Prevod

Nekoč, v davnih časih, sta v deželi Mimasaka ob cesti San’yō prebivali božanstvi, imenovani Chūsan in Kōya. Kōya je bil kača, Chūsan pa opica. Ob njunem vsakoletnem prazniku so jima vselej darovali človeško žrtev. Poiskali so dekle lepega obraza, dolgih las in bele polti, prikupne postave in ljubkega videza, ter ga darovali. Od davnih dni pa vse do tedaj tega obreda niso nikoli opustili. Neko leto je bila za žrtev izbrana hči nekega moža. Žalosti in solzam njenih staršev ni bilo konca. Ker se ljudje rodimo kot starši in otroci po vezeh, sklenjenih v prejšnjem življenju, nam niti neugleden otrok ne more biti malo mar; njuna hči pa je bila v vsem tako izjemna, da sta jo ljubila bolj kakor sebe. A čeprav jima je bila tako neizmerno draga, je nista mogla rešiti, in dnevi ter meseci so minevali v žalovanju. Bolj ko se je bližal konec njenega življenja, bolj sta mislila na to, kako malo časa jima je še dano prebiti z njo kot staršema s svojim otrokom. Štela sta dneve in od jutra do večera samo jokala. Tedaj je po naključju prišel v tiste kraje mož z vzhoda. Preživljal se je izključno z lovom. Razjarjen divji prašič je strašna žival, toda on se še za takega ni zmenil, temveč je po mili volji pobijal divjad in se hranil z njo. Bil je silno močan, srčen in strašljiv, pravi neukročen bojevnik. Ko je hodil po okolici, je prišel tudi na dom dekletovih staršev. Med pogovorom mu je njen oče povedal: »Eno samo hčer imam, pa so mi jo določili za žrtev temu in temu božanstvu. Tako preživljam dneve in mesece: podnevi se mučim z mislimi nanjo, ponoči pa v žalosti ne zatisnem očesa. Tudi take reči se godijo na svetu! Le kakšen greh sem storil v prejšnjem življenju, da sem se rodil v tej deželi in moram zdaj doživljati kaj takega? Tudi ubogo dekle bo moralo proti svoji volji umreti strašne smrti. Žalost je neizmerna. Pa ne govorim tako samo zato, ker je moja hči: zares je nadvse ljubka.« Mož z vzhoda mu je odvrnil: »Torej je njej zdaj tako ali tako namenjena smrt. Človeku ni nič dražje od življenja; tudi bogov se bojimo le zato, ker nas skrbi zase. Tokrat ne izročite žrtve, temveč zaupajte hčer meni. Če bo morala umreti, ji to navsezadnje ne uide. Kako pa bi mogli gledati, da vašo edino hčer pred vašimi očmi še živo razkosajo kakor meso za jed? To bi bilo neznosno. Če jo doleti kaj hudega, ne bo nič drugače, kakor bi bilo sicer. Le zaupajte mi jo.« Tako vztrajno jih je prigovarjal, da so si nazadnje rekli, kako je to vendarle bolje, kakor gledati njeno strašno smrt, in so mu jo zaupali. Mož z vzhoda je nato odšel k dekletu. Ko jo je zagledal, je videl, kako lepega obraza in postave je in kako izjemno prikupna. Ležala je naslonjena ob oporo in si, vsa zamišljena in žalostna, krajšala čas s pisanjem, solze pa so ji padale na rokave in jih močile. Ko je začutila, da se ji nekdo bliža, si je lase zagrnila čez obraz. Opazil je, da ima tudi lase mokre in obraz umit od solza. Že prej je bila vsa pogreznjena v bridke misli, prihod tujca pa jo je očitno še bolj spravil v zadrego. Obrnila se je nekoliko vstran in bila v tej drži zares ganljivo ljubka. Vsa njena plemenitost, milina in uglajenost so bile tolikšne, da nihče ne bi rekel, da je otrok podeželanov. Ob pogledu nanjo je moža z vzhoda obšla nepopisna žalost. »Naj bo z menoj, kar hoče,« si je mislil, »četudi izgubim življenje, bom stopil na njeno mesto.« Njenim staršem je rekel: »Nekaj nameravam. Če bi bili zaradi tega, kar bom storil za vašo hčer, pogubljeni tudi vi, ali bi vam bilo to prehudo?« Odgovorila sta mu: »Če zaradi nje propadeva, naj pač propadeva. Prav nič nama ne bo žal. Čemu bi nama bilo življenje brez nje? Storite kar koli, kakor se vam zdi prav.« »Potem pa recite, da se opravlja očiščenje za praznično darovanje,« jima je naročil. »Ogradite hišo na vseh štirih straneh in nikogar ne pustite blizu. Nikomur tudi niti z besedico ne izdajte, da sem tukaj.« Potem je več dni ostal zaprt v hiši in se z dekletom globoko navezal drug na drugega. Med svojimi izurjenimi lovskimi psi, ki jih je že dolga leta vodil v gore, je izbral dva najpametnejša. Lovil je žive opice in psa dan za dnem, zjutraj in zvečer, uril, da sta jih napadala, grizla in ubijala. Psi in opice so si že po naravi sovražni; ko pa ju je tako izuril, sta ob pogledu na opico planila nanjo in jo nemudoma pokončala. Sam je medtem od jutra do večera loščil brezhibni dolgi meč, brusil nože in pripravljal rezila. Dekletu pa je neprenehoma govoril: »Ah, kakšna vez naju je združila v prejšnjem življenju, da bom zdaj umrl namesto vas? Toda ker bom dal življenje za vaše, mi zanj ni niti najmanj žal. Le misel, da se bom moral ločiti od vas, me navdaja z žalostjo in tesnobo.« Dekle mu je odgovarjalo: »Le kdo ste, da ste prišli sem in tako skrbite zame?« Njegove besede so jo vselej ganile in žalost med njima je bila neizmerna. Tako so minevali dnevi, dokler ni napočil praznik. Svetiščni oskrbniki in množica drugih ljudi so se zbrali ter s silnim hruščem prišli po žrtev. V prostor, kjer je prebivalo dekle, so potisnili novo podolgovato skrinjo in rekli: »Položite žrtev vanjo, kakor je navada, in nam jo izročite.« Tedaj je mož z vzhoda dejal: »Samo tokrat storite tako, kakor vam naročim.« Skrivaj je legel v skrinjo in ob svoja boka vzel oba psa. »Naj ne bo zaman, da sem vaju te dni tako skrbno redil,« jima je rekel. »Zdaj mi rešita življenje!« Ko ju je pobožal, sta tiho zacvilila in se stisnila obenj. V skrinjo je vzel tudi vse meče in nože, ki jih je prejšnje dni brusil in loščil. Nato so skrinjo pokrili, jo prevezali s tkanino, zapečatili in izročili ljudem, kakor da je v njej njihova hči. Ti so jo z velikim truščem odnesli proti svetišču; pred njo so nosili sulice, veje svetega drevesa sakaki, zvonce in zrcala ter z njimi rožljali in jih stresali. Sprevod je bil zares veličasten. Ko je dekle slišalo, kako ga odnašajo, jo je ob misli, da je mož namesto nje tako odšel smrti naproti, prevzela globoka žalost. Obenem pa jo je mučilo: »Kaj bo z mojimi starši, če se to razve in nastane nesreča?« Tako je sedela, razjedana od vsakršnih skrbi. Starša pa sta govorila: »Bogov in bud se bojimo le zato, ker nam je mar lastnega življenja. Ko pa je bila tebi namenjena smrt, se nama ni treba ničesar več bati. Saj bi bilo tako ali tako vse izgubljeno. Zdaj nama ni nič mar, četudi propadeva.« Medtem so žrtev prinesli v svetišče. Duhovniki so slovesno izgovorili molitve, odprli vrata pred božanstvom, potisnili dolgo skrinjo v notranjost in vrata spet zaprli, kakor so bila prej. Zunaj so nato posedli vsi, od najvišjih oskrbnikov svetišča do nižjih uradnikov, vsak po svojem položaju. Mož z vzhoda je medtem s konico noža skrivaj izvrtal luknjico v skrinjo in pogledal skoznjo. Na častnem mestu je sedela nepopisno velika opica, visoka kakih sedem ali osem čevljev. Obraz in zadnjico je imela rdeča, po telesu pa ji je navzgor štrlela gladka bela dlaka, kakor da bi bila oblečena v razrahljan bombaž. Na obeh straneh je v vrstah sedelo še kakih dvesto opic. Rdečile so obraze, privzdigovale obrvi ter se vsaka s svojim glasom drle in vreščale. Pripravljena je bila velikanska deska za sekanje mesa, ob njej pa dolg kuhinjski nož. Naokrog je stalo mnogo vrčev, v katerih so bili, kot je bilo videti, kis, sake in sol. Čez nekaj časa se je velika, osivela opica s častnega mesta približala skrinji, odvezala vezi in hotela dvigniti pokrov. Prav ko so se ji nameravale pridružiti tudi druge opice, je mož zaklical psoma: »Zgrabita jo!« Psa sta planila iz skrinje, zgrabila največjo opico sredi gruče, jo podrla in vlekla vsak na svojo stran, da bi jo raztrgala. Tedaj je iz skrinje skočil še mož z razmršenimi lasmi, izvlekel kot led svetlo rezilo, potegnil opico na desko in ji nastavil nož na vrat. »Tako se godi tebi, ki jemlješ ljudem življenje in žreš njihovo meso!« je zavpil. »Dobro me poslušajte! Zdaj ji bom odsekal glavo in jo vrgel psoma!« Opici je obraz pordel, mežikala je z očmi, razgalila bele zobe in iz oči točila krvave solze. S strašnim izrazom na obrazu si je mela dlani in milo prosila, a mož ji nikakor ni prizanesel. »Za vse te dolge letnike, ko si žrla človeške otroke in iztrebljala njihove rodove, ti bom zdaj pri priči odsekal glavo in jo zavrgel! Če pa zmoreš, ubij ti mene! Prav nič mi ni mar!« je govoril, vendar ji vratu še ni takoj prerezal. Medtem sta psa pognala druge opice na beg. Vse so zbežale na drevje ter tam v zmedi kričale in vreščale, da so gore odmevale in se je zdelo, da se bo zemlja prevrnila. Tedaj je božanstvo obsedlo enega izmed duhovnikov in spregovorilo skozi njegova usta: »Od danes naprej nikoli več ne zahtevam takšne žrtve! Za vselej jo opuščam! Dovolj mi je pobijanja ljudi, še preveč mi ga je! Odslej ne bom nikoli več jemalo življenja. Prav tako nihče ne sme škodovati temu možu ali preganjati sorodnikov tiste, ki je bila danes izbrana za žrtev, zato ker me je tako ponižal. Da bi se odkupilo za svojo krivdo, bom varovalo njih in vse njihove potomce do zadnjega rodu. Le hitro, hitro izprosite moje življenje! Hudo trpim! Rešite me!« Ob teh besedah so se oskrbniki, duhovniki in vsi drugi silno prestrašili. Planili so v svetišče, se zmedeno prerivali, si meli dlani in prosili: »Seveda imate prav, povsem prav! Toda prosimo, prizanesite božanstvu! Tudi božanstvo je dobro povedalo!« Mož z vzhoda pa je odvrnil: »Nikar se ne pustite tako preslepiti! Ker to bitje pobija ljudi, hočem, da tudi samo občuti bridkost in strah. Tu sem jaz: naj me ubije, če me more! Prav nič mi ni mar!« In je še vedno ni hotel izpustiti. Ko se je že zdelo, da bo opičji vrat zdaj zdaj prerezan, so oskrbniki svetišča obupano krilili z rokami, saj si niso vedeli več pomagati. Izrekli so najtrdnejše prisege in ga rotili, tudi božanstvo pa je ponavljalo, da se kaj takega odslej nikoli več ne bo zgodilo. Nazadnje je mož rekel: »Prav, naj bo! Toda od zdaj naprej nikar več ne počni česa takega!« Tako jo je posvaril in izpustil. Odtlej ljudi niso več darovali za žrtve. Mož se je vrnil v hišo in z dekletom sta se globoko ljubila; postala sta mož in žena ter dolga leta živela skupaj. Ker je bil po rodu potomec ugledne družine, tudi njegovo življenje ni bilo brez časti. Pravijo pa, da so v tisti deželi odtlej za žrtve darovali divje prašiče in jelene.