Prevod

Nekoč, v davnih časih, je živel peti sin cesarja Kashiwabare, princ Toyosaki. Imel je četrti dvorni rang ter opravljal službi pravosodnega ministra in upravitelja province Yamato. Dobro je poznal svet, bil je poštenega srca in je znal jasno presoditi, kaj je v cesarskem vladanju dobro in kaj slabo. Kadar so se bližala imenovanja na uradniška mesta in je bilo po provincah prostih več upraviteljskih služb, za katere so se potegovali različni ljudje, je vsakega kandidata presodil glede na pomen province in za vsako posebej govoril: »Ta bo gotovo postal upravitelj te province. Oni pa, naj svojo prošnjo še tako utemeljuje, ne bo imenovan.« Ljudje so poslušali njegove napovedi in ker se je na jutro imenovanj vse do pičice ujemalo s tem, kar je bil predvidel, so govorili: »Kako izvrstno zna ta princ napovedati imenovanja!« Zato so se pred vsakokratnim imenovanjem zgrinjali v njegovo hišo. Tisti, ki jim je rekel, da bodo gotovo dobili službo, so si od veselja meli roke; tisti pa, ki so slišali, da ne bodo imenovani, so ob odhodu godrnjali: »Kaj neki blebeta ta stari princ? Najbrž je daroval bogu razpotij in zdaj obseden vedežuje!« Če kdo, za katerega je napovedal, da bo imenovan, službe ni dobil, temveč jo je nepričakovano dobil kdo drug, so ljudje takšno imenovanje grajali kot napačno. Zato je tudi cesar svojim zaupnim dvorjanom veleval: »Pojdite vprašat, kaj je princ Toyosaki povedal o imenovanjih.« To je bilo menda za vladanja cesarjev Tamure in Mizunooja.