Prevod

Otok Ellis v newyorškem pristanišču se je nekoč imenoval Otok vislic, saj so tam pirate in upornike obešali v verigah. V času, ko je služil temu zloveščemu namenu, je v Communipawu stala krčma Divja gos, kamor so zahajali nizozemski meščani, da bi kadili, pili holandski gin ter se v družbi drug drugega redili, modrovali in dremali. Nadloga te krčme je bil Yan Yost Vanderscamp, krčmarjev nečak, ki je goste pogosto spravljal v strah, tako da jim je v pipe natresal smodnik in njihovim konjem pod repe privezoval trnje. Ko je odrasel, je seveda postal pirat in s seboj na morje odpeljal svojega pivskega pajdaša, zlobnega in neuglednega črnca po imenu Pluto, ki je dotlej opravljal razna dela v krčmi. Ko je krčmar umrl, si je Vanderscamp prilastil njegovo posest, jo opremil z naropanim blagom in občasno pripeljal svojo tolpo na kopno — takšne druščine pojočih, preklinjajočih, popivajočih in kockajočih vragov Communipaw še ni videl; vendar vaščani niso premogli dovolj zagnanosti, da bi naredili konec razgrajanju, zaradi katerega je bila Divja gos v sramoto njihovi vasi. Britanske oblasti pa so ujele tri od teh razbojnikov in jih obesile na Otoku vislic; odtlej so se nečednosti v Communipawu dogajale potihem in na skrivaj.

Neke noči so se pirat in njegovi pajdaši po obisku ladje razbojniškega videza, zasidrane na odprtem morju, vračali v krčmo, ko je udaril tako silovit sunek vetra, da je njihov čolnič zaneslo proti morišču. Ko so pluli okoli tiste samotne čeri, je Vanderscamp nad seboj zaslišal škripanje in pogledal navzgor; ni mogel zatreti srha, ko je zagledal trupla svojih treh tovarišev, katerih cunje so plapolale, verige pa škrtale v vetru.

»Mar nočeš videti svojih prijateljev?« se je posmehnil Pluto. »Ti, ki se nikoli ne bojiš živih ljudi — česa te je strah pri mrtvih?« »Ničesar,« je odgovoril pirat. Nato je privlekel na plan steklenico, napravil dolg požirek in jo pomolil proti mrtvim zločincem ter zavpil: »Na lepo vreme, fantje moji v vetru! In če boste nocoj hodili naokrog, pridite na večerjo.«

Ropot kosti in škripanje verig sta zazvenela kakor smeh. Bila je polnoč, ko je čoln pristal v Communipawu, in ker je neurje še kar divjalo, je Vanderscamp, premočen do kože, pohitel v Divjo gos. Ko je vstopil, mu je iz nadstropja v uho udaril hrup veseljačenja; prav tako začuden, kot je bil potreben krepčilne pijače, je planil po stopnicah in sunkovito odprl vrata. Tam je stala miza, obložena z vrči, pipami in bokali, in v soju sveč, ki so gorele tako modro kakor žveplo, je bilo videti tri obešence z Otoka vislic, z zankami okoli vratu, kako trkajo z bokali in na ves glas prepevajo pivsko pesem.

Ko so ga trupla pozdravila z dvignjenimi rokami in vanj uprla svoje ribje oči, je Vanderscamp prestrašeno odskočil, pri vratih mu je spodrsnilo in z glavo naprej je zgrmel na dno stopnic. Naslednje jutro so ga tam našli sosedje, nedvomno mrtvega, in naslednjo nedeljo so ga pokopali na nizozemskem cerkvenem pokopališču v Bergnu. Ker so prebivalci hišo izropali in zapustili, se je šušljalo, da je črnec svojega gospodarja izdal njegovim piratskim pajdašem in da Pluto ni bil nihče drug kot preoblečen hudič. A ni bilo tako, kajti kmalu zatem so v zalivu opazili njegov čolnič, ki je plaval s kobilico navzgor, njegovo utopljeno truplo pa je obtičalo med skalami ob vznožju piratskih vislic.

Še dolgo zatem je otok veljal za kraj, ki bi ga bilo treba očistiti z zvonom, knjigo in svečo, saj so ljudje poročali o sencah in medlih lučeh, ki so švigale v zrak. Še dandanes, ko na njem stoji velika priseljenska postaja in množice ljudi nenehno prihajajo in odhajajo, se čolnarji z Batteryja ponoči raje ne vozijo okoli njega, kajti utegnili bi zagledati prikazni vojaka in njegove ljubice, ki sta se neke vetrovne noči utopila ob otoku, ko je dekle svojemu dragemu pomagalo pobegniti iz zapora v stražarnici — da o Vanderscampu in njegovih zločincih niti ne govorimo.