Prijateljstvo med mišjo in vrano

Besedilo

Prijateljstvo med mišjo in vrano

Ko je Hiraṇyaka to slišal, je pomislil: »Ta Laghupatanaka je očitno spreten v besedah in govori resnico, zato bi bilo prav, da se spoprijateljim z njim. Vendar ne sme nikoli niti stopiti v mojo trdnjavo. Saj je rečeno:

Sovražnik sprva napreduje počasi, počasi, kakor bi se bal,

potem pa se drzno razleze po ozemlju, kakor ljubimčeva roka po ženskem telesu.

Ko je vrana to slišala, je rekla: »Prijatelj, naj bo tako.« Odtlej sta uživala v prijetnih pogovorih, polnih modrih izrekov, in si krajšala čas z medsebojnimi uslugami. Laghupatanaka je Hiraṇyaki prinašal primerne koščke mesa, ostanke daritev in druge okusne kuhane jedi, ki jih je iz naklonjenosti zbiral zanj. Hiraṇyaka pa je ponoči nabiral riž in druge slastne grižljaje za Laghupatanako ter mu jih izročal, ko je ta ob dogovorjenem času prišel. In tako ravnanje se je obema tudi spodobilo. Saj je rečeno:

Daje in sprejema, razkriva skrivnosti in sprašuje po njih,

jé pri prijatelju in ga gosti: šestero je znamenj naklonjenosti.

Brez izkazane dobrote se med ljudmi nikoli ne rodi naklonjenost;

še bogovi izpolnjujejo želje šele, ko prejmejo izprošene darove.

Na svetu naklonjenost traja toliko časa, kolikor trajajo darovi;

ko tele vidi, da je mleko presahnilo, zapusti mater.

Poglej moč daru, ki pri priči vzbudi zaupanje:

po njegovi zaslugi se celo sovraštvo v hipu spremeni v prijateljstvo.

Zato menim, da je dar ljubši celo od mladiča

tudi živali, ki nima razsodnosti.

Poglej bivolico: če ji daješ krmo, ti vsak dan daje

vse svoje mleko, čeprav ima tudi sama mladiča.

Čemu bi dolgovezili:

Miš in vrana sta spletli nepretrgano prijateljstvo,

trdno kakor vez med nohtom in mesom, čeprav jima ni bilo prirojeno.

Miš je bila tako ganjena nad vranino dobroto in ji je tako zaupala, da se je stiskala med njene peruti in se ves čas pogovarjala z njo. Nekega dne pa je vrana prišla z očmi, polnimi solza, in ji z zatikajočim se glasom rekla: »Dragi Hiraṇyaka, ta dežela se mi je zdaj uprla, zato bom odšla drugam.«

Hiraṇyaka je vprašal: »Prijatelj, zakaj se ti je uprla?«

Vrana je odgovorila: »Prijatelj, poslušaj. Zaradi hude suše je v tej deželi nastopila lakota. Ljudje tako trpijo zaradi nje, da nihče ne daruje niti trohice hrane. Povrh vsega so lačni ljudje pri vsaki hiši nastavili zanke za lov na ptice. Tudi jaz sem se ujela v zanko in se rešila le zato, ker mi še ni bilo usojeno umreti. Zato se mi je ta kraj uprl. In ker odhajam v tujo deželo, mi tečejo solze.« Hiraṇyaka je vprašal: »Kam pa nameravaš oditi?«

Vrana je odgovorila: »Na jugu, sredi gostega gozda, je veliko jezero. Tam živi želva po imenu Mantharaka, moj najdražji prijatelj, še dražji od tebe. Dajal mi bo koščke ribjega mesa. Z njimi se bom hranila in ob njem uživala v prijetnih pogovorih, polnih modrih izrekov, ter mirno preživljala dneve. Nočem ostati tu in gledati, kako ptice poginjajo v zankah. Saj je rečeno:

Ko suša opustoši deželo in pridelek propade,

srečni, dragi moj, ne ostanejo gledat uničenja dežele in izumiranja družin.

Kaj je pretežko za sposobne, kaj predaleč za odločne?

Katera dežela je tuja učenemu, kdo je tuj človeku prijaznih besed?

Učenost in kraljevska oblast nikoli nista enakovredni:

kralja spoštujejo v njegovi deželi, učenega pa povsod.

Hiraṇyaka je rekel: »Če je tako, pojdem tudi jaz s teboj. Tudi mene tare velika žalost.«

Vrana je vprašala: »O, kaj pa te žalosti? Povej mi.«

Hiraṇyaka je odgovoril: »O tem bi bilo treba veliko povedati. Ko prispeva tja, ti bom vse podrobno razložil.«

Vrana je rekla: »Toda jaz potujem po zraku. Kako boš šel z menoj?«

Odgovoril je: »Če mi želiš rešiti življenje, me vzemi na hrbet in me odnesi tja. Druge poti zame ni.«

Ko je vrana to slišala, je veselo rekla: »Če je tako, sem res srečna, saj bom lahko tudi tam preživljala čas s teboj. Poznam osem različnih načinov letenja, od enakomernega leta naprej. Povzpni se mi na hrbet, da te udobno odnesem k jezeru.«

Hiraṇyaka je rekel: »Rad bi slišal, kako se ti načini letenja imenujejo.«

Vrana je odgovorila:

»Enakomerni let, let z odmiki, dolgi spust in strmoglavljenje,

vijugasti let, prečni let, vzpon in osmi, imenovan lahki let.«

Ko je Hiraṇyaka to slišal, se je nemudoma povzpel nanjo. Vrana ga je previdno vzela s seboj, poletela z enakomernim letom in čez čas prispela do jezera. Mantharaka je že od daleč zagledal Laghupatanako z mišjo na hrbtu in pomislil: »To ni navadna vrana; dobro se spozna na kraj in čas.« Brž se je potopil v vodo. Laghupatanaka je odložil Hiraṇyako v duplino drevesa na bregu, sedel na vrh veje in glasno zaklical: »Hej, Mantharaka! Pridi, pridi! Jaz sem, tvoj prijatelj, vrana Laghupatanaka! Po dolgem času sem prišel, ker sem tako hrepenel po tebi. Pridi in me objemi! Saj je rečeno:

Kaj koristi sandalovina s kafro, kaj hladen sneg?

Nič od tega ne dosega niti šestnajstine blagodejnosti prijateljevega telesa.

In še:

Kdo je ustvaril ta nektar, besedo iz dveh zlogov: mitra, prijatelj,

ki nas rešuje nesreč in zdravi žalost ter bolečino?«

Ko je Mantharaka to slišal in ga dodobra prepoznal, je hitro prišel iz vode. Od veselja mu je vztrepetalo telo, oči pa so se mu napolnile s solzami sreče. Rekel je: »Pridi, pridi, prijatelj, objemi me! Ker te tako dolgo nisem videl, te nisem takoj prepoznal. Zato sem se zatekel v vodo. Saj je rečeno:

S človekom, čigar moči, rodu in ravnanja ne poznaš,

ne navezuj stikov, je dejal Bṛhaspati.«

Ob teh besedah je Laghupatanaka zletel z drevesa in ga objel. Resnično je dobro povedano:

Kaj je kopel v potokih nektarja

v primerjavi z neprecenljivim objemom prijatelja po dolgem času?

Ko sta se objela, sta se, še vsa prevzeta od veselja, usedla pod drevo in si pripovedovala, kaj sta doživela. Tudi Hiraṇyaka je pozdravil Mantharako in sedel poleg vrane. Ko ga je Mantharaka zagledal, se je obrnil k Laghupatanaki, ta pa mu je povedal: »To je miš po imenu Hiraṇyaka. Moj prijatelj je in mi pomeni toliko kot drugo življenje. Čemu bi dolgovezil:

Kakor dežnih kapelj, kakor zvezd na nebu,

kakor peščenih zrnc ni mogoče prešteti,

tako ni mogoče prešteti vrlin tega plemenitega prijatelja.

Toda prežet z naveličanostjo nad svetom je prišel k tebi.«

Mantharaka je vprašal: »Kaj je vzrok njegove naveličanosti?« Vrana je odgovorila: »Vprašala sem ga, pa mi je rekel: ‘O tem bi bilo treba veliko povedati. Vse ti bom razložil, ko prispeva tja.’ Tako tudi meni še ni povedal. Zato nama zdaj, dragi Hiraṇyaka, razkrij, zakaj se ti je svet uprl.« Hiraṇyaka je začel: »Prva zgodba, zgodba o Hiraṇyaki in Tāmracūḍi. V južni deželi je mesto z imenom Mahilāropya. Nedaleč od njega stoji samostansko svetišče blaženega Śrī Mahādeve. Tam je živel potujoči asket po imenu Tāmracūḍa. Za preživetje je prosjačil po mestu. Kar mu je ostalo od izprošene hrane, je spravil v svojo beraško skledo, jo obesil na stenski klin in nato legel spat. Ob zori je hrano dal delavcem ter jim naročil, naj svetišče temeljito pometejo, premažejo tla in ga okrasijo. Nekega dne so mi moji sorodniki povedali: ‘Gospodar, v samostanskem svetišču je zmeraj pripravljena hrana, ki jo zaradi strahu pred mišmi hranijo v beraški skledi, obešeni na stenski klin. Mi je ne moremo doseči. Ti pa se vedno vračaš praznih rok. Čemu bi zaman taval drugod? Danes

pojdimo tja in se po tvoji zaslugi najéjmo do sitega.’

Ko sem to slišal, sem se z vsem krdelom takoj odpravil tja. Skočil sem v beraško skledo, razdelil svojim spremljevalcem slastne grižljaje, nato pa se še sam najedel. Ko smo bili vsi siti, sem se vrnil domov. Tako sem vsak dan jedel njegovo hrano. Asket jo je varoval po svojih najboljših močeh, toda brž ko je zadremal, sem splezal tja in opravil svoje. Nekoč se je še posebej potrudil, da bi me odgnal. Prinesel je razcepljeno bambusovo palico in z njo celo med dremežem udarjal po beraški skledi, ker se je bal mojega prihoda. Tudi če hrane še nisem okusil, sem se umaknil iz strahu pred udarcem. Tako sem preživljal cele noči v spopadu z njim. Nekega dne pa je na svojem romanju v samostan kot gost prispel njegov prijatelj, potujoči asket po imenu Bṛhatsphik. Tāmracūḍa mu je vstal naproti, ga spoštljivo pozdravil in mu izkazal vso gostoljubnost. Ponoči sta legla skupaj na ležišče iz trave kuśa in se začela pogovarjati o veri. Toda medtem ko je Bṛhatsphik pripovedoval, je Tāmracūḍa z razcepljeno bambusovo palico udarjal po beraški skledi, da bi me prestrašil, in mu raztreseno odgovarjal s praznimi besedami. Ves zatopljen v svoje početje sam ni povedal ničesar. Gost se je naposled močno razjezil in mu rekel: ‘Poslušaj, Tāmracūḍa! Zdaj te poznam: nisi pravi prijatelj. Zato se ne pogovarjaš z menoj z veseljem. Še nocoj bom zapustil tvoj samostan in odšel v drugega. Saj je rečeno:

»Pridi, stopi bliže, sedi sem! Zakaj te tako dolgo ni bilo? Kaj je novega? Zelo si shujšal. Si zdrav? Vesel sem, da te vidim!«

Kdor prijatelje ob prihodu tako ljubeznivo nagovori, v njegovo hišo je vedno prav zahajati brez vsakršne bojazni.

Kdor gre v hišo, kjer gospodar ob njegovem prihodu gleda vstran ali v tla,

je kakor vol brez rogov.

V hišo, kjer ti ne vstanejo naproti, kjer ni prijaznih besed

in ne pogovora o dobrem in slabem, ne zahajaj.

Dobil si en sam samostan, pa si se že prevzel in zavrgel prijateljsko naklonjenost. Ne veš, da si si s tem samostanskim zavetjem pravzaprav nakopal pekel. Saj je rečeno:

Če te mika pekel, opravljaj duhovniško službo

eno leto; ali še preprosteje: tri dni skrbi za samostan.

Usmiljenja si vreden, tako zelo si se prevzel. Zato bom zapustil tvoj samostan in odšel.’

Ko je Tāmracūḍa to slišal, se je prestrašil in mu rekel: ‘Častiti, nikar ne govori tako! Nobenega prijatelja nimam, ki bi ti bil enak. Toda poslušaj, zakaj nisem zbran pri najinem pogovoru. Ta zlobna miš skoči v beraško skledo, čeprav jo hranim visoko, in požre ostanke izprošene hrane. Ker je potem ni več, v samostanu niti pometanja ne opravijo. Zato zaradi miši

kar naprej udarjam po skledi. Nobenega drugega razloga ni. In poglej še to čudo pri tej malopridni živali: s svojimi skoki prekaša celo mačke in opice.’

Bṛhatsphik je vprašal: ‘Ali veš, kje ima svojo luknjo?’

Tāmracūḍa je odgovoril: ‘Častiti, tega ne vem natanko.’

Drugi je rekel: ‘Njena luknja je gotovo nad zakladom. Skače zaradi toplote, ki jo oddaja bogastvo. Saj je rečeno:

Že sama toplota bogastva krepi moč živih bitij;

koliko bolj šele njegova uporaba, združena z dobrodelnostjo.

In še:

Šāṇḍilī, mati, ne menja brez razloga sezama za sezam,

oluščenega za neoluščenega; za tem mora tičati neki vzrok.’

Tāmracūḍa je vprašal: ‘Kako je bilo to?’ Drugi je začel: ‘Druga zgodba, zgodba o prodaji sezamove moke. Nekoč sem med deževnim obdobjem prosil nekega brahmana za prenočišče, da bi tam izpolnil svojo zaobljubo. Sprejel me je in lepo skrbel zame, tako da sem v miru živel pri njem in častil bogove. Nekega dne sem se prebudil ob zori ter prisluhnil pogovoru med brahmanom in njegovo ženo. Brahman je govoril: »Žena, jutri zjutraj nastopi sončev obrat proti jugu, ko darovi prinašajo neskončno zasluženje. Zato bom odšel v drugo vas, da prejmem darove. Ti pa moraš v čast blaženemu Soncu dati nekaj hrane enemu brahmanu.« Ko je žena to slišala, ga je začela ostro zmerjati: »Od kod naj bi ti, ki te tare revščina, vzel hrano? Te ni sram tako govoriti? Odkar sem se poročila s teboj, nisem poznala nobenega veselja. Nisem okusila slastnih jedi in nisem dobila nakita za roke, noge ali vrat.« Brahman se je prestrašil, vendar je tiho odgovoril: »Žena, ni prav, da tako govoriš. Saj je rečeno:

Zakaj ne bi prosilcu dali vsaj polovice svojega grižljaja?

Kdo bo kdaj imel toliko bogastva, kolikor ga želi?

Mar sveti nauk ne pravi, da sad, ki ga bogati dosežejo z obilnimi darovi,

siromak doseže že z enim samim drobnim kovancem?

Darovalec je vreden spoštovanja, četudi ima malo, skopuh pa ne, četudi je neizmerno bogat.

Ljudem je ljub vodnjak s sladko vodo, ne pa morje.

In še:

Kaj koristi prazni naziv kralj kraljev tistemu, ki ni izkazal veličine v dajanju?

Modri ne častijo mogočnega gospodarja, ki zgolj straži svoje zaklade.

Pa tudi:

Slonji prvak je hvaljen, čeprav ga nenehno izločanje mošusne tekočine izčrpava;

osel pa je zaničevan, četudi je rejen, saj ničesar ne daje.

Posoda gre navzdol, čeprav je lepo izdelana in okrogla, ker ne daje vode;

ko pa jo izlije, gre navzgor, četudi je grbasta in ima eno samo odprtino.

Oblak, ki daje zgolj vodo, postane ljub vsemu svetu;

sonca pa, čeprav mu pravijo prijatelj, ni mogoče pogledati, ker ves čas izteguje roke po njej.

Kdor to ve, naj tudi v revščini ob pravem času primernemu prejemniku od svojega skromnega imetja podari vsaj drobec. Saj je rečeno:

Dar, ki ga razsoden človek z veliko vero izroči vrednemu prejemniku

na pravem kraju in ob pravem času, prinese neskončen sad.

In še:

Ne bodi preveč pohlepen, a tudi vsaki želji se ne odpovej;

kdor se prepusti prevelikemu pohlepu, dobi čop na glavi.«

Brahmanova žena je vprašala: »Kako je bilo to?« Odgovoril je: »Tretja zgodba, zgodba o lovcu in divjem prašiču. V nekem gozdnatem kraju je živel lovec iz ljudstva Pulinda. Odpravil se je v gozd, da bi se predal grešnemu lovu. Med potjo je naletel na velikega divjega prašiča, podobnega vrhu gore črnega antimona. Ko ga je zagledal, je napel lok do ušesa in ga zadel z ostro puščico. Prašič pa je v besu s konico okla, svetlečo kakor mladi mesec, razparal lovčev trebuh in ta je mrtev padel na tla. Ko je prašič pokončal lovca, je tudi sam podlegel rani, ki mu jo je zadala puščica. Medtem je neki šakal, že blizu smrti od lakote, blodil sem ter tja in prišel na tisti kraj. Ko je zagledal prašiča in lovca, se je silno razveselil in pomislil: ‘O, usoda mi je naklonjena! Priskrbela mi je hrano, na katero nisem niti pomislil. Resnično je dobro povedano:

Tudi brez prizadevanja človeka doseže sad dejanj iz prejšnjega življenja,

dober ali slab, kakor mu ga nameni usoda.

In še:

Na katerem kraju, ob katerem času in pri kateri starosti je storil dobro ali slabo dejanje,

tam, tedaj in pri taki starosti užije tudi njegov sad.

Zato bom jedel tako, da mi bo ta hrana ohranjala življenje še veliko dni. Najprej bom pojedel tetivno vrvico, pripeto na koncu loka. Saj je rečeno:

Modri naj si bogastvo, ki so si ga sami pridobili, odmerjajo počasi, po malem,

kakor zdravilni napoj, in nikoli lahkomiselno.’

Ko je to sklenil, si je vtaknil konec napetega loka v gobec in začel gristi tetivo. Ko se je ta pretrgala, mu je konec loka predrl nebo in pogledal ven skozi vrh glave. V tistem hipu je tudi šakal umrl. Zato pravim: ne bodi preveč pohlepen.« ***********************************************************************

Nato je brahman še dodal: »Žena, mar nisi slišala:

Dolžina življenja, dejanja, bogastvo, znanje in smrt —

vseh teh pet je živemu bitju določeno že v materinem telesu.«

Ko jo je tako poučil, je brahmanova žena rekla: »Če je tako, imam doma še majhen kup sezama. Oluščila ga bom in s sezamovo moko nahranila brahmana.«

Ko je brahman slišal njene besede, se je odpravil v vas. Žena pa je sezam oprala v topli vodi, ga oluščila in razgrnila na soncu. Medtem ko je bila zaposlena s hišnimi opravili, se je neki pes polulal po sezamu. Ko je to videla, je pomislila: »Oh, poglej, kako spretna je usoda, ko ti obrne hrbet! Ves ta sezam je naredila neužiten. Zato ga bom vzela, odšla h komu domov in oluščenega zamenjala za neoluščenega. Na tako menjavo bo vsakdo pristal.«