Prevod

Nekoč je Seimei prišel pred stražnico ob cesarski palači. Ko je opazoval dvorjane, ki so prihajali v vsem svojem sijaju, je zagledal mladega, bleščeče opravljenega moža izredno lepega obraza, stotnika cesarske garde, ki je služil tudi v cesarjevi pisarni. Ta je izstopil iz voza in se napotil v palačo. Tedaj mu je nad glavo preletela vrana in nanj spustila iztrebek. Seimei je to pri priči opazil in si mislil: »Škoda bi ga bilo! Videti je uspešen, mlad je še in tako lep. Ali ga je zadelo prekletstvo? Saj je bila tista vrana vendar šikigami, duh, poslan po čarovnikovem ukazu.« Morda je stotnika res čakalo plačilo za kakšno nekdanje dejanje, toda Seimeiju se je zasmilil. Stopil je k njemu in dejal: »Se odpravljate pred cesarja? Predrzno je, da vas takole ogovarjam, a zakaj bi sploh še hodili tja? Vidim namreč, da nocojšnje noči ne boste preživeli. Gotovo mi je bilo usojeno, da vas srečam. Pojdite z menoj, poskusil bom nekaj storiti.« Povabil ga je v voz in stotnik je ves trepetajoč vzkliknil: »Kako strašno! Rešite me, prosim!« Sedla sta v isti voz in se odpeljala v stotnikovo hišo. Bilo je okoli ure opice, pozno popoldne, in medtem ko sta se odpravljala in vozila, se je že stemnilo. Seimei je stotnika tesno objel, ga zavaroval z obredom in mu vso noč brez spanja in brez premora polglasno izrekal molitve in uroke. Dolgo jesensko noč se je neutrudno trudil zanj. Proti zori je nekdo silovito potrkal na vrata. »Pošljite koga pogledat, kdo je,« je rekel Seimei. Ko so šli povprašat, se je razkrilo tole: v isti hiši je v drugem krilu živel še en zet, uradnik cesarjeve pisarne petega dvornega ranga. Tasta je stotnika cenil kot izvrstnega zeta in ga obsipal s pozornostjo, drugega pa je imel za mnogo manj vrednega. Ta je iz zavisti poiskal mojstra jin-janga in ga nagovoril, naj nad stotnika pošlje šikigamija. Stotnik bi bil umrl, a ga je Seimei opazil in vso noč molil zanj. Zdaj je od tistega mojstra prišel sel in ves iz sebe na ves glas povedal: »Moj gospodar je dejal: ‘Po nepotrebnem sem se lotil človeka z mogočno zaščito. Nisem hotel odreči naročniku, zato sem nadenj poslal duha, zdaj pa se je šikigami vrnil in udaril mene. Umiram! Nikoli ne bi smel tega storiti!’ In res je umrl.« Seimei je stotniku rekel: »Poslušajte. Če vas sinoči ne bi opazil, bi se tako zgodilo vam.« S selom je poslal svojega človeka, da bi preveril, in ta je potrdil, da je mojster jin-janga res takoj umrl. Zeta, ki je naročil prekletstvo, je tast nemudoma nagnal od hiše. Seimeiju pa so se v solzah zahvaljevali in mu izkazovali toliko hvaležnosti, da se jim nič ni zdelo dovolj. Ne spominjam se, kdo je bil ta stotnik, pravijo pa, da je pozneje postal celo veliki državni svetnik.