Prevod
V starih časih je na Zahodu vladala surova pravica. Morala je biti stroga in hitra, saj je veljala za ljudi, ki so postali nevarni, brž ko so opazili, da jim moč ali številčnost daje kakršno koli prednost ali premoč nad poštenimi ljudmi, med katere jih je zaneslo. Večinoma so bili to neomikani tujci in domači odpadniki, ki so se zatekli na obmejno ozemlje v upanju, da bodo tam lažje kakor v mestih živeli brez dela. Ker ni bilo ne odvetnikov ne sodišč, priznanih zakonov pa le malo, so se vsi prebivalci skupaj razglasili za poroto, in če je bilo znano, da je človek kriv, je bilo nespametno izgubljati besede z razglabljanjem o njegovem primeru. In skorajda ni zapisov o tem, da bi na Zahodu pri linčanju obesili nedolžnega človeka. Za manjše prestopke so krivca odvedli iz naselbine in ga posvarili, naj dobro premisli, preden se znova vrne tja, za hujše pa je bila kazen smrt.
Leta 1840 se je ob reki Cedar, blizu njenega sotočja z Iowo, naselila skupina brezobzirnih mož, ki so se preživljali s krajo varčnim in marljivim ljudem. Nekateri med njimi so se posvečali predvsem kraji konj, v redko poseljenih krajih, kjer mora človek po zaloge, pošto ali zdravniško pomoč pogosto prepotovati dvajset ali trideset milj, pa velja ostati brez konja za pravo nesrečo.
Naposled so prebivalci ustanovili odbor za varovanje reda in polovili tatove. Ker so bili ti tolpa brezvestnih lopovov, so sklenili, da jih je mogoče učinkovito poboljšati edinole z obešanjem. Resda je eden izmed deveterice pred aretacijo veljal za uglednega občana, toda zaradi njegove slabe družbe so sosedje ostali gluhi za njegove prošnje in sklenili, da mora tudi on na vislice.
Nedaleč stran je stal hrast z devetimi močnimi vejami in k tem naravnim vislicam so odpeljali malopridneže. Ker se je bližala nevihta, je bil obred kratek in kmalu je z vsake veje viselo telo enega od ujetnikov. Nekdaj uglednega občana so potegnili kvišku zadnjega, in komaj so pritrdili njegovo zanko, se je razbesnela nevihta in strela je odtrgala vejo, na kateri je visel. Med zastojem, ki ga je povzročil ta dogodek, je nesrečnež tako goreče prosil, naj mu še enkrat prisluhnejo, da so mu sklenili ugoditi. Ko je dobil to priložnost, je neizpodbitno dokazal svojo nedolžnost in izpustili so ga. Drevo še vedno stoji. Malopridnežem je bilo v svarilo in odšli so iz teh krajev. Tudi to, da je previdnost rešila enega človeka, ni zmanjšalo vrednosti nauka, da se je treba izogibati slabi družbi.
