Prevod
_Talia zaradi lanene trske obleži kakor mrtva in ostane v palači, kamor zaide kralj ter z njo spočne dva otroka. Njegova ljubosumna žena jo dobi v roke in ukaže, naj otroka skuhajo ter ju dajo očetu pojesti, Talio pa sežgejo. Kuhar otroka reši, kralj pa osvobodi Talio in ukaže svojo ženo vreči v isti ogenj, ki ga je pripravila zanjo._ _Čeprav bi usoda ljudožerke lahko vzbudila kanec sočutja, je vse navdala z zadovoljstvom; veselili so se, da se je za Parmetello vse izteklo precej bolje, kakor so pričakovali. Po tej zgodbi je prišla na vrsto Popa, ki je bila že vsa nared, in takole spregovorila._ Izkušnje kažejo, da krutost največkrat postane rabelj prav tistemu, ki jo zganja; še nikoli se ni zgodilo, da bi se pljunek tistemu, ki pljune v nebo, ne vrnil v obraz. Na drugi strani te medalje pa je nedolžnost trden ščit, ob katerem se vsak meč zlobe zlomi ali v njem pusti svojo konico; tako se revež prav tedaj, ko se že ima za mrtvega in pokopanega, znajde spet živ in zdrav, iz mesa in kosti. O tem boste slišali v zgodbi, ki vam jo nameravam s pipo svojega jezika natočiti iz soda spomina.
Nekoč je živel velik gospod, ki se mu je rodila hči po imenu Talia. Poklical je učenjake in vedeževalce svojega kraljestva, da bi ji napovedali usodo. Po dolgem posvetovanju so sklenili, da ji preti velika nevarnost zaradi lanene trske. Da bi preprečil to nesrečo, je prepovedal v svojo hišo prinašati lan, konopljo ali karkoli podobnega. Ko pa je Talia že nekoliko zrasla, je nekoč stala pri oknu in zagledala starko, ki je šla mimo in predla. Ker še nikoli ni videla ne preslice ne vretena in jo je njegovo vrtenje silno očaralo, jo je premagala radovednost. Poklicala je starko gor, vzela preslico v roke in začela vleči nit. Po nesreči pa se ji je pod noht zadrla lanena trska in mrtva je omahnila na tla. Ko je starka to videla, je nemudoma oddirjala po stopnicah. Ubogi oče je izvedel za nesrečo in za ta vrč kislega vina plačal s sodi solz; nato je hčer v isti podeželski palači posadil na žameten naslanjač pod baldahin iz brokata, zaprl vrata in za vselej zapustil palačo, ki mu je prinesla toliko gorja, da bi docela izbrisal spomin na nesrečo. Čez nekaj časa pa se je neki kralj odpravil na lov. Ušel mu je sokol in skozi okno priletel v tisto hišo; ker se ni odzval na klice, je kralj ukazal potrkati na vrata, misleč, da v njej kdo prebiva. Ko so že lep čas zaman trkali, si je dal prinesti lestev, kakršno uporabljajo trgači grozdja, in se hotel sam povzpeti v hišo ter pogledati, kaj je v njej. Zlezel je gor in pretaknil vse prostore, pa se je kar odrevenel od začudenja, saj nikjer ni našel žive duše. Nazadnje je prišel v sobo, kjer je ležala Talia, kakor bi bila začarana. Ko jo je zagledal, je mislil, da spi, in jo je poklical:
toda naj je počel karkoli in še tako glasno klical, se ni prebudila. Razvnet od njene lepote jo je odnesel na posteljo in utrgal sadove ljubezni, potem pa jo pustil ležati ter se vrnil v svoje kraljestvo, kjer se nekaj časa sploh ni spomnil na to, kar se mu je pripetilo. Talia je čez devet mesecev rodila dva otroka, dečka in deklico, ki sta bila kakor dva dragocena bisera. Zanjo sta skrbeli vili, ki sta se pojavili v palači in otroka pristavljali materi k prsim. Nekoč pa, ko sta hotela sesati in nista našla bradavic, sta se oprijela njenega prsta in ga sesala tako dolgo, da sta iz njega izvlekla trsko. Tedaj se je Talia prebudila kakor iz globokega spanca. Ko je ob sebi zagledala ti dve dragocenosti, ju je podojila in ju vzljubila kakor svoje življenje. Ni vedela, kaj se ji je zgodilo: bila je čisto sama v palači, ob njej pa dva otroka, in dobivala je jedi za okrepčilo, ne da bi kdaj videla, kdo ji jih prinaša. Kralj se je medtem spomnil Talie in pod pretvezo, da gre na lov, prišel k njej. Ko jo je našel budno in ob njej dva prelepa otročička, ga je preplavilo neizmerno veselje. Povedal ji je, kdo je in kaj se je zgodilo, in med njima sta se spletli velika naklonjenost in tesna vez. Pri njej je ostal nekaj dni, nato pa se poslovil z obljubo, da se vrne in jo odpelje s seboj. Vrnil se je v svoje kraljestvo, kjer je ves čas omenjal Talio in otroka; pri jedi je imel na jeziku Talio, Sole in Luno, kakor je poimenoval otroka, in tudi ko je legel v posteljo, je klical zdaj enega, zdaj drugega.
Kraljeva žena je zaradi moževega dolgega lova že nekaj sumila; ko pa je nenehno klical Talio, Luno in Sole, jo je razvnelo huje kot sončna pripeka. Poklicala je tajnika in mu rekla: Poslušaj me, sinko, znašel si se med Scilo in Karibdo, med podbojem in vrati, med dvignjenim kijem in rešetko. Če mi poveš, v koga je zaljubljen moj mož, te bom obogatila; če pa mi to prikriješ, te ne bodo našli ne mrtvega ne živega. Možakar, ki ga je na eni strani pretresal strah, na drugi pa premamljala korist, ta preveza časti, ta koprena pravice, ta izdiralka podkev zvestobe, ji je povedal vse naravnost, kruhu je rekel kruh in vinu vino. Kraljica je nato istega tajnika v kraljevem imenu poslala k Talii s sporočilom, da želi videti otroka. Talia ju je vsa vesela poslala, tista ženska z Medejinim srcem pa je kuharju ukazala, naj ju zakolje ter iz njiju pripravi razne juhe in okusne jedi, da jih bo dala pojesti ubogemu možu. Kuhar, ki je bil mehkega srca, se je ob pogledu na ti dve lepi zlati jabolki usmilil otrok in ju izročil svoji ženi, naj ju skrije. Namesto njiju je na sto načinov pripravil dva kozlička. Ko se je kralj vrnil, je kraljica z velikim zadovoljstvom ukazala prinesti jedi. Kralj jih je slastno jedel in govoril:
o, kako dobro je to, pri duhovniku iz Lanfuse, o, kako izvrstno je ono, pri duši mojega deda; ona pa je ves čas ponavljala: Jej, saj ješ svoje. Kralj se dvakrat ali trikrat ni zmenil za to nadležno ponavljanje, ko pa je slišal, da še kar goni isto pesem, je odvrnil: Vem, da jem svoje, saj ti v to hišo nisi prinesla ničesar. Nato je besno vstal in odšel na bližnjo pristavo, da bi si ohladil jezo. Medtem pa kraljici vse, kar je storila, še ni bilo dovolj. Spet je poklicala tajnika in ga poslala po Talio pod pretvezo, da jo kralj pričakuje. Ta je takoj prišla, vsa željna, da bi našla svojo luč, ne da bi vedela, da jo čaka ogenj. Ko pa je stopila pred kraljico, ji je ta, z Neronovim obrazom in vsa strupena od besa, rekla:
Dobrodošla, gospa ropotulja! Torej si ti tista imenitna ničvrednica, tisti plevel, ki uživa z mojim možem! Ti si tista pasja psica, zaradi katere se mi tako vrti v glavi? Le počakaj, prišla si v vice, kjer ti bom poplačala škodo, ki si mi jo naredila. Ko je Talia to slišala, se je začela opravičevati, da ni bila sama nič kriva in da si je kraljičin mož prilastil njeno ozemlje, ko je bila ona brez zavesti. Toda kraljica ni hotela slišati nobenega opravičila. Na dvorišču palače je ukazala zakuriti velik ogenj in velela, naj Talio vržejo vanj. Ko je Talia videla, kako slabo kaže, je pokleknila prednjo in jo prosila, naj ji da vsaj toliko časa, da sleče obleko. Kraljica je privolila, ne toliko iz usmiljenja do uboge mladenke kakor zato, da bi ohranila njena oblačila, izvezena z zlatom in biseri. Sleci se, dovolim ti, je rekla. Talia se je začela slačiti in ob vsakem kosu obleke, ki ga je snela, glasno zakričala. Ko je že odložila vrhnjo obleko, krilo in životec ter si začela slačiti še spodnje krilo, je še zadnjič zakričala. Že so jo vlekli proč, da bi jo spremenili v pepel za grelnik Haronovih hlač, ko je prihitel kralj. Ob tem prizoru je hotel izvedeti, kaj se dogaja, in je vprašal po otrocih. Tedaj mu je njegova žena, ki mu je očitala nezvestobo, povedala, kako mu ju je dala pojesti. Ko je ubogi kralj to slišal, je ves obupan začel govoriti: Torej sem bil jaz sam volk, ki je požrl svoji ovčici! Gorje mi, zakaj moje drobovje ni prepoznalo izvirov lastne krvi? Ah, ti odpadniška Turkinja, kakšno pasjo krutost si pokazala! Le počakaj, šla boš med polena in za pokoro tvojega tiranskega obraza ne bom poslal v Kolosej;
in s temi besedami je ukazal, naj jo vržejo v isti ogenj, ki ga je prižgala za Talio, skupaj z njo pa še tajnika, ki je pomagal pri tej bridki igri in spletel to hudobno spletko. Enako je hotel storiti tudi s kuharjem, saj je mislil, da je razkosal otroka, toda ta se mu je vrgel pred noge in rekel: Resnično, gospod, za uslugo, ki sem ti jo storil, si ne bi zaslužil druge nagrade kakor peč, polno žerjavice, druge podpore kakor kol v hrbet, druge zabave kakor stegovanje in zvijanje v ognju, druge časti kakor to, da se pepel kuharja pomeša s pepelom kraljice. Vendar to ni veličastno plačilo, ki ga pričakujem za to, da sem rešil tvoja otroka kljub tisti pasji zlobi, ki ju je hotela ubiti, da bi se v tvoje telo vrnilo, kar je bilo del tega istega telesa. Ko je kralj slišal te besede, je bil ves iz sebe. Zdelo se mu je, da sanja, in ni mogel verjeti svojim ušesom. Nazadnje se je vendar obrnil h kuharju in mu rekel: Če je res, da si rešil moja otroka, bodi prepričan, da ti ne bo več treba obračati ražnjev. Postavil te bom v kuhinjo svojega srca, kjer boš lahko po mili volji obračal moje želje, in dal ti bom takšno nagrado, da se boš imel za najsrečnejšega človeka na svetu. Medtem ko je kralj govoril, je kuharjeva žena, ki je videla, v kakšni stiski je njen mož, pripeljala Luno in Sole pred očeta. Ta je z ženo in otrokoma začel veselo igro poljubov in jih kakor vrteče se mlinsko kolo delil zdaj enemu, zdaj drugemu. Kuharju je dal bogato nagrado in ga imenoval za plemiča svoje kraljeve sobane, Talio pa vzel za ženo. Z možem in otrokoma je uživala dolgo življenje in vedno znova spoznavala, da _Komur je sreča naklonjena,_ _tudi v spanju dobrota dežuje nanj._
Izvirnik
_Talia morta pe n’Aresta de lino, è llassata a no palazzo, dove capitato no Rrè nce fa duje figlie, la mogliere gelosa l’ave ’n mano, e commanna, che li figlie siano date a mmangiare cuotte a lo patre, e Ttalia sia abbrusciata; lo cuoco sarva li figlie, e Ttalia è lliberata da lo Rre, facenno jettare la mogliere a lo stisso fuoco apparecchiato pe Ttalia._ _Dove lo caso dell’Orche poteva portare quarche frecola de compassione, addusse causa de gusto, rallegrannose ogn’uno, che le ccose de Parmetella fossero resciute assaje meglio de chello, che se penzava, dopo lo quale Cunto toccanno a Popa de ragionare, essa che stava co li piede a le staffa, accossì decette._ È cosa sprementata, ca pe lo cchiù la crodeletate serve pe Boja a
chillo stisso, che l’aserzeta; ne s’è bisto maje, che chi sputa ’n cielo no le torna ’n facce. E lo revierzo po de sta medaglia, la ’nnocenzia è no brocchiero de fico, dove se spezza, o nce resta la ponta d’ogne spata de malegnetate de muodo, e de manera, che quanno no poverommo se crede muorto, e ssepelluto, tanno se vede resorzetato ’n carne, e ’nn ossa, comme sentarrite ne lo Cunto, che da la votta de la mammoria co la vergara de sta lengua songo pe be spinolare.
Era na vota no gran Signore, ch’essennole nata na figlia chiammata Talia, fece venire li sacciente, e nnevine de lo Regno sujo a direle la ventura, li quale dapò varie conziglie concrusero, ca passava gran pericolo pe n’Aresta de lino, pe la quale cosa fece na proibizione, che drinto la casa soja non ce trasesse nè lino, nè ccannavo, o autra cosa simile, pe sfoire sto male scuntro. Ma essenno Talia grannecella, e stanno a la fenestra, vedde passare na vecchia, che ffelava, e perchè n’avea visto maie conocchia, nè ffuso, e piacennole assaje chello rrociolare che faceva, le venne tanta curiosetate, che la fece saglire ncoppa, e pigliato la Rocca ’n mano commenzaje a stennere lo filo. Ma pe desgrazia trasutole n’aresta de lino drinto ll’ogna, cadette morta
’n terra. La quale cosa visto la vecchia, ancora zompa pe le grade a bascio, e lo nigro patre ntiso la desgrazia soccessa, dapò avere pagate co barrile de lagreme sto cato d’asprinio, la pose drinto a lo medesemo palazzo, che steva ’n campagna, seduta a na seggia de velluto sotta a no bardacchino de mbroccato, e chiuse le pporte, abbannonaje pe sempre chillo palazzo, causa de tanto danno sujo, pe scordarese ’n tutto, e pe tutto la mammoria de sta desgrazia. Ma jenno fra certo tiempo no Rrè a ccaccia, e scappatole no Farcone, volaje drinto na fenestra de chella casa, nè tornanno a rechiammo, fece tozzolare la porta, credenno, che nce abetasse gente; ma dapò tozzolato no buono piezzo, lo Rrè fatto venire na scala de vennegnatore, voze de perzona
scaliare sta Casa, e bedere che cosa nce fosse drinto, e ssagliuto ncoppa, e trasuto pe tutto, restaje na mummia, non trovannoce perzona vevente. All’utemo arrevaje a la cammara dove steva Talia comme ncantata, che bista da lo Rrè, credennose che dormesse, la chiammaje: ma non revenenno pe quanto facesse, e gridasse, e pigliato de caudo de chelle bellezze, portatola de pesole a no lietto, nne couze li frutte d’ammore, e lassatola corcata, se nne tornaje a lo Regno sujo, dove non se allecordaje pe no piezzo de chesto, che l’era socciesso, la quale dapò nove mise scarrecaje na cocchia de Criature, uno mascolo, e l’autra femmena, che bedive duje vranchiglie de gioje, li quale covernate da doje Fate, che comparzero a chillo Palazzo, le pposero a
le zizze de la Mamma; li quale na vota, volenno zucare, nè ttrovanno li capitielle, l’afferraro lo dito, e tanto zuccaro, che nne tiraro l’aresta: pe la quale cosa parze che se scetasse da no gran suonno, e bistose chelle gioje accanto, le dette zizza, e le tenne care quanto la vita, e mmentre non sapeva che l’era socciesso, trovannose sola sola drinto a chillo Palazzo, e co duje figlie allato, e bedennose portare quarche refrisco de magnare senza vedere la perzona. Lo Rrè allecordato de Talia, pigliato accasione de ire a ccaccia, venne a bederela, e trovato scetata, e co duje Cuccupinte de bellezza, appe no gusto da stordire, e ditto a Talia chi era, e comm’era passato lo fatto, fecero n’amecizia, e na lega granne, e se stette na mano de
juorne cod’essa; e lecenziatose co promessa de tornare, e portarenella, jette a lo Regno sujo, nommenanno a tutt’ore Talia, e li figlie; tale che se manciava, aveva Talia ’n vocca, e Sole, e Lluna (che accossì dette nomme a li figlie), si se corcava chiammava l’uno, e l’autre. La Mogliere de lo Rrè, che de la tardanza a la caccia de lo Marito aveva pigliato quarche sospetto, co sso chiammare de Talia, Luna, e Sole, l’era pigliato autro caudo che de Sole, e perzò chiammatose lo Secretario, le decette: Siente ccà, figlio mio, tu staje fra Sciglia, e Scaniglia, tra lo stantaro, e la porta, tra la mazza agghionta, e la grata. Si tu mme dice de chi sta nnammorato Maritemo, io te faccio ricco; e si tu me nascunne sto fatto, io non te faccio trovare nè
mmuorto, nè bivo. Lo Compare da na parte scommuoppeto de la paura, da ll’autra scannato da lo nteresse, ch’è na pezza all’uocchie de l’onore, l’appannatora de la jostizia, na sferra cavallo de la fede, le disse de lo ppane pane, e dde lo vino vino. Pe la quale cosa la Regina mannaje lo stisso Secretario a nnomme de lo Rrè a Ttalia, ca voleva vedere li figlie, la quale co n’allegrezza granne mannatole, chillo core de Medea commannaje a lo cuoco, che l’avesse scannate, e fattone deverze menestrelle, e ssaporielle pe ffarele magnare a lo nigro marito. Lo cuoco, ch’era tenneriello de permone, visto sti duje belle pumme d’oro, n’avette compassione, e datole a la mogliere soja, che li nasconnesse, apparecchiaje duje Capriette ’n ciento
foggie, e benuto lo Rrè, la Regina co no gusto granne fece venire le vevanne, e mmentre lo Rrè mangiava co no gusto granne, decenno; o comme è buono chesto previta de Lanfusa, o comm’è bravo chest’auto pe ll’arma de vavamo; essa sempre deceva magna, ca de lo ttujo magne: lo Rrè doje, o tre vote non mese arecchie a sto taluorno; all’utemo sentuto ca continuava la museca, respose: Saccio ca magno lo mmio, perchè non ce aje portato niente a sta casa; ed auzatose co ffuria, se nne jette a na villa poco lontano a sfocare la collera. Ma fra sto miezo, non sazia la Regina de quante aveva fatto, chiammato de nuovo lo Secretario, mannaje a chiammare Ttalia, co scusa ca lo Rrè l’aspettava, la quale a la stessa pedata se nne venne desederosa de
trovare la luce soja, non sapenno ca l’aspettava lo ffuoco. Ma arrivata nnanze la Regina, essa co na facce de Nerone tutta nviperata, le disse: Singhe la ben-venuta, maddamma Troccola, tu si chella fina pezza, chella mal’erva, che te gaude maritemo; tu si chella cana perra, che mme faje stare co ttanta sbotamiente de chiocca? Va ca si benuta a lo purgaturo, dove te scontarraggio lo danno, che m’aje fatto. Talia sentenno chesto, commenzaje a scusarese, ca non era corpa soia, e ca lo marito aveva pigliato possessione de lo terretorio sujo, quanno essa era addobbiata: ma la Regina non volenno ntennere scuse, fece allommare drinto lo stisso cortiglio de lo Palazzo no gran focarone, e commannaje, che nce l’avessero schiaffata ’n miezo. Talia, che bedde
le cose male arrevate, ’ngenocchiatose nnante ad essa, la pregaje, ch’a lo mmanco le desse tanto tiempo, che se spogliasse li vestite ch’aveva ’n cuollo. La Regina non tanto pe mmeserecordia de la negra giovane, quanto pe avanzare chille abete racamate d’oro, e de perne, disse spogliate, ca mme contento, e Ttalia commenzata a spogliarese, ogne piezzo de vestito, che se levava, jettava no strillo, tanto che avennose levato la rrobba, la gonnella, e lo jeppone, comme fu a lo llevarese de lo sottaniello, jettato l’utemo strillo, tanno la strascinavano a fare cennerale pe lo scaudatiello de le brache de Caronte, quanno corze lo Rrè, e ttrovato lo spettacolo, voze sapere tutto lo fatto, e addemmannato de li figlie, sentette ca la stessa
mogliere, che le renfacciava lo trademiento recevuto, comme nce l’aveva fatto cannariare; la quale cosa sentuto lo nigro Rrè, datose ’n preda de la desperazione, commenzaje a ddicere. Addonca so stato lo medesemo lupo menaro de le ppecorelle meje; oimè, e pecchè le bene meje non conoscettero le ffontane de lo stisso sango; ah Torca renegata, e che canetudene cosa è stata la toja? và ca tu ne jarraje pe le ttorza, e non mannarraggio ssa facce de tiranno a lo Culiseo pe penetenzia; e accossì decenno, ordenaje, che fosse jettata a lo stisso fuoco allommato pe Ttalia, e nsiemme cod essa lo Secretario, che fu maniglia de sto amaro juoco, e ttessetore de sta marvasa tramma, e bolenno fare lo medesemo de lo Cuoco, che se pensava ch’avesse adacciato li figlie,
isso jettatose a li piede de lo Rrè, le disse: Veramente, Signore, non ce vorria autra chiazza morta pe lo servizio, che t’aggio fatto, che na carcara de vrase, non ce vorria autro ajuto de costa, che no palo dereto, no nce vorria autro trattenemiento, che stennerire, ed arronchiare drinto a lo ffuoco, no nce vorria autro avantaggio, ch’essere mmescate le cennere de no Cuoco co chelle de na Regina: ma non è chesta na gran mercè, che aspetto d’averete sarvato li figlie a despietto de chillo fele de cane, che le boleva accidere, pe ttornare a lo cuorpo tujo chello, ch’era parte de lo stisso cuorpo. Lo Rrè, che sentette ste parole, restaje fora de se stisso, e pareva de nzonnarese, nè poteva credere chello, che sentevano l’arecchie soje; pure votatose
a lo Cuoco, le disse: Si è lo vero, che m’aje sarvate le figlie, singhe puro securo ca te levarraggio da votare li spite, e te metterraggio a la cocina de sto pietto a botare comme te piace le boglie meje; dannote premmio tale, che te chiammarraje felice a lo munno. Fra tanto che lo Rrè deceva ste pparole, la mogliere de lo Cuoco, che bedde lo besuogno de lo marito, portaje la Luna, e lo Sole nnanze lo patre; lo quale jocanno a lo tre co la mogliere, e li figlie, faceva moliniello de vase, mò coll’uno, e mò coll’autro, e dato no gruosso veveraggio a lo Cuoco, e fattolo gentelommo de la cammara soja, se pigliaje Talia pe mmogliere; la quale gaudette longa vita co lo marito, e co li figlie, canoscenno a tutte botte, ca _A chi ventura tene,_
_Quanno dorme, perzì chiove lo bene._
