Prevod

Živel je neki musliman. Ko je nastopil čas romanja, se je namenil v Meko. Bil je premožen človek in imel je dva vrča zlatnikov. Premišljeval je, kam naj ju skrije. Imel je prijatelja, judovskega krojača. Nazadnje si je rekel: »Kar pri Judu ju bom spravil.«

Zlatnike je prekril s prečiščenim maslom in z njim napolnil oba vrča do vratu. »Judje ne jedo prečiščenega masla,« si je rekel. »Če mu ju zaupam, mi iz njiju ne bo ničesar ukradel.« Spravil ju je pri Judu in odšel na romanje. Nekega dne je Judova žena pospravljala po hiši in po nesreči zadela vrč ob kolo. Vrč se je razbil, iz njega pa so se vsuli zlatniki in se razleteli na vse strani. Pobrala jih je in poklicala moža: »Pridi pogledat!«

Prišel je, pogledal in zagledal zlatnike. Prevrnil je še drugi vrč in tudi v njem našel zlatnike. Pobral je vsebino obeh razbitih vrčev, zlatnike spravil v skrinjo, nato pa odšel kupit dva vrča prečiščenega masla. Postavil ju je v hišo in čakal, da se romar vrne. Ko je ta prišel domov, je dva ali tri dni ostal doma, potem pa odšel k Judu. »Daj mi, kar sem ti zaupal v hrambo,« mu je rekel.

Jud mu je prinesel dva vrča prečiščenega masla. Mož ju je vzel in odnesel domov. Pogledal je v prvi vrč, segel vanj do vratu, a na dnu ni našel nobenega zlatnika. Vrnil se je k Judu, ves razburjen in besen, in ga vprašal: »Kje sta moja vrča, ki sem ti ju prinesel?«

Jud ga je pogledal in rekel: »Prav tista dva sem ti dal, ki si mi ju prinesel.« »Moja vrča sta bila polna zlatnikov! Zgoraj je bilo maslo, spodaj pa zlatniki!« Jud je odvrnil: »Potem pa se je vsebina tvojih vrčev čudežno spremenila.« Romarju je zavrela kri. Sprla sta se in nazadnje stopila pred Rašida. »Pri prerokovi priprošnji te prosim za pravico!« je dejal romar. »Temu Judu sem dal dva vrča zlatnikov in ju spravil pri njem, ko sem odšel na romanje. Vrnil sem se in namesto njih našel maslo. Jud pa pravi, da so se morda čudežno spremenili.« Rašid je rekel: »Gospod, slava mu, je vsemogočen! Pojdi, sinko, nimaš podlage za tožbo.« Ubogi romar se je vrnil domov, strt od žalosti za izgubljenim premoženjem, kajti denar je kakor kos človekovih jeter. Med potjo je srečal Abu Nuwasa. Ta ga je vprašal: »Kaj ti je, človek?«

»Jud me je obral do golega,« mu je odgovoril. »Pogodi se z menoj, pa ti bom dobil denar nazaj,« je rekel Abu Nuwas. »Dam ti dvesto zlatnikov.« »Prav.« Abu Nuwas je imel prijatelja, kristjana, ki je izdeloval podobe ljudi s pomočjo odtisov. Šel je k njemu in mu rekel: »Naredi mi podobo, ki bo natanko taka kakor krojač Jud.« »Pridi, pelji me k njemu in mi ga pokaži.« Odpeljal ga je tja. Kristjan si je Juda ogledal, mu hitro vzel odtis obraza, nato pa se vrnil domov in izdelal veliko podobo, povsem podobno Judu, brez najmanjše razlike. Poslal je po Abu Nuwasa in mu sporočil: »Judova podoba je pripravljena.« Abu Nuwas je poklical romarja, prinesel podobo in ga vprašal: »Ti je všeč?« »Všeč mi je, toda kaj mi pomaga, če jo voham? Kje je denar?« Abu Nuwas ga je pogledal in rekel: »Malo potrpi, pa boš videl! Pojdi in mi kupi opico.« Mož je šel in kupil opico. Abu Nuwas jo je prijel, postavil prednjo podobo, vzel palico in jo začel tepsti. Ko so jo udarci zaboleli, se je ozrla, zagledala podobo in se zatekla za njo. Brž ko se je skrila za podobo, jo je Abu Nuwas nehal tepsti in jo pustil pri miru. Tako se je opica navadila:

kadar jo je hotel udariti, se je skrila za podobo. Abu Nuwas se je obrnil k romarju in mu rekel: »Zdaj pa pojdi k Judu in se spet spoprijatelji z njim. Denarja mu nikar ne omenjaj. Ko ne bo pazil, mu ukradi sina in ga prinesi sem. Potem boš dobil svoj denar.« »Prav,« je rekel mož. Šel je k Judu in začel spet posedati pri njem in z njim piti kavo kakor nekoč. Nekega dne je moral Jud po opravkih. Preden je odšel, se je obrnil k romarju in mu rekel: »Popazi na tegale otročiča.« Jud je odšel, romar pa je počakal, da je izginil izpred oči, nato otroka skril pod plašč in ga odnesel. Prinesel ga je Abu Nuwasu, ta pa mu je v zameno dal opico in mu rekel: »Vrni se v prodajalnico in postavi opico na otrokovo mesto. Kupi še pol hlebca kruha in četrt funta prečiščenega masla, vendar ne pojej vsega, preden se Jud vrne. Ko te vpraša, kje je njegov sin, mu reci: ‘Tukaj je tvoj sin!’ Ko te vpraša, kaj se mu je zgodilo in kako da je postal opica, mu reci: ‘Ko sem jedel kruh in prečiščeno maslo, je prišel jest z menoj

in se je čudežno spremenil, saj vam vaša vera prepoveduje prečiščeno maslo in smete jesti samo sveže.’« Romar je šel, se vrnil na svoje mesto, prinesel pol hlebca kruha in maslo ter sedel in jedel. Medtem se je vrnil Jud. Ozrl se je naokrog, a sina ni bilo nikjer. Obrnil se je k romarju in ga vprašal: »Kje je moj sin?« »Tamle je tvoj sin!« mu je odgovoril.

»O, Adonaj! Kaj mu je? Moj sin se je spremenil v opico? Kaj je to?« »Poslušaj, Jud, prišel je jest kruh in prečiščeno maslo z menoj,« je rekel romar. »Ker pa vam vaša vera prepoveduje prečiščeno maslo, se je pač čudežno spremenil.« Jud je začel vpiti in se šel pritožit Rašidu. Abu Nuwas je bil že v sprejemni dvorani. Jud je potarnal vladarju: »Gospod, svojega sina sem pustil v prodajalnici pri tem romarju. Ko sem se vrnil, sem namesto njega našel opico.« Rašid se je obrnil k romarju in ga vprašal: »Kaj pa ti praviš na to?« »Gospod, res je pustil sina pri meni. Spomnilo me je, da bi kupil pol hlebca kruha in četrt funta prečiščenega masla. Začel sem jesti, pa je prišel še otrok in jedel z menoj. Saj mu nisem mogel reči, naj ne je. Ko je z menoj pojedel prvi grižljaj in nato še

drugega, se mu je podoba spremenila in postal je opica.« Jud je rekel: »Gospod, odkar je prišel naš gospod Jezus, takih čudežnih preobrazb ni več.« Rašid ga je pogledal in rekel: »Res je, sinko.«

Tedaj se je Abu Nuwas obrnil k Rašidu in rekel: »Gospod, pripeljimo opico. Če ga prepozna, skoči nanj in ga objame, je to njegov sin. Če pa ne skoči nanj in ga ne prepozna, ni njegov sin.« Šli so po opico in jo prinesli v sprejemno dvorano pred Rašida in njegove dvorjane. Abu Nuwas se je obrnil k navzočim in rekel: »Vsak naj obstane na svojem mestu. H komur bo opica stekla, tisti je njen oče.« Vsi so vstali in obmirovali, vsak na svojem mestu. Abu Nuwas je opico ostro pogledal, kakor da jo namerava udariti. Opica je poskočila, se Judu vrgla okrog vratu in se ga oklenila.

Jud je skušal opico odtrgati od sebe, a se ga je še naprej oklepala in ga ni hotela spustiti. Rašid je rekel: »No, vzemi svojega sina in ga odpelji s seboj.« Jud se je ozrl k Rašidu in rekel: »Gospod, saj čudežnih preobrazb ni več!« Abu Nuwas se je obrnil k Judu: »Zdaj pa kar sam posezi v to čudežno preobrazbo! Saj si ti rekel, da so se zlatniki spremenili v maslo. Bog, ki je zlatnike spremenil v maslo, lahko tudi človeka spremeni v opico.« Rašid se je obrnil k Judu in rekel: »Tako je. Kdor lahko spremeni zlatnike, lahko spremeni tudi človeka. Le pojdi, vzemi sina in ga odpelji domov.« Jud je vzel opico in odšel. Romar ga je dohitel na poti in mu rekel: »Kar dobro pazi na opico. Tvoj sin je pri meni. Poslal ga bom na prisilno delo in mu vsak dan naložil petsto udarcev ter ga mučil. Če mi ne vrneš mojih dveh vrčev zlatnikov, do zadnjega dirhema, mu bom rezal meso s telesa, ga pekel in mu ga dajal jesti.« Judovo očetovsko srce tega ni preneslo. Šel je in romarju vrnil zlatnike, ta pa mu je izročil sina.