona eno samo nogo kakor on.

»Ta bi bila prava žena zame!« si je mislil. »Toda precej imenitna je, saj živi v gradu, jaz pa imam le škatlo, ki si jo delimo petindvajseterica. To ni dom zanjo! Vseeno jo moram poskusiti spoznati!« In legel je, kolikor je bil dolg in širok, za dozo za njuhanec, ki je stala na mizi. Od tam je lahko lepo opazoval malo plemenito damo, ki je še naprej stala na eni nogi, ne da bi izgubila ravnotežje.

Ko se je zvečerilo, so vse druge kositrne vojake pospravili v škatlo, domači pa so odšli spat. Zdaj so se igrače začele igrati: hodile so na obiske, se vojskovale in prirejale ples. Kositrni vojaki so rožljali v škatli, ker so se hoteli pridružiti, a niso mogli dvigniti pokrova. Hrestač je delal prevale, pisalo pa je uganjalo norčije na tablici. Nastal je tak trušč, da se je kanarček zbudil in se vmešal v pogovor, pa še v verzih. Edina, ki se nista ganila z mesta, sta bila kositrni vojak in mala plesalka. Ona je stala vzravnano na konici prstov z obema rokama iztegnjenima vstran, on pa je bil prav tako neomajen na svoji eni nogi in niti za trenutek ni odvrnil oči od nje.

Ura je odbila dvanajst in pok! Pokrov doze za njuhanec je odskočil. Toda v njej ni bilo njuhanca, ne, v njej je bil majhen črn škrat; doza je bila namreč taka igrača za presenečenje.

»Kositrni vojak!« je rekel škrat. »Boš že nehal zijati!« Toda kositrni vojak se je delal, da ga ni slišal. »Le počakaj do jutri!« je rekel škrat.

Ko je napočilo jutro in so otroci vstali, so kositrnega vojaka postavili na okensko polico. Naj je bil kriv škrat ali prepih, okno se je nenadoma na stežaj odprlo in vojak je z glavo naprej padel iz tretjega nadstropja. Strašno je drvel navzdol, nogo je obrnil naravnost v zrak in obtičal na čepici, z bajonetom med tlakovci.

Služkinja in mali deček sta takoj prišla dol, da bi ga poiskala, toda čeprav sta ga skoraj pohodila, ga nista opazila. Če bi kositrni vojak zaklical: »Tukaj sem!«, bi ga gotovo našla, vendar se mu ni zdelo primerno glasno kričati, saj je bil v uniformi.

Zdaj je začelo deževati. Kaplje so padale vse gosteje in nazadnje se je ulilo kot iz škafa. Ko je naliv ponehal, sta prišla mimo dva poulična dečka. »Poglej!« je rekel eden. »Tam leži kositrni vojak! Na plovbo ga pošljeva!«

Iz časopisa sta naredila čolniček, vanj postavila kositrnega vojaka in že je plul po obcestnem žlebu. Dečka sta tekla ob njem in ploskala. Bog pomagaj! Kakšni valovi so se dvigali v žlebu in kako močan je bil tok! Saj je tudi deževalo na vso moč. Papirnati čolniček se je zibal gor in dol, včasih pa se je tako naglo zavrtel, da je kositrnega vojaka vsega streslo. Toda ostal je neomajen, niti z obrazom ni trznil, gledal je naravnost predse in držal puško v naročju.

Nenadoma je čolniček zaneslo pod dolgo desko, ki je prekrivala žleb. Tam je bilo prav tako temno kakor v njegovi škatli. »Kam neki zdaj plujem?« si je mislil. »Da, da, škrat je kriv! Ah, ko bi le mala gospodična sedela tukaj v čolničku, pa naj bi bilo še enkrat tako temno!«

Prav tedaj se je prikazala velika vodna podgana, ki je živela pod desko. »Imaš potni list?« je vprašala. »Na dan s potnim listom!« Toda kositrni vojak je molčal in še trdneje stisnil puško. Čolniček je drvel naprej, podgana pa za njim. Hu, kako je škripala z zobmi in kričala palčkam in slamicam:

»Ustavite ga! Ustavite ga! Ni plačal carine! Ni pokazal potnega lista!« Toda tok je postajal vse močnejši. Kositrni vojak je pred seboj že razločil svetlobo dneva tam, kjer se je deska končala, slišal pa je tudi bučanje, ki bi lahko prestrašilo še tako pogumnega moža. Pomislite samo: tam, kjer se je deska končala, se je voda iz žleba zlivala naravnost v velik kanal. Zanj je bilo to prav tako nevarno, kakor bi bilo za nas pluti čez velik slap.

Zdaj je bil že tako blizu, da se ni mogel več ustaviti. Čolniček je zdrvel na plano, ubogi kositrni vojak pa se je držal pokonci, kolikor je mogel; nihče mu ne bi smel očitati, da je pomežiknil. Čolniček se je trikrat ali štirikrat zavrtel in se do roba napolnil z vodo, zato se je moral potopiti. Kositrni vojak je stal v vodi do vratu, čolniček je tonil vse globlje, papir pa se je vse bolj razmakal. Zdaj je voda segla vojaku čez glavo. Tedaj je pomislil na malo ljubko plesalko, ki je ne bo nikoli več videl, in v ušesih mu je zazvenelo:

»Naprej, naprej, vojak! Smrt te čaka!« Zdaj se je papir raztrgal in kositrni vojak je padel skozenj, a ga je v istem hipu pogoltnila velika riba. O, kako temno je bilo v njej! Še huje kakor pod desko nad žlebom, povrhu pa je bilo tako tesno. Toda kositrni vojak je ostal neomajen in ležal, kolikor je bil dolg, s puško v naročju.

Riba je švigala sem ter tja in se strahovito premetavala. Nazadnje je povsem obmirovala, nato pa jo je kakor blisk prešinila svetloba. Zasijala je jasna luč in nekdo je glasno vzkliknil: »Kositrni vojak!« Ribo so ujeli, jo prinesli na trg, prodali in odnesli v kuhinjo, kjer jo je služkinja razparala z velikim nožem. Z dvema prstoma je prijela vojaka okoli pasu in ga odnesla v sobo, kjer so vsi hoteli videti tega nenavadnega moža, ki je potoval v ribjem trebuhu. Toda kositrni vojak ni bil prav nič prevzeten. Postavili so ga na mizo in tam — o, kako čudno se lahko vse obrne na svetu! Kositrni vojak je bil v isti sobi kakor prej, videl je iste otroke in na mizi so stale iste igrače: lepi grad z ljubko malo plesalko. Še vedno je stala na eni nogi, drugo pa je imela visoko v zraku; tudi ona je bila neomajna. To je kositrnega vojaka ganilo in skoraj bi zajokal kositrne solze, vendar se to ni spodobilo. Gledal jo je in ona je gledala njega, a rekla nista ničesar.

Prav tedaj je eden od dečkov pograbil vojaka in ga vrgel naravnost v peč, ne da bi za to imel kakršen koli razlog. Gotovo je bil kriv škrat v dozi.

Kositrni vojak je stal ves obsijan in čutil strašno vročino, vendar ni vedel, ali prihaja od pravega ognja ali od ljubezni. Barve so povsem zbledele z njega; ali se je to zgodilo med potovanjem ali zaradi žalosti, ni mogel nihče reči. Gledal je malo gospodično in ona je gledala njega. Čutil je, da se tali, a še vedno je neomajno stal s puško v naročju. Tedaj so se odprla vrata, veter je zajel plesalko in kakor silfida je poletela naravnost v peč h kositrnemu vojaku, vzplamtela in izginila. Nato se je kositrni vojak stalil v kepico, in ko je služkinja naslednji dan pobrala pepel iz peči, ga je našla v obliki majhnega kositrnega srca. Od plesalke pa je ostala le bleščica, ki je zgorela do oglene črnine.