Prevod
Nekoč je živel visoki duhovnik Kanchō iz templja Henjōji, ki je upravljal tudi tempelj Ninnaji. Ker je dal popraviti njegove razpadajoče dele, se je tam zbralo veliko tesarjev in se lotilo dela. Ko se je zvečerilo in so vsi odšli, je duhovnik sklenil pogledati, koliko so tisti dan naredili. Podvezal si je oblačilo, obul visoke lesene cokle in se, opirajoč se na palico, sam odpravil naokrog. V somraku je obhodil vznožje visokega odra in si ogledoval delo. Tedaj je predenj stopil mož v črni opravi, s čepico eboši poveznjeno tako nizko, da mu ni bilo mogoče dobro videti obraza. Počepnil je pred duhovnika, izvlekel nož, ga obrnil v roki in držal tako, kakor da ga skuša prikriti. »Kdo pa si?« ga je vprašal duhovnik. Mož se je spustil na eno koleno. »Revež sem. Mraz je tako hud, da ga komaj prenašam, zato sem si mislil, da bi vas olajšal za eno ali dve oblačili, ki ju nosite.« Ob teh besedah je bilo videti, da se bo vsak hip vrgel nanj. Duhovnik pa je rekel: »Saj to vendar ni nič takega. Ni me treba tako strašno ustrahovati; preprosto bi prosil. Kakšna nespodobna duša si!« Ob tem se je urno obrnil in ga krepko brcnil v zadnjico. V hipu, ko je brca zadela, je mož izginil, kakor bi ga odrezal. Duhovnik se je počasi odpravil nazaj. Ko je prišel blizu svojega bivališča, je glasno zaklical: »Je kdo tam?« Iz hiše je pritekel mlad menih. »Pojdi prižgat baklo in jo prinesi,« mu je naročil duhovnik. »Tule je bil neki mož, ki me je hotel sleči, pa je nenadoma izginil. Čudno se mi zdi in rad bi pogledal, kaj je z njim. Pokliči menihe in jih pripelji s seboj.« Mladi menih je stekel nazaj in zavpil: »Našega častitega so napadli roparji! Pridite, častiti bratje!« Iz vseh meniških bivališč so prihiteli menihi s prižganimi baklami in meči ob boku; nabralo se jih je kakih sedemdeset ali osemdeset. »Kje je tat?« so spraševali. »Tule je čepel in me hotel sleči,« je odvrnil duhovnik. »Pomislil sem, da me bo zeblo, če ostanem brez obleke, pa sem ga brcnil v zadnjico in je izginil. Dvignite bakle in poglejte, ali se je kam skril.« »Ta je pa dobra!« so rekli menihi ter mahali z baklami in svetili navzgor. Tedaj so med tramovi odra zagledali moža, ki je obtičal tam in se ni mogel premakniti. »Tamle je nekdo! Mislili bi, da je tesar, vendar je oblečen v črno.« Splezali so gor in videli, da je padel med tramove ter se tako zagozdil, da se ni mogel niti ganiti; na obrazu se mu je risala boleča grimasa. Nož, ki ga je bil izvlekel in obrnil v roki, je še vedno držal. Menihi so mu ga vzeli, ga prijeli za lasni vozel in roke, izvlekli iz škripca ter spustili na tla, nato pa ga privedli pred duhovnika. Skupaj so se vrnili v njegovo bivališče. »Odslej nikar ne zaničuj starih menihov,« mu je dejal duhovnik. »To je sila nespodobno.« Nato je slekel eno svojih oblačil z debelo bombažno podlogo, mu ga dal in ga odslovil.
