Prevod

Nekoč je živel rokoborec po imenu Tsuneyori. Mimo njegove hiše je tekla reka, ki je na nekem kraju tvorila globok tolmun. Bilo je poletje in ob reki so rasla drevesa, ki so dajala senco. Tsuneyori se je sprehajal naokrog, oblečen le v lahko, v pasu prepasano poletno haljo in obut v visoke lesene cokle; opiral se je na razcepljeno palico, spremljal pa ga je en sam deček. Da bi se ohladil, je sedel v senco drevesa ob tolmunu. Voda je bila temno modra in strašljiva, dna ni bilo videti, ob njej pa sta se gosto razraščala trstičje in ločje. Stopil je bliže k bregu in se razgledoval. Nasprotni breg je bil videti kakih šestdeset ali sedemdeset metrov daleč, ko se je od tam voda nenadoma razburkala in začela valoviti proti njemu. Spraševal se je, kaj neki to povzroča, ko se je tik ob njegovem bregu iz vode prikazala kačja glava. »Ta kača mora biti pa velika. Se namerava povzpeti sem?« si je mislil in jo opazoval. Kača je dvignila glavo in nepremično strmela vanj. Le kaj ima za bregom, se je spraševal. Od roba vode se je umaknil za kako ped, a je ostal blizu in gledal. Kača ga je še nekaj časa vztrajno opazovala, nato pa potegnila glavo pod vodo. Zatem je videl, kako se voda razburka proti nasprotnemu bregu, kmalu nato pa so se valovi spet približali njegovi strani. Tokrat je kača ob bregu pomolila iz vode rep in ga iztegnila proti njemu. »Ta kača ima očitno nekaj v mislih,« si je rekel in jo pustil, naj počne, kar hoče. Rep se mu je približal in se mu trikrat ali štirikrat ovil okoli nog. Spraševal se je, kaj namerava storiti, in ostal pri miru. Ko pa se mu je rep čvrsto ovil okoli nog, je začela kača sunkovito vleči. Šele tedaj je spoznal, da ga hoče potegniti v reko, in se trdno uprl ob tla. Vlekla je s tolikšno silo, da so se pod njegovim pritiskom polomili podstavki lesenih cokel. Skoraj bi ga bila podrla, vendar je ujel ravnotežje in se znova čvrsto postavil. Reči, da je močno vlekla, bi bilo mnogo premalo: zdelo se mu je, da ga bo vsak hip odvlekla. Z vso močjo se je uprl z nogami in jih na eni strani zaril kakih petnajst ali osemnajst centimetrov globoko v zemljo. Ravno ko je pomislil, kako silovito vleče, je nekaj počilo, kakor bi se pretrgala vrv, in iz vode je privrela kri. »Pretrgala se je!« si je rekel. Ko je potegnil z nogami, se je kačje telo, ki ga je še držal rep, dvignilo iz vode. Odvil si ga je z nog in si jih umil v reki, toda sledi kačjega objema niso izginile. Nekdo mu je povedal, da jih mora umiti s sakejem, zato je poslal ponj in si z njim umil noge. Nato je poklical služabnike in jim naročil, naj izvlečejo repni del. Reči, da je bil velik, bi bilo mnogo premalo: zdelo se je, da meri na pretrganem mestu skoraj trideset centimetrov v premeru. Poslal jih je pogledat še del z glavo. Na nasprotnem bregu je bila korenina velikega drevesa in okoli nje se je kača s sprednjim delom telesa večkrat ovila, nato pa iztegnila rep čez reko, mu z njim objela noge in vlekla. Očitno mu po moči ni bila kos in se je zato na sredi pretrgala. Kako osupljivo, da je vlekla, ne da bi se zavedala, da trga lastno telo! Pozneje je hotel preskusiti, moči koliko ljudi je bila enaka kačja moč. Na mesto, okoli katerega se je bila ovila kača, je dal privezati debelo vrv in naročil kakim desetim možem, naj vlečejo. A je govoril: »Še premalo, še premalo!« Šele ko jih je vleklo kakih šestdeset, je dejal: »Tako močno je vlekla.« Če pomislimo na to, se zdi, da je moral imeti Tsuneyori moč kakih stotih mož.