Prevod
Ptičarju je nenadoma prišel na obisk prijatelj, ravno ko je nameraval povečerjati šetraj in zeleno. Kletka pa je bila prazna, saj ni ničesar ujel. Zato je hotel zaklati pisano jerebico, ki jo je udomačil in jo uporabljal za vabo pri lovu. Ta pa ga je takole rotila, naj je ne ubije: »Kaj boš odslej počel z mrežo, ko boš šel na lov? Kdo ti bo privabil lepo jato ptic, ki se rade družijo med seboj? Ob čigavem spevnem glasu boš zaspal?« Jerebico je pustil pri miru in se namenil ujeti petelinčka s podbradkom. Ta pa je z grede glasno zakikirikal in rekel: »Kako boš vedel, koliko je še do zore, če pokončaš mene, ki ti naznanjam ure? Kako boš vedel, kdaj se na nočnem nebu pojavi Orion z zlatim lokom? In kdo te bo spomnil na jutranja opravila, ko imajo ptice noge še mokre od rose?« Ptičar mu je odvrnil: »Vem, da mi ob pravem času koristno služiš, vendar mora prijatelj dobiti kaj za večerjo.« Človeka, ki je vajen sužnjevati svojim željam, noben še tako tehten razlog ne more odvrniti od tega, da bi vedno ravnal po svojem ugodju.
