Prevod

V dobi Jian’an, za vladavine hanskega cesarja Xiandija, je Jia Ou iz Nanyanga, z vljudnostnim imenom Wenhe, zbolel in umrl. Neki uradnik ga je odvedel pred gospodarja usode na gori Taishan. Ta je pregledal knjigo in uradniku dejal: »Poklicati bi morali Wenheja iz drugega okrožja. Zakaj ste pripeljali tega človeka? Brž ga pošljite nazaj.« Ker se je že mračilo, je Wenhe obstal pod drevesom zunaj mestnega obzidja, da bi tam prenočil. Zagledal je mlado dekle, ki je hodilo samo, in jo vprašal: »Videti si iz dobre družine. Kako to, da potuješ peš? Kako se pišeš in kako ti je ime?« Dekle mu je povedalo svoje ime in nadaljevalo: »Iz Sanhe sem. Moj oče je zdaj načelnik okraja Yiyang. Včeraj so me poklicali sem, danes pa so mi dovolili, da se vrnem. Toda ujela me je noč in bojim se obrekovanja, kakršno človeka doleti na melonovem polju ali pod slivo. Po vašem obličju sodim, da ste plemenit mož, zato sem se ustavila, da bi poiskala zavetje pri vas.« Wenhe je dejal: »Srce mi je naklonjeno tebi. Želim si, da bi nocoj uživala ljubezen.« Dekle je odgovorilo: »Od tet sem slišala, da je ženska krepost v neomajni zvestobi in da ji čast prinaša neomadeževanost.« Wenhe jo je znova in znova pregovarjal, a njene odločitve ni mogel omajati. Ob svitu sta šla vsak svojo pot. Od Wenhejeve smrti sta tedaj minili že dve noči. Doma so še odlašali s polaganjem trupla v krsto; ko so mu pogledali v obraz, so opazili, da se mu je povrnila barva, in ko so ga potipali pod srcem, je bil še nekoliko topel. Kmalu zatem je oživel. Pozneje je hotel preveriti resničnost svojega doživetja, zato je odšel v Yiyang, predložil svojo vizitko in zaprosil za sprejem pri okrajnem načelniku. Vprašal ga je: »Ali je vaša hči morda umrla in nato spet oživela?« Nadrobno mu je opisal dekletov videz in postavo, barvo oblačil ter vse, kar sta si govorila, od začetka do konca. Načelnik je odšel v notranje prostore in izprašal hčer; njena pripoved se je v vsem ujemala z njegovo. Silno se je začudil in nazadnje dal hčer Wenheju za ženo.