Waltey

Waltey

Slepa srnica

Cuentos de la selva

Cuentos de la selva · Horacio Quiroga
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Slepa srnica

Vir
Cuentos de la selva
Avtor
Horacio Quiroga
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Español
Čas branja
9 min branja
Obseg
7 strani
Naslov izvirnika
005 La gama ciega

O izvirniku

Cuentos de la selva

Osem avtorskih živalskih zgodb iz leta 1918, tesno povezanih z gozdnim svetom Misiones. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de la selva v jeziku Español.

Besedilo

Slepa srnica

Nekoč je živela košuta, ki je skotila dvojčka, kar je pri jelenih redkost. Enega je požrla divja mačka in ostala je le samička. Druge košute so jo imele zelo rade in so jo kar naprej žgečkale po bokih.

Mama ji je vsako jutro ob svitu velevala ponavljati jelenjo molitev. Ta se glasi takole: Preden poješ liste, jih moraš dobro povohati, kajti nekateri so strupeni.

Preden greš k reki pit, jo moraš pozorno pogledati in nekaj časa mirovati, da se prepričaš, da v njej ni kajmanov. Vsake pol ure moraš visoko dvigniti glavo in povohati veter, da zavohaš jaguarja.

Kadar mulíš travo pri tleh, moraš najprej vselej pogledati med rastlinje, ali se v njem ne skriva kaka strupenjača. To je očenaš malih jelenov. Ko se ga je košutica dobro naučila, jo je mama pustila samo naokrog.

Nekega popoldneva pa je košutica med pohajkovanjem po gozdu in obiranjem nežnih lističev nenadoma zagledala pred seboj v duplu trhlega drevesa kopico kroglastih tvorb, ki so visele tesno druga ob drugi. Bile so temne, skrilaste barve.

Le kaj bi to bilo? Malce jo je bilo tudi strah, a ker je bila zelo navihana, je z glavo sunila v tiste reči in odskočila. Tedaj je videla, da so krogle popokale in da iz njih kaplja. Iz njih je priletelo tudi veliko drobnih rumenkastih mušic z zelo tenkim pasom, ki so zdaj hitele po njihovi površini.

Košutica se je približala in mušice je niso pičile. Počasi, prav počasi je potem s konico jezika pokusila kapljico in se od velikega užitka obliznila: tiste kapljice so bile med, in to nadvse okusen med, kajti krogle skrilaste barve so bile satovje drobnih čebel, ki niso pikale, ker niso imele žela. Tudi take čebele obstajajo.

V dveh minutah je košutica polizala ves med in vsa iz sebe od veselja stekla povedat mami. Toda mama jo je strogo oštela. —Zelo pazi, hčerka moja, —ji je rekla, —kadar naletiš na čebelja gnezda. Med je res nekaj slastnega, a ponj je zelo nevarno hoditi. Nikoli ne drezaj v gnezda, ki jih opaziš.

Košutica je veselo vzkliknila: —Saj vendar ne pikajo, mama! Obadi in podkožne muhe že pikajo, čebele pa ne. —Motiš se, hčerka moja, —je nadaljevala mama. —Danes si imela samo srečo. Nekatere čebele in ose so zelo hude. Pazi, hčerka moja, da mi ne nakoplješ velike žalosti.

—Ja, mama! Ja, mama! —je odgovorila košutica. Toda naslednje jutro se je najprej odpravila po stezah, ki so jih ljudje utrli skozi gozd, da bi laže opazila čebelja gnezda.

In nazadnje ga je res našla. Tokrat so po gnezdu lezle temne čebele z rumenim pasom okrog životca. Tudi gnezdo je bilo drugačno, toda košutica si je mislila, da mora biti med še okusnejši, če so že čebele večje.

Spomnila se je tudi maminega svarila, a zdelo se ji je, da mama pretirava, kakor vedno pretiravajo mame malih košutic. Zato je z glavo močno butnila v gnezdo.

Ko le tega nikoli ne bi bila storila! Pri priči je iz njega planilo na stotine os, na tisoče os, ki so jo popikale po vsem telesu, jo vso prekrile s piki, po glavi, po trebuhu, po repu; in kar je bilo veliko huje, tudi naravnost v oči. Več kot deset os jo je pičilo v oči.

Košutica je od bolečine vsa iz sebe tekla in tekla ter kričala, dokler se ni nenadoma morala ustaviti: ustaviti se je morala, ker ni nič več videla; bila je slepa, popolnoma slepa.

Oči so ji strašansko otekle in ni več videla. Obstala je torej na mestu, trepetala od bolečine in strahu in samo še obupano jokala:

—Mama! ... Mama! ... Mama, ki jo je šla iskat, ker je tako dolgo ni bilo domov, jo je naposled našla in tudi sama obupavala ob svoji slepi košutici. Korak za korakom jo je odpeljala v njuno zavetje, hčerkina glava pa je počivala ob njenem vratu. Gozdne živali, ki sta jih srečevali po poti, so prihajale gledat oči nesrečne košutice.

Mama ni vedela, kaj naj stori. S čim neki bi jo lahko pozdravila? Dobro je vedela, da v vasi na drugi strani gozda živi človek, ki ima zdravila. Bil je lovec in lovil je tudi jelene, vendar je bil dober človek.

A mamo je bilo vseeno strah odpeljati hčerko k človeku, ki je lovil košute. Ker je bila obupana, se je vendarle odločila za to. Še prej pa je hotela prositi MRAVLJINČARJA, ki je bil velik prijatelj tega človeka, za priporočilno pismo.

Ko je košutico dobro skrila, je torej odšla in stekla skozi gozd, kjer jo je skoraj dohitel jaguar. Ko je prispela do prijateljevega brloga, od utrujenosti ni mogla narediti niti koraka več.

Ta prijatelj je bil, kakor smo že povedali, mravljinčar, a pripadal je majhni vrsti, katere predstavniki so rumeni, čez to rumeno barvo pa imajo nekakšno črno srajčko z dvema naramnicama, ki potekata čez ramena. Imajo tudi oprijemalen rep, saj skoraj ves čas živijo na drevesih in se obešajo za rep.

Od kod tako tesno prijateljstvo med mravljinčarjem in lovcem? V gozdu tega ni vedel nihče, a nekoč nam bo že prišel na uho tudi razlog.

Uboga mama je torej prišla do mravljinčarjevega brloga. —Tok! Tok! Tok! —je zasoplo potrkala. —Kdo je? —se je oglasil mravljinčar. —Jaz sem, košuta!

—A, dobro! Kaj pa želi košuta? —Prišla sem vas prosit za priporočilo za lovca. Košutica, moja hčerka, je slepa. —A, košutica? —je odgovoril mravljinčar. —Dobro bitje je. Če gre zanjo, vam seveda dam, kar želite. Vendar ne potrebujete ničesar napisanega ... Pokažite mu tole, pa vam bo pomagal.

In s konico repa je mravljinčar podal košuti posušeno kačjo glavo, povsem izsušeno, ki je še vedno imela strupnike.

—Tole mu pokažite, —je še rekel mravljinčar. —Nič drugega ne potrebujete. —Hvala, mravljinčar! —je veselo odgovorila košuta. —Tudi vi ste dobro bitje.

In stekla je proč, kajti bilo je že zelo pozno in kmalu se bo zdanilo. Spotoma se je ustavila pri svojem zavetju in vzela s seboj hčerko, ki je še vedno stokala. Skupaj sta nazadnje prišli v vas, kjer sta morali stopati zelo počasi in tesno ob zidovih, da ju psi ne bi zavohali.

Že sta stali pred lovčevimi vrati. —Tok! Tok! Tok! —sta potrkali. —Kaj pa je? —se je od znotraj oglasil moški glas. —Košuti sva! ... KAČJO GLAVO IMAVA!

Mama je to hitro pristavila, da bi človek takoj vedel, da sta mravljinčarjevi prijateljici. —Aha, aha! —je rekel človek in odprl vrata. —Kaj pa se je zgodilo?

—Prišli sva, da bi pozdravili mojo hčerko, košutico, ki je slepa. In lovcu je povedala vso zgodbo o čebelah. —Hm! ... Pa poglejmo, kaj je s tole gospodično, —je rekel lovec. Stopil je nazaj v hišo, se vrnil z visokim stolčkom in nanj posadil košutico, da bi ji lahko dobro pogledal v oči, ne da bi se moral preveč sklanjati. Z velikim okroglim povečevalnim steklom ji je čisto od blizu pregledoval oči, mama pa je svetila z vetrovno svetilko, ki ji je visela okrog vratu.

—Nič hudega ni, —je naposled rekel lovec in pomagal košutici s stolčka. —Vendar bo treba veliko potrpljenja. Vsak večer ji namažite oči s tem mazilom in jo imejte dvajset dni v temi. Potem ji nataknite ta rumena očala in ozdravela bo.

—Najlepša hvala, lovec! —je odgovorila mama, vsa vesela in hvaležna. —Koliko sem vam dolžna? —Nič, nič, —je z nasmehom odgovoril lovec. —Toda zelo pazita na pse, kajti v sosednji ulici živi človek, ki ima pse za sledenje jelenom.

Košuti sta se zelo prestrašili; stopali sta čisto narahlo in se vsak hip ustavljali. A psi so ju kljub temu zavohali in ju gnali pol milje globoko v gozd. Bežali sta po zelo široki gozdni preseki, spredaj pa je tekla košutica in meketala.

Vse se je pozdravilo natanko tako, kot je napovedal lovec. Toda le mama je vedela, koliko truda jo je stalo, da je košutico dvajset neskončnih dni zadrževala zaprto v duplu velikega drevesa. V njem se ni videlo prav nič. Naposled je nekega jutra z glavo odrinila velik kup vej, ki jih je naložila pred drevesno duplo, da vanj ne bi prodirala svetloba, in košutica je z rumenimi očali na nosu pritekla ven ter vzklikala:

—Vidim, mama! Spet vse vidim! In košuta je naslonila glavo na vejo ter tudi sama jokala od veselja, ko je videla svojo košutico ozdravljeno. In res je povsem ozdravela. A čeprav je bila spet zdrava in vesela, je imela skrivnost, ki jo je žalostila. Skrivnost pa je bila tale: na vsak način se je hotela oddolžiti človeku, ki je bil tako dober z njo, a ni vedela, kako.

Dokler se ji ni nekega dne zazdelo, da je našla način. Začela je hoditi po bregovih lagun in močvirij ter iskati čapljina peresa, da bi jih odnesla lovcu. Tudi lovec se je tu in tam spomnil slepe košutice, ki jo je pozdravil.

Neke deževne noči je sedel v svoji sobi in bral, zelo zadovoljen, ker je pravkar popravil slamnato streho, ki zdaj ni več zamakala. Med branjem je zaslišal trkanje. Odprl je vrata in zagledal košutico, ki mu je prinesla zvežnjiček, majhen šopek čapljinih peres, ves premočen od dežja.

Lovec se je zasmejal, košutica pa je osramočena, ker je mislila, da se smeje njenemu revnemu darilu, vsa žalostna odšla. Potem je poiskala zelo velika peresa, lepo suha in čista, ter se čez teden dni vrnila z njimi. Tokrat se človek, ki se je prejšnjič zasmejal od same prisrčnosti, ni smejal, saj košutica njegovega smeha ni razumela. Namesto tega ji je podaril bambusovo cevko, polno medu, ki ga je košutica popila vsa iz sebe od veselja.

Od tedaj sta bila košutica in lovec velika prijatelja. Vedno se je trudila, da bi mu prinesla čapljina peresa, ki so vredna veliko denarja, in ure in ure je ostajala pri njem ter kramljala z njim. On je vselej postavil na mizo emajliran vrček, poln medu, in primaknil visoki stolček za svojo prijateljico. Včasih ji je dal tudi cigare, ki jih košute zelo rade jedo in jim prav nič ne škodijo. Tako sta preživljala čas in opazovala plamene, kajti človek je imel peč na drva, medtem ko sta zunaj veter in dež bičala slamnati napušč koče.

Košutica je zaradi strahu pred psi prihajala le ob nevihtnih nočeh. In kadar se je zvečerilo in je začelo deževati, je lovec postavil na mizo vrček z medom in prtiček, sam pa je pil kavo in bral ter čakal, da bo pri vratih zaslišal dobro znani TOK-TOK svoje prijateljice košutice.

Izvirnik

005 La gama ciega

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

H abía una vez una venado, —una gama— que tuvo dos hijos melizos, cosa rara entre los venados. Un gato montés se comió a uno de ellos, y quedó sólo la hembra. Las otras gamas, que la querían mucho, le hacían siempre cosquillas en los costados.

Su madre le hacía repetir todas las mañanas, al rayar el día, la oración de los venados. Y dice así:

Hay que oler bien primero las hojas antes de comerlas, porque algunas son venenosas.

Hay que mirar bien el río y quedarse quieto antes de bajar a beber, para estar seguro de que no hay yacarés.

Cada media hora hay que levantar bien alto la cabeza y oler el viento, para sentir el olor del tigre.

Cuando se come pasto del suelo, hay que mirar siempre antes los yuyos para ver si hay víboras.

Este es el padrenuestro de los venados chicos. Cuando la gamita lo hubo aprendido bien, su madre la dejó andar sola.

Una tarde, sin embargo, mientras la gamita recorría el monte comiendo las hojitas tiernas, vió de pronto ante ella, en el hueco de un árbol que estaba podrido, vió muchas bolitas juntas que colgaban. Tenían un color oscuro, como el de las pizarras.

¿Qué sería? Ella tenía también un poco de miedo; pero como era muy traviesa, dió un cabezazo a aquellas cosas, y disparó.

Vió entonces que las bolitas se habían rajado, y que caían gotas. Habían salido también muchas mosquitas rubias de cintura muy fina, que caminaban apuradas por encima.

La gama se acercó, y las mosquitas no la picaron. Despacito, entonces, muy despacito, probó una gota con la punta de la lengua, y se relamió con gran placer: aquellas gotas eran miel, y miel riquísima, porque las bolas de color pizarra eran una colmena de abejitas que no picaban porque no tenían aguijón. Hay abejas así.

En dos minutos la gamita se tomó toda la miel, y loca de contento fué a contarle a su mamá. Pero la mamá la reprendió seriamente.

—Ten mucho cuidado, mi hija— le dijo —con los nidos de abejas. La miel es una cosa muy rica, pero es muy peligroso ir a sacarla. Nunca te metas con los nidos que veas.

La gamita grito contenta:

—Pero no pican, mamá! Los tábanos y las uras sí pican; las abejas, no.

—Estás equivocada, mi hija,— continuó la madre. —Hoy has tenido suerte, nada más. Hay abejas y avispas muy malas. Cuidado, mi hija, porque me vas a dar un gran disgusto.

—Sí, mamá! ¡sí, mamá!— respondió la gamita. Pero lo primero que hizo a la mañana siguiente, fué seguir los senderos que habían abierto los hombres en el monte, para ver con más facilidad los nidos de abejas.

Hasta que al fin halló uno. Esta vez el nido tenía abejas oscuras, con una fajita amarilla en la cintura, que caminaban por encima del nido. El nido también era distinto; pero la gamita pensó que puesto que estas abejas eran más grandes, la miel debía de ser más rica.

Se acordó asimismo de la recomendación de su mamá; mas creyó que su mamá exageraba, como exageran siempre las madres de las gamitas. Entonces le dió un gran cabezazo al nido.

¡Ojala nunca lo hubiera hecho! Salieron en seguida cientos de avispas, miles de avispas que la picaron en todo el cuerpo, le llenaron todo el cuerpo de picaduras, en la cabeza, en la barriga, en la cola; y lo que es mucho peor, en los mismos ojos. La picaron más de diez en los ojos.

La gamita, loca de dolor, corrió y corrió gritando, hasta que de repente tuvo que pararse: tuvo que pararse porque no veía más; estaba ciega, ciega del todo.

Los ojos se le habían hinchado enormemente, y no veía más. Se quedó quieta entonces, temblando de dolor y miedo, y sólo podía llorar desesperadamente:

—Mamá!... mamá!...

Su madre, que había salido a buscarla porque tardaba mucho, la halló al fin, y se desesperó también con su gamita que estaba ciega. La llevó paso a paso hasta su cubil, con la cabeza de su hija recostada en su pescuezo, y los bichos del monte que encontraban en el camino, se acercaban todas a mirar los ojos de la infeliz gamita.

La madre no sabía qué hacer. ¿Qué remedios podía hacerle ella? Ella sabía bien que en el pueblo que estaba del otro lado del monte vivía un hombre que tenía remedios. El hombre era cazador, y cazaba también venados; pero era un hombre bueno.

La madre tenía miedo, sin, embargo, de llevar su hija a un hombre que cazaba gamas. Como estaba desesperada, se decidió a hacerlo. Pero antes quiso ir a pedir una carta de recomendación al OSO HORMIGUERO, que era gran amigo del hombre.

Salió, pues, después de dejar a la gamita bien oculta, y atravesó corriendo el monte, donde un tigre casi la alcanza. Cuando lle gó a la guarida de su amigo, no podía dar un paso más de cansancio.

Este amigo era, como se ha dicho, un oso hormiguero; pero era de una especie pequeña cuyos individuos tienen un color amarillo, y por encima del color amarillo una especie de camiseta negra sujeta por dos cintas que pasan por encima de los hombros. Tienen también la cola prehensil, porque viven casi siempre en los árboles, y se cuelgan de la cola.

¿De dónde provenía la amistad estrecha entre el oso hormiguero y el cazador? Nadie lo sabía en el monte; pero alguna vez ha de llegar el motivo a nuestros oídos.

La pobre madre, pues, llegó hasta el cubil del oso hormiguero.

—Tan! tan! tan! llamó jadeante.

—¿Quién es?— respondió el oso hormiguero.

—Soy yo, la gama!

—Ah, bueno! Qué quiere la gama?

—Vengo a pedirle una tarjeta de recomendación para el cazador. La gamita, mi hija, está ciega.

—Ah, la gamita?— respondió el oso hormiguero. —Es una buena persona. Si es por ella, sí le doy lo que quiere. Pero no necesita nada escrito... Muéstrele esto, y la atenderá.

Y con el extremo de la cola, el oso hormiguero le extendió a la gama una cabeza seca de víbora, completamente seca, que tenía aún los colmillos venenosos.

—Muéstrele esto— dijo aún el comedor de hormigas. —No se precisa más.

—Gracias, oso hormiguero!— respondió contenta la gama. —Usted también es una buena persona.

Y salió corriendo, porque era muy tarde y pronto iba a amanecer.

Al pasar por su cubil recogió a su hija, que se quejaba siempre, y juntas llegaron por fin al pueblo, donde tuvieron que caminar muy despacito y arrimadas a las paredes, para que los perros no las sintieran.

Ya estaban ante la puerta del cazador.

—Tan! tan! ta!— golpearon.

—¿Qué hay?— respondió una voz de hombre, desde adentro.

—Somos las gamas!... TENEMOS LA CABEZA DE VIBORA!

La madre se apuró a decir esto, para que el hombre supiera bien que ellas eran amigas del oso hormiguero.

—Ah, ah!— dijo el hombre, abriendo la puerta. —¿Qué pasa?

—Venimos para que cure a mi hija, la gamita, que está ciega.

Y contó al cazador toda la historia de las abejas.

—Hum!... Vamos a ver qué tiene esta señorita— dijo el cazador. Y volviendo a entrar en la casa, salió de nuevo con una sillita alta, e hizo sentar en ella a la gamita, para poderle ver bien los ojos sin agacharse mucho. Le examinó así los ojos bien de cerca con un vidrio redondo muy grande, mientras la mamá alumbraba con el farol de viento colgado de su cuello.

—Esto no es gran cosa— dijo por fin el cazador, ayudando a bajar a la gamita. —Pero hay que tener mucha paciencia. Póngale esta pomada en los ojos todas las no ches, y téngala 20 días en la oscuridad. Después póngale estos lentes amarillos, y se curará.

—Muchas gracias, cazador! respondió la madre, muy contenta y agradecida.

—¿Cuánto le debo?

—No es nada,— respondió sonriendo el cazador. —Pero tenga mucho cuidado con los perros, porque en la otra cuadra vive precisamente un hombre que tiene perros para seguir el rastro de los venados.

Las gamas tuvieron gran miedo; apenas pisaban, y se detenían a cada momento. Y con todo, los perros las olfatearon y las corrieron media legua dentro del monte. Corrían por una picada muy ancha, y delante la gamita iba balando.

Tal como dijo el cazador, se efectuó la curación. Pero sólo la gama supo cuánto le costó tener encerrada a la gamita en el hueco de un gran árbol, durante veinte días interminables. Adentro no se veía nada. Por fin una mañana la madre apartó con la cabeza el gran montón de ramas que había arrimado al hueco del árbol para que no entrara luz, y la gamita, con sus lentes amarillos, salió corriendo y gritando:

—Veo, mamá! Ya veo todo!

Y la gama, recostando la cabeza en una rama, lloraba también de alegría al ver curada a su gamita.

Y se curó del todo. Pero aunque curada, y sana y contenta, la gamita tenía un secreto que la entristecía. Y el secreto era éste: ella quería a toda costa pagarle al hombre que tan bueno había sido con ella, y no sabía cómo.

Hasta que un día creyó haber encontrado el medio. Se puso a recorrer la orilla de las lagunas y bañados, buscando plumas de garzas para llevarle al cazador. El cazador, por su parte, se acordaba a veces de aquella gamita ciega que él había curado.

Y una noche de lluvia estaba el hombre leyendo en su cuarto, muy contento porque acababa de componer el techo de paja, que ahora no se llovía más; estaba leyendo ouando oyó que llamaban. Abrió la puerta, y vió a la gamita que le traía un atadi to, un plumerito todo mojado de plumas de garza.

El cazador se puso a reír, y la gamita, avergonzada porque creía que el cazador se reía de su pobre regalo, se fué muy triste. Buscó entonces plumas muy grandes, bien secas y limpias, y una semana después volvió con ellas; y esta vez el hombre, que se había reído la vez anterior de cariño, no se rió esta vez porque la gamita no comprendía su risa. Pero en cambio le regaló un tubo de tacuara lleno de miel, que la gamita tomó loca de contento.

Desde entonces la gamita y el cazador fueron grandes amigos. Ella se empeñaba siempre en llevarle plumas de garza que valen mucho dinero, y se quedaba las horas charlando con el hombre. El ponía siempre en la mesa un jarro enlozado lleno de miel, y arrimaba la sillita alta para su amiga. A veces le daba también cigarros, que las gamas comen con gran gusto, y no les hace mal. Pasaban así el tiempo, mirando la llama, porque el hombre tenía una estufa de leña, mientras afuera el viento y la lluvia sacudían el alero de paja del rancho.

Por temor a los perros, la gamita no iba sino en las noches de tormenta. Y cuando caía la tarde y empezaba a llover, el cazador colocaba en la mesa el jarrito con miel y la servilleta, mientras él tomaba café y leía, esperando en la puerta el TAN-TAN bien conocido de su amiga la gamita.