Prevod
Južni del te dežele je nekoč naseljevalo ljudstvo Biloksi, ki je po omiki stopalo v korak z Azteki in še posebej gojilo glasbeno umetnost. V blagem in mirnem življenju so tako hitro pozabili ravnati z orožjem, da niso mogli zadržati napada, ko so Čoktavi vdrli na njihova polja. Pred divjaki so zapuščali mesto za mestom, dokler niso bili Biloksi, ki jih je ostalo le še nekaj tisoč, pregnani k ustju reke Pascagoula v Misisipiju. Tam so se utrdili in se nekaj mesecev upirali osvajalcem. Toda napočil je čas, ko so jim pošle zaloge in je lakota izmozgala sleherno telo. Beg ni bil mogoč. Predaja je navadno pomenila pokol in nasilje. Sklenili so umreti skupaj.
Nekega lepega pomladnega jutra so se odprla vrata njihove utrdbe, obrnjena proti reki, in preživeli nesrečnega plemena so odkorakali skoznje. Na čelu je stopal njihov poglavar z odločnostjo na izstradanem obrazu, za njim vojščaki in svetovalci, mladeniči, ženske in otroci ter dojenčki, speči na praznih prsih svojih mater. Ko so s počasnim, a vztrajnim korakom stopali izza obzidja, so zapeli, in njihovi napadalci, ki so se bili umaknili v šotore k obedu, so osuplo prisluhnili zborovski pesmi kljubovanja in radosti, ki jo je vzdignilo stradajoče ljudstvo. Ne da bi se ustavili ali zavili s poti, so zabredli v zaliv in korakali naprej. Zdaj so se vode sklenile nad poglavarjem, nato nad vojščaki — nazadnje je bilo v petju slišati le še nekaj ženskih glasov, čez nekaj trenutkov pa je vse utihnilo. Niti eden se ni ustrašil žrtve. In še leta zatem je odmev te smrtne pesmi plaval nad valovi.
Druga različica legende pripoveduje, da so se Biloksi imeli za otroke morja in da so ob čudoviti glasbi častili podobo prelepe morske deklice. Ko so med to veselo in blago ljudstvo prišli Španci, so ga z zatiranjem in umori prisilili, da je sprejelo vero belega človeka, toda pred oltarjem so jo seveda izpovedovali le z ustnicami. Neke noči sta Bilokse prebudila šum peruti in naraščanje reke. Stopili so na plano in zagledali vode Pascagoule, nakopičene v trepetajoč grič, na njegovem z mesečino obsijanem vrhu pa je stala sijoča morska deklica in jim pela: »Pridite k meni, otroci morja. Ne zvon ne knjiga ne križ vas ne bodo odvrnili od vaše kraljice.« Očarani od njene pesmi in moči njenih pogledov so stopali naprej, dokler niso obkrožili vodnega griča. Tedaj se je reka s sikanjem in bučanjem zgrnila nazaj v svojo strugo in potopila vse pleme. Glasba, ki še zdaj preveva zaliv in se ob mesečini dviga iz vode, je zvok njihovega veseljačenja v votlinah na dnu — temnopoltih Tannhäuserjev v južnem Venerinem gori. Star duhovnik, ki je bil ob tem čudežnem dogodku med njimi, se je bal, da njegov nauk ni obrodil sadu zato, ker sam ni bil v stanju popolne milosti. Na smrtni postelji je izjavil, da bi duhovnika, ki bi na božično polnoč odveslal na kraj, od koder se razlega glasba, in v vodo spustil razpelo, nemudoma pogoltnili valovi, toda vse duše na dnu bi bile odrešene. Te duše niso bile nikoli odkupljene.
