Prevod
V prvih časih belske naselitve Georgie je nedaleč od slapov Toccoa (Lepa) stala koča. V njej je živela le slabotna ženska, ki si je le stežka priskrbela dovolj hrane z divjimi sadeži in skromne krčevine ob hiši, na okus mesa pa je že skoraj pozabila; njena sinova, ki sta ji bila v ponos in oporo, so namreč ubili divjaki. Pogosto je govorila, da bi rada umrla, če bi le mogla rdečekožcem povrniti gorje, ki so ji ga prizadejali — kar sicer ni bilo v skladu s krščanskim naukom, bilo pa je človeško. Nekega zimskega večera je sedela ob ognju in premlevala, kako bi se lahko maščevala tako šibka in stara ženska, ko so se vrata sunkoma odprla in je njeno kočo napolnila skupina rdečekožcev. Izraz na obrazu se ji je komaj spremenil. Ni vstala. »Lahko mi vzamete življenje,« je rekla, »saj je zdaj brez vrednosti, ko ste mu odvzeli vse, zaradi česar ga je bilo vredno živeti.«
»Molči!« je rekel poglavar. »Kaj naj bojevnik počne z ženskimi skalpi? Z vašimi možmi se vojskujemo, ker pobijajo našo divjad in nam kradejo zemljo.«
»Mar je mogoče, da prihajate v naše domove še zaradi česa drugega kot ubijanja?« »Tujci smo in izgubili smo pot. Odpeljati nas moraš do vznožja slapov Toccoa in nas privesti k našim prijateljem.«
»Jaz naj vas vodim? Nikoli!« Poglavar je dvignil sekiro, a ženska se ni zdrznila. Nastala je tišina, železno rezilo pa je še vedno grozeče viselo v zraku. Nenadoma je starka dvignila pogled in rekla: »Če mi obljubite, da me boste varovali, vas bom vodila.«
Dali so ji obljubo in skupina se je odpravila na pot. Ostarela vodnica je hodila spredaj, sklonjena proti viharju, in si svoje uborne cape stiskala k telesu. V najtemnejšem delu gozda, kjer sta se zaradi bobnenja voda tuljenje vetra in ječanje vej zdela še glasnejša, jih je opozorila, naj hodijo drug za drugim, vendar naj pohitijo, saj je bila pot dolga in se je mrak vse bolj zgoščal. S sklonjenimi glavami so rinili proti vetru, ona pa pred njimi. Nenadoma, a neopazno, je skočila vstran in počepnila pod drevo, ki je raslo tik ob robu slapa. Indijanci so slepo sledili naprej in hip zatem je uzrla vodjo, kako je omahnil čez rob in se vrtinčil v globino; drug za drugim so mu sledili še preostali. Ko je zadnji odšel v smrt, je vstala in se zmagoslavno zasmejala. »Zdaj lahko tudi jaz umrem!« je vzkliknila. S temi besedami se je vrgla naprej v sivo praznino.
