Prevod

Slavček je sedel na visokem hrastu in pel kakor navadno. Zagledal ga je jastreb, ki mu je primanjkovalo hrane, se pognal nanj in ga zgrabil. Slavček, ki mu je pretila smrt, ga je prosil, naj ga izpusti, češ da je premajhen, da bi mu napolnil želodec, in da bi se moral, če mu primanjkuje hrane, lotiti večjih ptic. Jastreb pa mu je odvrnil: »Res bi bil neumen, če bi izpustil hrano, ki jo že držim v krempljih, in se podal za plenom, ki ga še niti ne vidim.« Nauk zgodbe je, da so tudi med ljudmi nespametni tisti, ki v upanju na večje [dobrine] izpuščajo iz rok to, kar že imajo.