Prevod

Nekoč, v davnih časih, si je neki menih globoko v dolini reke Kiyotaki postavil kočo iz dračja in se v njej posvečal duhovnim vajam. Kadar je bil žejen, je poslal svoj vrč po zraku do reke, da mu je prinesel vode, in pil iz njega. Ko so minevala leta, ga je tu in tam obšla prevzetna misel, da mu med asketi ni enakega. Nekega dne pa je od nekod više ob reki priletel drug vrč in zajel vodo. »Kdo neki še zmore kaj takega?« se je vprašal in začutil zavist. Sklenil je, da bo prišel stvari do dna. Ko je vrč spet priletel, zajel vodo in odletel, mu je sledil. Po petdesetih ali šestdesetih čōjih poti navzgor ob reki je zagledal kočo. Ko je prišel bliže, je videl, da meri komaj tri kene , ob njej pa stoji posebej sezidano, čudovito svetišče za čaščenje Bude. Bivališče je bilo zares častitljivo in brezmadežno čisto. Ob koči je raslo drevo tačibana, pod njim pa je bila uhojena sled obredne hoje. Pod polico za daritveno vodo je ležal velik kup odsluženega cvetja. Kamnite plošče je preraščal mah in vse je izžarevalo brezmejno, starodavno svetost. Pokukal je skozi špranjo pri oknu in na mizici zagledal mnogo zvitkov suter, nekatere napol razvite. Prostor je napolnjeval dim kadila, ki je gorelo brez prestanka. Ko je pogledal pozorneje, je uzrl častitljivega meniha, starega kakih sedemdeset ali osemdeset let, ki je v roki držal peterokrako vadžro ter spal, naslonjen na oporo. Sklenil ga je preizkusiti. Tiho se je približal in izrekel urok ognjenega sveta. Hipoma so švignili plameni in zajeli kočo. Sveti mož je kar v spanju vzel obredno škropilo, ga pomočil v dišečo vodo in poškropil na vse štiri strani. Ogenj v koči je tedaj ugasnil, zato pa so se vnela oblačila prišleka in plameni so ga začeli neusmiljeno žgati. Menih iz spodnje koče je na ves glas zavpil in se v grozi začel premetavati. Tedaj je sveti mož iz zgornje koče odprl oči, prijel škropilo in ga poškropil po glavi. Ogenj je ugasnil. »Zakaj te je doletelo kaj takega?« ga je vprašal. Menih je odgovoril: »Asket sem, že leta živim v koči, ki sem si jo postavil spodaj ob reki, in se posvečam duhovnim vajam. Ko je zadnje čase prihajal vrč zajemat vodo, sem se spraševal, kakšen človek neki prebiva tod, in sem vas prišel poiskat. Hotel sem vas malce preizkusiti, zato sem izrekel urok. Prosim, odpustite mi. Odslej bom vaš učenec in vam bom služil.« Sveti mož pa je ostal tak, kakor da sploh ne bi dojel, o čem mu govori. Tako se je pripovedovalo: ker je meniha iz spodnje koče prevzela ošabna misel, da ni nikogar, ki bi bil tako svet kakor on, je Buda v neodobravanju njegove prevzetnosti poskrbel, da je srečal svetega moža, ki ga je presegal.