Prevod

Dva miška, poljski in hišni, sta se družila. Hišni je prvi prišel na večerjo na polje, ki je bilo še v cvetju. Ko je glodal zrnje in koreninice, na katerih so se držale grude zemlje, je dejal: »Živiš kakor mravlja, revež. Jaz pa imam vsega dobrega na pretek; v primerjavi s teboj živim v Amaltejinem rogu izobilja. Če greš z menoj, se boš lahko gostil, kolikor ti srce poželi.« Pregovoril je poljskega miška in ga odpeljal v hišo. Pokazal mu je zrnje, moko, stročnice, fige, med in datlje. Poljski mišek je bil navdušen in ves blažen, hišni pa je iz košarice privlekel še sir. Tedaj je nekdo odprl vrata. Miška sta zbežala v ozko luknjo, kjer sta cvilila, ker sta se stiskala drug ob drugega. Ko je hišni mišek spet nameraval pokukati ven in si privleči majhno suho figo, je prišel še nekdo, da bi nekaj vzel, in miška sta ostala skrita v luknji. Tedaj je poljski mišek dejal: »Čeprav se gostiš s tolikimi dobrotami, zbogom! Bodi bogat in uživaj v razkošju, ko pa imaš vse to le ob nenehni nevarnosti. Jaz bom glodal zeli in koreninice ter živel skromno, a brez strahu.«