Prevod

Nekega dne se je Abu Nuvas obrnil na Rašida. Žena mu je umrla in v solzah mu je dejal: »Gospod moj, žena mi je umrla.« Rašid mu je rekel: »Dal ti bom eno svojih suženj.« »Naj ti Bog obilno povrne, gospod moj,« mu je odvrnil. Rašid je šel k Zubajdi in ji rekel: »Veš, žena, nekaj

ti moram povedati.« »Upam, da je kaj dobrega, če Bog da,« mu je odvrnila. »Ubogemu Abu Nuvasu je umrla žena.« »Ubožec, tega si pa res ni zaslužil,« je rekla. »Rad bi mu dal eno svojih suženj.« »Imam prav takšno, ki bi bila zanj,« mu je odgovorila. Poklicala je: »Pridi sem, Nur es Sabah!«

Dekle je prišlo in reklo: »Da, gospodarica?« »Dala sem te možu,« ji je povedala. »Kateremu možu?« je vprašala. »Abu Nuvasu, šaljivcu tvojega gospodarja.« »Prav,« je odvrnila. Zubajda jo je pripravila 3 in ji rekla: »Lepo se uredi.« Rašid je poslal po Abu Nuvasa: »Pridi sem!« Ko je prišel, mu je dal obleko, kakršno nosijo kralji, in tisoč mahbubov. Nato se je obrnil k Zubajdi, ki je bila skrita za zaveso, in ji rekel: »Jaz sem oblekel Abu Nuvasa; mož je kakor jaz. Ti pa obleci Nur es Sabah; ženska je kakor ti.« Zubajda jo je oblekla in ji dala tri svoje obleke, zlat nakit, zapestnice, obročke in dišavne okraske 4, ogrlice in ambro. Dala ji je tudi svoje obuvalo, okrašeno z lečastimi zlatimi ploščicami in zlatimi nitmi, ter petsto mahbubov. Nato je poklicala Abu Nuvasa in mu rekla: »Vzemi ženo in jo odpelji domov.« Odpeljal jo je k sebi. Živela sta skupaj in zapravljala njegov in njen denar, tako da jima ga je kmalu zmanjkalo. Prodal je še njen nakit in obleke, dokler nista ostala brez vsega in sta se ponoči pokrivala z eno samo odejo. Rekel ji je: »Pa sva zapravila ves denar. Kaj naj zdaj storiva? Toliko denarja sem ti dal, ti pa si ga v hipu pognala. Pojdi h gospodarici, jokaj in se ji vrzi pred noge. Morda ti bo kaj dala, da bova imela od česa živeti.« »Jaz že ne grem,« mu je odvrnila. »Prav,« je rekel, »ostani tukaj. Jaz bom šel k Rašidu, se tolkel po glavi in mu rekel, da mi je umrla žena in nimam niti za mrtvaški prt. Morda nama bo kaj dal.« »Prav, kar pojdi,« mu je rekla. Rašid je sedel v sprejemni dvorani, ko je Abu Nuvas prijokal k njemu. V oči si je natrl popra, da so pordele in so mu tekle solze. »Kaj ti je, Abu Nuvas?« ga je vprašal Rašid. »Ženica mi je umrla,« mu je odgovoril.

»Taka je Božja volja, vsi bomo umrli. Slavljen bodi On, ki edini večno živi!« mu je rekel Rašid. »Gospod moj, nimam niti za mrtvaški prt in za tiste, ki bi ji prišli brat Koran.« Rašid se je obrnil k Džafarju in mu rekel: »Daj mu sto mahbubov.« In dal mu jih je. Abu Nuvas je vzel sto mahbubov in veselo odhitel po stopnicah navzdol, kar poskakoval je. Ko se je vrnil domov, ga je žena vprašala: »Kaj si opravil?« »Tukaj je sto mahbubov,« ji je odgovoril. Nato ji je rekel: »Veš, kaj boš zdaj storila ti? Pojdi k Zubajdi in se ogrni v staro raztrgano pregrinjalo. Ko te bo videla tako ogrnjeno, se ji boš zasmilila. Ko te vpraša, kaj ti je, ji reci: ‘Moj mož Abu Nuvas je umrl.’ Če te vpraša, kje imaš nakit in denar, ki ti ga je dala, pa reci: ‘Preden je umrl, je vse prodal.’« Ogrnila se je v staro pregrinjalo in šla k Zubajdi. Zubajda je sedela, ona pa je prišla prednjo vsa objokana in se tolkla od žalosti.

»Kaj ti je?« jo je vprašala. »Mož mi je umrl in leži doma, meni pa ni zapustil niti toliko, da bi mu kupila mrtvaški prt.« Zubajda ji je dala dvesto mahbubov in ji rekla: »Tvoj mož je vendar služil vladarju. Spodobno ga moraš pokopati.« Vrnila se je domov. Abu Nuvas je rekel ženi: »Zdaj bo Rašid prišel v svoje sobane in z Zubajdo se bosta sprla. Ona mu bo rekla, da je umrl Abu Nuvas, on pa njej, da je umrla Nur es Sabah. Prepirala se bosta, midva pa bova tukaj gledala to čudo Božje.« Ko je Rašid končal vladarske opravke, je stopil v svoje sobane in rekel: »Veš, žena, Nur es Sabah je umrla. Bog se je usmili!« »Kaj? Saj je bila pravkar pri meni, še ura ni tega! Rekla mi je, da je umrl Abu Nuvas, in dala sem ji denar za mrtvaški prt.« On ji je zatrjeval, da je umrla Nur es Sabah, ona pa njemu, da je umrl Abu Nuvas. Rašid je poklical glavnega vratarja in mu rekel: »Pojdi k Abu Nuvasu in poglej, ali je umrl on ali njegova žena.« Glavni vratar se je odpravil k Abu Nuvasovi hiši. Abu Nuvas in njegova žena sta bila pri oknu in sta ga videla prihajati. Abu Nuvas se je ozrl in ji rekel: »To je glavni vratar. Rašid ga pošilja. Lezi in se delaj mrtvo.« Legla je in pokril jo je z rjuho, kakor pokrijejo mrliča. Glavni vratar se je povzpel v nadstropje, Abu Nuvas pa mu je prišel naproti na stopnice.

»Kaj je narobe, gospod?« ga je vprašal vratar. »Ženica mi je umrla. Pridi gor in poglej.« Povzpel se je in našel žensko iztegnjeno pod rjuho. Ozrl se je k Abu Nuvasu in rekel: »Taka je Božja volja, vsi bomo umrli! Bog se je usmili!« Nato se je vrnil k Rašidu. »Kdo je umrl?« ga je ta vprašal.

»Nur es Sabah je umrla,« mu je odgovoril. Zubajda se je razjezila in rekla: »Sram te bodi!« Vzrojila je 4 in poklicala hišnega upravitelja: »Pridi sem, Baba Srur! Pojdi k Abu Nuvasu in poglej, kdo od njiju je umrl.« Dala mu je priseči in mu rekla: »Ne oziraj se ne name ne na svojega gospodarja. Povej resnico, povej, kar boš videl.« Baba Srur je odšel. Ko je hišni upravitelj zavil v ulico, se je Abu Nuvas obrnil k ženi in ji rekel: »Baba Srur prihaja. Zdaj bom jaz legel in umrl, ti pa me pokrij z rjuho.« Zgrudil se je in obležal kakor mrtev. Žena ga je iztegnila kakor mrliča in ga pokrila z rjuho, on pa je zadržal dih. Hišni upravitelj je prišel gor in našel Nur es Sabah v solzah. »Kaj ti je?« je vprašal. »Mož mi je umrl,« je rekla. Odkrila mu je obraz in upravitelj je videl, da ne diha. Vrnil se je k Rašidu.

Rašid je sedel in ga vprašal: »Kaj je novega?« »Gospod moj, Abu Nuvas je umrl,« mu je odgovoril. Rašid se je razburil: »Saj je bil pravkar pri meni!« Nato je ukazal: »Pripeljite kočijo!« Z Zubajdo sta sedla vanjo, hišni upravitelj pa je šel z njima, in odpravili so se tja. Abu Nuvas je medtem že vstal od mrtvih in spet pogledoval ven. Zagledal je Rašida, ki se je pripeljal v kočiji. Obrnil se je k ženi in rekel: »Rašid prihaja! Zdaj morava oba leči in umreti.« Oba sta legla, se pokrila z rjuhama in zadržala dih. Rašid, Zubajda in Baba Srur so prišli gor. Našli so ju iztegnjena in negibna. Odkrili so jima obraza in videli, da sta mrtva, da se niti ne ganeta. Rašid se je obrnil in rekel: »Kdor bi mi znal pojasniti to reč, bi mu dal tisoč mahbubov!« Abu Nuvas je sedel pokonci in mu rekel: »Daj jih sem! Tvoji služabniki so priče, da si obljubil. Daj jih sem!« Vse se je sprevrglo v šalo. Rašid in njegova žena sta se zasmejala, vstala pa je tudi Nur es Sabah in se smejala z njima. Rašid mu je dal denar in tudi Zubajda ji je nekaj dala. Nato se je Rašid obrnil k Abu Nuvasu in mu rekel: »Povej mi, kako si se domislil te zvijače.« »Sam pri sebi sem premišljeval,« mu je odgovoril. »Rekel sem si: ‘Če grem zdaj k Rašidu, me bo spodil in vprašal: Kaj si storil z vsem denarjem, ki sem ti ga dal?’ Pa sem to zvijačo potegnil iz slovarja v svoji glavi.« Rašid se je obrnil k njemu in rekel: »Bravo! Tako imenitna potegavščina si zasluži več kot tisoč mahbubov!«