Prevod

V drugem mesecu četrtega leta obdobja Jian’an dinastije Han je v okraju Chong v pokrajini Wuling šestdesetletna Li E umrla zaradi bolezni. Pokopali so jo zunaj mesta in v grobu je ležala že štirinajst dni. Njen sosed Cai Zhong je slišal, da je bila premožna, in si mislil, da so ji gotovo položili v krsto zlato in dragocenosti. Zato je razkopal njen grob, da bi poiskal zlato, in s sekiro razklal krsto. Po nekaj udarcih se je iz nje oglasila Li E: »Cai Zhong! Pazi na mojo glavo!« Cai Zhong se je prestrašil in nemudoma pobegnil, a so ga opazili okrajni uradniki, ga prijeli in mu sodili. Po zakonu bi ga morali javno usmrtiti na trgu. Ko je sin Li E izvedel, da je njegova mati oživela, jo je prišel iskat in jo odpeljal domov. Prefekt Wulinga je slišal, da je Li E vstala od mrtvih, zato jo je poklical predse in jo vprašal, kaj se je zgodilo. Odgovorila mu je: »Izvedela sem, da me je gospodar usode poklical pomotoma. Ko sem prispela tja, so me odpustili. Zunaj zahodnih vrat sem po naključju srečala starejšega bratranca po materini strani, Liu Bowena. Presenečena sva se pozdravila in povprašala drug drugega, kako nama je, nato pa bridko zajokala. Rekla sem mu: ‘Bowen! Pred dnevi so me pomotoma poklicali sem, zdaj pa so me odpustili domov. Toda poti ne poznam in sama ne morem iti. Bi mi lahko našel koga za spremstvo? Poleg tega je minilo že več kot deset dni, odkar so me poklicali sem, in domači so moje telo že pokopali. Kako naj pridem iz groba, ko se vrnem?’ Bowen je rekel: ‘Bom povprašal zate.’ Takoj je poslal stražarja pri vratih, naj pri uradu za mrtva telesa poizve: ‘Gospodar usode je pred dnevi pomotoma poklical Li E, žensko iz Wulinga, zdaj pa so jo odpustili domov. Toda tukaj je že precej dni in njeno truplo so doma gotovo že položili v krsto in pokopali. Kako naj pride ven? Pa še šibka ženska je; mar ji ne bi morali najti spremljevalca za pot? Moja sestrična je, zato vas prosim, da poskrbite zanjo.’ Odgovorili so: ‘Prav zdaj se sme vrniti tudi moški z zahodne meje Wulinga, Li Hei. Lahko jo spremlja. Obenem mu bomo naročili, naj obišče njenega soseda Cai Zhonga in poskrbi, da jo bo ta izkopal.’ Tako mi je bilo omogočeno, da pridem ven. Ko sem se poslavljala od Bowena, mi je rekel: ‘Napisal bom pismo, da ga odneseš mojemu sinu Tuu.’ Nato sva se z Lijem Heijem skupaj vrnila. Tako se je zgodilo.« Ko je prefekt to slišal, je globoko vzdihnil in rekel: »Resnično ni mogoče doumeti vsega, kar se godi pod nebom.« Nato je dvoru predložil poročilo: »Čeprav je Cai Zhong razkopal grob, so ga k temu napeljali duhovi in božanstva. Tudi če ga ne bi hotel razkopati, se temu ne bi mogel izogniti. Zato bi mu bilo treba izkazati prizanesljivost in mu odpustiti.« S cesarskim odlokom so predlog odobrili. Prefekt je hotel preveriti, ali je pripoved resnična, zato je na zahodno mejo poslal uradnika na konju, da bi poiskal Lija Heija in ga izprašal. Našli so ga in njegova pripoved se je ujemala z njeno. Nato so Bowenovo pismo izročili Tuu. Ta je prepoznal papir: bil je iz listin v skrinji, ki so jo ob očetovi smrti položili v grob. Prvotno besedilo je bilo še vidno, nove pisave pa ni bilo mogoče razbrati. Zato so prosili Feija Changfanga, naj pismo prebere. Prebral je: »Sporočam Tuu: spremljal bom gospoda prefekta na obhodu po njegovem območju. Osmega dne osmega meseca se bomo opoldne ustavili ob vodnem jarku južno od mesta Wuling. Takrat moraš priti tja.« Ko je prišel določeni dan, je Tuo odpeljal vso družino, stare in mlade, južno od mesta in tam čakal. Čez nekaj časa so res prispeli, vendar je bilo slišati le pridušene glasove ljudi in topot konj. Ko so prišli do jarka, se je zaslišal klic: »Tuo, pridi sem! Si dobil pismo, ki sem ti ga poslal po Li E?« Odgovoril je: »Dobil sem ga, zato sem prišel.« Bowen je nato po vrsti poklical vse člane družine, stare in mlade. Dolgo je govoril z njimi, nato pa mu je od žalosti zastal glas. Rekel je: »Mrtvi in živi hodimo po različnih poteh, zato le redko dobim novice o vas. Kako so otroci in vnuki zrasli, odkar sem umrl!« Čez dolgo časa je rekel Tuu: »Prihodnjo pomlad bo izbruhnila huda epidemija. Dajem ti to zdravilno kroglico. Z njo namaži vrata in vhode, pa bo prihodnje leto odganjala zle sile kuge.« Ko je to izrekel, je nenadoma odšel; ves ta čas ni nihče uzrl njegove podobe. Naslednjo pomlad je v Wulingu res izbruhnila huda epidemija in ljudje so celo sredi belega dne videvali duhove. Le Bowenovi hiši se duhovi niso upali približati. Fei Changfang si je ogledal zdravilno kroglico in rekel: »To so možgani Fangxianga, odganjalca zlih duhov.«