Prevod

Nekega dne je Rašid poklical Abu Nuvasa in svojim domačim naročil: »Dajte mu kožuh.« Dali so mu ga in gospod Abu Nuvas si ga je oblekel. Ves ponosen in zadovoljen se je odpravil po ulici, nato pa zavil k nekemu vezirju. Vezirjeva žena ga je zagledala skozi okno. Ko je videla njegov novi kožuh, si ga je zaželela in rekla služabnici: »Reci Abu Nuvasu, naj pride gor.« Služabnica je šla k njemu in mu rekla: »Gospodarica te vabi gor.« Gospod Abu Nuvas se je povzpel k vezirjevi ženi in stopil prednjo. Vprašala ga je: »Od kod ti ta kožuh?« Odgovoril je: »Rašid mi ga je podaril.« Rekla mu je: »Bi ga dal meni?« Odgovoril ji je: »Ne dam ti ga, če mi ne dovoliš spati s teboj.« Rekla je: »Bog te blagoslovi, le sleci kožuh.« Slekel ga je in legel k njej. Ko je opravil z njo, je vstal in si mislil: »Kaj naj zdaj rečem Rašidu, če me ustavi in vpraša: ‘Kje je kožuh, ki sem ti ga podaril?’« Gospod Abu Nuvas se je odpravil po stopnicah navzdol, se obrnil in rekel služabnici: »Dajte mi požirek vode.« Dali so mu kozarec vode. Ko jo je popil, je razbil kozarec, sedel in zajokal. Prav tedaj je po stopnicah prihajal vezir;

na stopnicah je našel gospoda Abu Nuvasa, ki je jokal. Vprašal ga je: »Kaj ti je, Abu Nuvas, zakaj jokaš?« Odgovoril je: »Prišel sem v tvojo hišo in prosil za požirek vode. Ko sem vodo popil, so mi vzeli kožuh.« Vezir je poklical služabnico in ji naročil: »Vrnite mu njegov kožuh.« Rekla je: »Gospod, ta človek je nor.«

Abu Nuvas se je obrnil k njej in rekel: »Jaz sem govoril kot norec, ti pa si govorila pri zdravi pameti.« Zasmejala se je in mu od svoje gospodarice prinesla njegov kožuh.