Prevod

Zdaj se začenja prva knjiga, imenovana Razdor med prijatelji. Njen uvodni verz se glasi: Veliko prijateljstvo, ki je v gozdu raslo med levom in bikom, je uničil zlobni in neznansko pohlepni šakal. Takole pripovedujejo. V južni deželi stoji mesto z imenom Mahilāropya. Tam je živel trgovčev sin Vardhamānaka, ki si je s poštenim delom pridobil veliko premoženje. Neko noč, ko je ležal v postelji, se mu je porodila misel: »Četudi imam veliko bogastva, moram premišljevati, kako bi ga še povečal, in za to tudi kaj storiti.« Saj je rečeno: Ničesar ni, česar ne bi bilo mogoče doseči z denarjem; zato naj razumen človek vse svoje prizadevanje posveti pridobivanju bogastva.

Kdor ima denar, ima prijatelje; kdor ima denar, ima sorodnike. Kdor ima denar, velja na svetu za moža; kdor ima denar, velja za učenjaka. Ni je učenosti, darežljivosti, obrti ali umetnosti, ni je stanovitnosti pri bogataših, ki je berači ne bi opevali. Na tem svetu je bogatemu tudi tujec kakor svojec, revnemu pa je celo svojec vselej kakor sovražnik. Iz bogastva, ki se množi in steka od vsepovsod, izvirajo vsa dejanja, kakor reke iz gora.

Da častijo tudi nevrednega časti, da obiskujejo tudi nevrednega obiska, da se klanjajo tudi nevrednemu spoštovanja — vse to je moč denarja. Kakor hrana poživlja čute, tako denar omogoča vsa opravila; zato pravijo, da je bogastvo sredstvo za dosego vsega. V želji po denarju človek zahaja celo na sežigališče mrtvih, lastnega očeta pa zapusti in se mu ogne od daleč, če je brez premoženja.

Tudi možje v poznih letih so mladi, če imajo denar; tisti pa, ki ga nimajo, so stari že v mladosti. Ljudje si pridobivajo premoženje na šest načinov: z beračenjem, s službo pri kralju, s poljedelstvom, z učenostjo, s posojanjem denarja ali s trgovino. Med vsemi temi načini prinaša trgovina zaslužek, ki mu ni kaj očitati. Saj je rečeno: »Berači so številni, kralj pa, žal, ne daje primernega plačila; poljedelstvo je naporno, učenost pa silno težko dosegljiva, saj terja ponižno služenje učitelju.

Posojanje vodi v revščino, ko premoženje, izročeno v tuje roke, izgine; zato menim, da na tem svetu ni boljšega vira preživljanja od trgovine.« Med vsemi načini pridobivanja je najboljši nakup blaga; le ta zasluži priporočilo za pridobivanje bogastva, vsi drugi so negotovi. Trgovina lahko prinaša zaslužek na sedem načinov: s prodajo dišav, s sprejemanjem premoženja v hrambo, s poslovnim družabništvom, s privabljanjem stalnih kupcev, z lažnim navajanjem nabavne cene, s krivimi tehtnicami in merami ter z uvažanjem blaga iz drugih dežel. Saj je rečeno: Med blagom so najboljše dišave; kaj bi z zlatom in drugim, če lahko tisto, kar kupiš za en novec, prodaš za sto?

Ko v trgovčevo hišo prispe premoženje v hrambo, trgovec hvali svoje božanstvo: »Če lastnik umre, ti darujem, kar sem ti zaobljubil.« Trgovec, ki se loti skupnega posla, si veselo misli: »Danes sem dobil vso zemljo, polno bogastva; kaj bi še potreboval?« Nestrpno opazuje znanega kupca, ki prihaja k njemu; ko dobi njegov denar, se veseli, kakor da se mu je rodil sin.

Pa tudi: Goljufanje z večjimi in manjšimi merami, nenehno varanje znanih kupcev in laganje o nabavni ceni — takšna je narava sleparskih trgovcev. Ljudje, vešči nakupovanja blaga, si s prizadevnostjo podvojijo in potrojijo premoženje, ko se odpravijo v daljne dežele. Ko je tako vse pretehtal, je zbral blago za Mathuro in se na ugoden dan z dovoljenjem starejših povzpel na dober voz ter odrinil. Voz sta vlekla njegova doma vzrejena bika z ugodnima imenoma Saṃjīvaka in Nandaka. Eden od njiju, Saṃjīvaka, je na obrežju Yamune zabredel v globoko blato; noga se mu je zataknila, zlomil je jarem in se zgrudil. Ko ga je Vardhamāna videl v takšnem stanju, ga je prevzela silna žalost. Ker mu je bilo srce polno naklonjenosti do bika, je za tri dni prekinil potovanje. Sopotniki iz karavane so ga videli žalostnega in mu rekli: »Gospod trgovec! Zakaj zaradi enega bika spravljate v nevarnost vso karavano v tem gozdu, polnem levov, tigrov in drugih nevarnosti? Saj je rečeno:

Razumen človek naj zaradi malenkosti ne pogubi velikega; prav v tem je modrost: ohraniti veliko, četudi žrtvuješ malo.« Ko je slišal njihove besede, je določil može, ki naj bi pazili na Saṃjīvako, sam pa z vso karavano nadaljeval pot. Toda tudi stražarji so spoznali, kako nevaren je gozd, zapustili Saṃjīvako in se odpravili za karavano. Naslednji dan so njenemu vodji lažno povedali: »Gospod, Saṃjīvaka je umrl. Ker smo vedeli, da vam je bil ljub, smo njegovo telo sežgali.« Ko je vodja karavane to slišal, je iz hvaležnosti in ljubezni do bika opravil vse posmrtne obrede, tudi obredno izpustitev bika. Saṃjīvaki pa čas življenja še ni potekel. Hladni vetrovi, prepojeni z vlago Yamune, so mu okrepili telo, da se je nekako pobral in prišel do rečnega brega. Tam je jedel nežne travne bilke, zelene kakor smaragdi, in v nekaj dneh postal rejen, mogočno grbast in močan kakor bik boga Hare. Vsak dan je z rogovi razdiral vrhove termitnjakov in glasno mukal. Prav je rečeno: »Kogar varuje usoda, obstane tudi brez varstva;

kogar usoda pogubi, propade tudi skrbno varovan. Tudi zapuščen in brez zaščitnika človek preživi v gozdu, drug pa umre doma, čeprav zanj storijo vse.« Nekoč je lev po imenu Piṅgalaka, obdan z vsemi gozdnimi živalmi in mučen od žeje, prišel k Yamuni, da bi pil. Že od daleč je zaslišal Saṃjīvakovo globoko mukanje. Ob tem zvoku ga je zajel silen nemir; prikril je svoj preplašeni izraz in se ustavil pod banjanovcem, njegovo spremstvo pa se je razporedilo v štiri kroge. Takšna razporeditev je bila sestavljena iz leva, levovih spremljevalcev, stražarjev in njihovih pomočnikov. Med njegovimi stalnimi spremljevalci sta bila tudi šakala Karaṭaka in Damanaka, sinova ministrov, ki sta ostala brez svojih položajev. Začela sta se pogovarjati. Damanaka je rekel: »Dragi Karaṭaka, naš gospodar Piṅgalaka je prišel na obrežje Yamune, da bi pil. Zakaj se je torej, čeprav ga muči žeja, obrnil nazaj, razporedil spremstvo in zdaj ves potrt stoji pod tem banjanovcem?« Karaṭaka je odvrnil: »Prijatelj, kaj imava midva s tem? Saj je rečeno:

Kdor se hoče vmešavati v opravila, ki se ga ne tičejo, pogubi samega sebe kakor opica, ki je izpulila klin.« Prva zgodba: Opica, ki je izpulila klin. Blizu nekega mesta je trgovčev sin sredi gozdička začel graditi svetišče. Delavci, tesarji in drugi so opoldne hodili v mesto jest. Nekega dne je tja po naključju prišla tropa opic, ki je blodila naokrog. Eden od tesarjev je pustil na pol razklan tram iz lesa drevesa añjana, v razpoko pa je zabil klin iz akacijevega lesa. Opice so se začele brezskrbno igrati po drevesnih vrhovih, po vrhu stavbe in po tramovih. Ena od njih, ki se ji je bližala smrt, je iz objestnosti sedla na napol razklani tram, z obema rokama zgrabila klin in ga začela puliti. Moda so ji medtem zdrsnila v razpoko; ko se je klin izmaknil, se ji je zgodilo prav to, kar sem že povedal. Zato pravim: ‘Kdor se vmešava v opravila, ki se ga ne tičejo …’ Za naju je dovolj hrane, ki ostane za gospodarjem. Čemu bi se torej vmešavala?« Damanaka je rekel: »Ali ti gre res samo za hrano? To ni prav. Saj je rečeno:

Modri iščejo zavetje pri kralju, da bi pomagali prijateljem in škodovali sovražnikom; zgolj svoj želodec pa lahko napolni vsakdo. In še: Resnično živi tisti, od čigar življenja živi mnogo drugih; mar si tudi ptice s kljunom ne polnijo trebuha? Pa tudi: Življenje, četudi traja le trenutek, ki med ljudmi zaslovi po znanju, pogumu, blaginji in plemenitih lastnostih, poznavalci na tem svetu imenujejo pravo življenje; saj tudi vrana dolgo živi in uživa daritveno hrano.

Kdor ne sam ne po drugih ne izkazuje usmiljenja do ubogih sorodnikov in do drugih ljudi, kakšen sad ima njegovo življenje na tem svetu? Saj tudi vrana dolgo živi in uživa daritveno hrano. Potoček je lahko napolniti, prav tako mišje prgišče; malodušen človek je hitro zadovoljen, saj mu zadostuje že malenkost. In še: Kaj koristi rojstvo človeka, ki je materi vzel mladost, če se ne dvigne kakor prapor nad vrh svojega rodu?

Kdo se v nenehnem kroženju sveta po smrti ne rodi znova? Za resnično rojenega pa velja tisti, ki zasije z izjemno veličino. In še: Tudi bilka trave, ki zraste na rečnem bregu, izpolni smisel svojega rojstva, če se je z roko oprime človek, ki se boji, da bo utonil. Pa tudi: Redki so na svetu dobri ljudje, ki mirno hodijo po vzvišenih poteh in blažijo stisko drugih, kakor oblaki blažijo pripeko.

Učeni pripisujejo materi neprimerljivo veličino zato, ker v svojem telesu nosi otroka, ki postane velik celo med velikani. Tudi močnega človeka zaničujejo, če svoje moči ne pokaže; ogenj, skrit v lesu, lahko prestopiš, plamenečega pa ne. Karaṭaka je rekel: »Midva vendar nimava nobenega pomembnega položaja. Zakaj bi se torej vmešavala v to zadevo? Saj je rečeno: Nespametnež brez položaja, ki pred kraljem spregovori, ne da bi bil vprašan, ne doživi le prezira, ampak tudi zasmeh.

Pa tudi: Besede je treba izreči tam, kjer obrodijo sad in pustijo trajen vtis, kakor barva na belem platnu.« Damanaka je rekel: »Ne govori tako! Kdor nima položaja, ga lahko pridobi, če služi kralju; tudi pomemben mož izgubi svoj položaj, če ne služi več. Saj je rečeno: Kralj je naklonjen človeku, ki je ob njem, četudi je neuk, nizkega rodu ali neolikan. Vladarji, ženske in ovijalke se navadno oprimejo tistega, kar jim je najbliže.

Pa tudi: Služabniki, ki prepoznajo vzroke gospodarjeve jeze in naklonjenosti, se sčasoma povzpnejo celo nad kralja, ki jih sprva odganja. Učeni, ambiciozni, spretni in pogumni, ki poznajo pravila služenja, nimajo drugega pravega zavetja kot kralja. Tistim, ki kljub plemenitemu rodu in drugim odlikam ne stopijo pred vladarja, je kot pokora namenjeno beračenje do smrti.

Malodušneži, ki pravijo, da je kraljem težko ustreči, s tem razkrivajo le lastno nemarnost, lenobo in topost. Ko vidimo, da je s primernimi sredstvi mogoče ukrotiti kače, tigre, slone in leve, kaj je potem kralj za razumnega in skrbnega človeka? Učen človek doseže najvišji položaj le, če se opre na kralja; sandalovec ne raste nikjer drugje kot na gori Malaya. Beli senčniki, prelepi konji in sloni, ki jim nenehno kipijo sokovi, pripadejo tistemu, ki mu je kralj naklonjen.« Karaṭaka je vprašal: »Kaj pa nameravaš storiti?« Damanaka je odgovoril: »Naš gospodar Piṅgalaka je zdaj prestrašen in tudi njegovo spremstvo se boji. Stopil bom k njemu, izvedel, kaj je vzrok strahu, in mu pomagal z enim od šestih ukrepov: s sklenitvijo miru, z vojno, s pohodom, s čakanjem, z iskanjem zaščite ali z dvojno politiko.« Karaṭaka je vprašal: »Kako pa veš, da je našega gospodarja strah?«

Odgovoril je: »Kaj je tu sploh treba ugotavljati? Saj je rečeno: Izrečeno misel razume celo žival, konji in sloni pa na ukaz prenašajo tovor. Moder človek dojame tudi tisto, kar ni izrečeno; sad razuma je prav razumevanje tujih namigov. Tudi Manu pravi (8.26): Po videzu, kretnjah, hoji, ravnanju in govoru, po spremembah oči in obraza se razkrije človekova notranjost.

Zato bom zdaj stopil k njemu, ko ga muči strah, ga z močjo svojega razuma opogumil, si pridobil njegov vpliv in spet dosegel svoj ministrski položaj.« Karaṭaka je rekel: »Ne poznaš pravil služenja. Kako ga boš potem pridobil zase?« Odvrnil je: »Kako naj ne bi poznal pravil služenja? Ko sem se igral v očetovem naročju, sem poslušal modre može, ki so ga obiskovali in brali razprave o vladanju. Bistvo pravil služenja, ki sem ga takrat slišal, sem si vtisnil v srce. Poslušaj: Trije možje pobirajo zlate cvetove zemlje: junak, učenjak in tisti, ki zna služiti.

Pravo služenje je tisto, ki koristi gospodarju; razpoznati ga je treba po njegovih besedah. Moder človek naj se kralju približa po tej poti in po nobeni drugi. Moder človek naj ne služi tistemu, ki ne prepozna njegovih odlik; od njega ne bo dobil nobenega sadu, kakor ga ne da jalova zemlja, četudi je dobro zorana. Tudi gospodarju brez premoženja in moči velja služiti, če ima lastnosti, vredne služenja; saj lahko od njega sčasoma dobiš plačilo, ki te preživlja vse življenje.

Četudi sedi kakor štor, hira in ga muči lakota, naj moder človek ne išče preživljanja pri nevednem gospodarju. Služabnik sovraži skopega gospodarja, ki govori osorno; zakaj ne sovraži sebe, če ne zna ločiti vrednega gospodarja od nevrednega? Kralja, pri katerem služabniki iščejo zavetje, pa ostajajo lačni, je treba zapustiti kakor rastlino arka, četudi je vedno polna cvetov in plodov.

Do kraljeve matere, kraljice, kraljeviča in glavnega ministra, do dvornega svečenika in vratarja naj se človek vselej vede kakor do kralja. Kdor na ukaz odgovori: ‘Dolgo živite!’ in zna presoditi, kaj je treba storiti in česa ne, ter brez omahovanja opravi nalogo, postane kralju ljub. Kdor pokaže, da je hvaležen za premoženje, prejeto po gospodarjevi milosti, in nosi podarjena oblačila ter druge darove, postane kralju ljub.

Kdor se ne spušča v skrivne pogovore s služabniki notranjih palačnih prostorov in ne s kraljevimi ženami, postane kralju ljub. Kdor v igri na srečo vidi Jamovega sla, v vinu smrtonosni strup, v ženskih mikih pa prazno slepilo, postane kralju ljub. Kdor je v boju prvi, v mestu pa vselej hodi za gospodarjem in v palači ostaja ob njegovih vratih, postane kralju ljub.

Kdor si zaradi misli: ‘Gospodar me ima vselej rad’ ne dovoli prestopiti meja, niti kadar je v stiski, postane kralju ljub. Kdor vedno sovraži kraljeve sovražnike in dela po volji njegovim ljubljencem, postane kralju ljub. Kdor gospodarju, ko ga ta ogovori, ne odgovarja z ugovarjanjem in se v njegovi bližini ne smeje na ves glas, postane kralju ljub. Kdor brez strahu gleda na bojišče kakor na varno zavetje in na bivanje v tujini kakor na življenje v domačem mestu, postane kralju ljub.

Kdor se ne druži s kraljevimi ženskami, ne obrekuje in se ne prepira, postane kralju ljub.« Karaṭaka je rekel: »Povej mi torej, kaj boš najprej rekel, ko prideš tja.« Damanaka je odgovoril: »V pogovoru se iz vsakega odgovora porodi nova beseda, kakor iz semena, obdarjenega z obilnim dežjem, zraste novo seme. Nesrečo, ki jo razkrije presoja nevarnosti, in uspeh, ki ga razkrije presoja pravih sredstev, razumni možje, vešči pravil vladanja, opisujejo tako, kakor da se jim že kažeta pred očmi.

Nekaterim modri izreki živijo le na jeziku kakor papigi, drugim le v srcu kakor nememu; spet drugim pa se lepo prelivajo tako iz srca kot z jezika. Pa tudi govoril ne bom ob nepravem času. Ko sem nekoč sedel očetu v naročju, sem slišal bistvo modrosti o vladanju: Tudi Bṛhaspati, če spregovori ob nepravem času, doživi veliko prezira in obilico ponižanja.« Karaṭaka je rekel: »Kraljem je vselej težko ustreči, kakor se je težko povzpeti na gore: polni so nevarnih zveri, nedostopni, trdi in obdani z zlobneži.

Pa tudi: Kralji so kakor kače: obdani z oklepom, željni užitkov, zviti in kruti, silno nevarni, ukrotljivi le s pravimi besedami in zvijačami. Dvojezični so, krutih dejanj, nestanovitni in prežijo na slabosti; kakor kače opazijo vse že od daleč. Tudi kraljevi ljubljenci, če mu le malo škodujejo, zaradi svoje nepremišljenosti zgorijo kakor vešče v ognju. Kraljevski položaj, ki se mu klanja ves svet, je težko doseči; že neznaten prekršek ga omadežuje, kakor omadežuje položaj brahmana.

Kraljevo naklonjenost je težko pridobiti, doseči in obdržati; dolgo ostane le v primernem človeku, kakor voda v posodi.« Damanaka je rekel: »Vse to je povsem res. Vendar: Z vsakomer je treba ravnati v skladu z njegovim značajem; razumen človek prodre vanj in si ga hitro pridobi. Služabniki naj se ravnajo po gospodarjevi volji in se lepo vedejo; če vselej ugodiš njihovim željam, si pridobiš celo demone.

Hvala, kadar je kralj jezen, ljubezen do njegovih ljubljencev, sovraštvo do njegovih sovražnikov in poveličevanje njegove darežljivosti — tako ga obvladaš brez urokov in čarovnije.« Karaṭaka je rekel: »Če si se tako odločil, naj bo tvoja pot srečna. Stori, kakor želiš.« Damanaka se mu je priklonil in se odpravil proti Piṅgalaki.