Prevod

Tedaj je preudarni Odisej slekel cunje, skočil na veliki prag z lokom in tulom, polnim puščic, ter hitre puščice stresel pred svoje noge, nato pa snubcem dejal: »Ta neškodljiva tekma je zdaj končana. Zdaj si bom izbral drugo tarčo, ki je še noben mož zadel ni, da vidim, ali jo zadenem; naj mi Apolon nakloni slavo!«

Tako je rekel in nameril bridko puščico v Antinoja. Ta je ravno nameraval dvigniti lepo čašo, zlato, z dvema ročajema, in jo že držal v rokah, da bi pil vino; na smrt pa niti pomislil ni. Kdo bi si med možmi pri gostiji mislil, da mu bo en sam med tolikimi, pa čeprav še tako močan, prizadejal strašno smrt in črno pogubo?

Odisej mu je nameril v grlo in ga zadel s puščico, ost pa mu je prebila mehki vrat. Nagnil se je vstran in čaša mu je padla iz roke, ko je bil zadet; takoj mu je skozi nosnice brizgnil gost curek človeške krvi. Naglo je z nogo sunil mizo od sebe in stresel jedi na tla; kruh in pečeno meso sta se umazala. Snubci pa so po dvorani zagnali krik, ko so videli moža pasti; razburjeni so planili s stolov po dvorani in se na vse strani ozirali po trdno zidanih stenah, a nikjer ni bilo ščita ne močnega kopja, da bi ga pograbili.

Odiseja so zmerjali z jeznimi besedami: »Tujec, v može streljaš sebi v pogubo! Nobene druge tekme ne boš več dočakal; zdaj ti je strašna smrt zagotovljena. Ubil si moža, ki je bil daleč najboljši med mladeniči na Itaki; zato te bodo tu požrli jastrebi!«

Tako je govoril vsak izmed njih, saj so menili, da moža ni ubil namenoma. Nespametneži pa niso dojeli, da so se zanke pogube že ovile okoli njih vseh.

Preudarni Odisej jih je mrko pogledal in dejal: »Psi! Mislili ste, da se ne bom več vrnil domov iz trojanske dežele, zato ste mi požirali premoženje, se na silo ulegali k mojim služabnicam in snubili mojo ženo, ko sem bil še živ! Niste se bali bogov, ki prebivajo na prostranem nebu, ne tega, da vas bo pozneje zadelo človeško maščevanje. Zdaj pa so se zanke pogube ovile okoli vas vseh!«

Tako je rekel in vse je prevzel grozen strah, da so prebledeli. Vsak se je oziral, kje bi ušel strašni smrti. Le Evrimah mu je odgovoril: »Če si se res vrnil ti, Odisej z Itake, potem si po pravici povedal, kaj vse so počeli Ahajci: mnogo predrznih dejanj v palači in mnogo na polju.

Toda ta, ki je bil vsega kriv, že leži mrtev: Antinoj. On nas je napeljeval k tem dejanjem, ne toliko iz želje in hrepenenja po poroki, temveč z drugimi načrti, ki mu jih Kronov sin ni izpolnil: hotel je sam kraljevati ljudstvu lepo pozidane Itake, tvojega sina pa iz zasede ubiti.

Zdaj ga je doletela usojena smrt; ti pa prizanesi svojim ljudem. Mi ti bomo pozneje po deželi zbrali povračilo za vse, kar smo v palači popili in pojedli, vsak bo prispeval vrednost dvajsetih volov, in dali ti bomo bron in zlato, dokler se tvoje srce ne pomiri. Dotlej pa ti nihče ne more zameriti jeze.«

Preudarni Odisej ga je mrko pogledal in dejal: »Evrimah, tudi če bi mi dali vse svoje podedovano imetje, vse, kar imate zdaj, in bi od drugod še kaj dodali, svojih rok ne bi odvrnil od pobijanja, dokler snubci ne plačate za vso svojo predrznost.

Zdaj imate na izbiro: spopasti se z menoj ali bežati, kdor bi utegnil uiti smrti in pogubi. A mislim, da nihče ne bo ubežal strašnemu koncu.« Tako je rekel, njim pa so kolena in srce omahnili.

Evrimah jih je znova nagovoril: »Prijatelji, ta mož ne bo zadržal svojih nepremagljivih rok, temveč bo, zdaj ko je pograbil gladko otesani lok in tul, streljal z gladkega praga, dokler nas vseh ne pobije. Zato pomislimo na boj!

Izvlecite meče in si z mizami prestrezajte smrtonosne puščice! Vsi skupaj planimo nanj, da ga morda odrinemo od praga in vrat, pridemo v mesto in čim prej zaženemo preplah. Potem bo ta mož prav kmalu izstrelil svojo zadnjo puščico!«

Ko je to izrekel, je potegnil ostri meč, bronast in nabrušen na obeh straneh, ter planil nanj s strašnim krikom. Božanski Odisej pa je v istem hipu izstrelil puščico in ga zadel v prsi ob bradavici; hitro leteča ost se mu je zarila v jetra. Iz roke mu je meč padel na tla, sam pa se je, ves zvit, zvrnil čez mizo in z nje stresel jedi ter čašo z dvema ročajema. S čelom je udarjal ob tla, v smrtni muki pa je z obema nogama brcal stol, da se je tresel; oči mu je zagrnila tema.

Amfinom je planil naravnost proti slavnemu Odiseju, z izvlečenim ostrim mečem, da bi ga kako prisilil umakniti se od vrat. Toda prehitel ga je Telemah in ga od zadaj z bronastim kopjem zadel med rameni ter mu ga porinil skozi prsi. Zgrmel je na tla in s celim čelom udaril ob zemljo.

Telemah je odskočil in pustil kopje z dolgo senco v Amfinomu, saj se je bal, da bi ga kateri izmed Ahajcev, ko bi vlekel dolgo kopje iz njega, napadel z mečem ali ga z udarcem podrl na obraz.

Stekel je in zelo hitro prišel do ljubega očeta, stopil tesno k njemu in mu spregovoril krilate besede: »Oče, zdaj ti prinesem ščit in dve kopji ter čelado, vso bronasto, ki se bo prilegala tvojim sencem. Tudi sam se bom tam oborožil, drugo orožje pa bom dal svinjskemu pastirju in govedarju; bolje je, da smo oboroženi.«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Teci in prinesi, dokler imam še puščice za obrambo, da me ne odrinejo od vrat, ko bi ostal sam.«

Tako je rekel, Telemah pa je ubogal ljubega očeta in odšel v shrambo, kjer je ležalo njegovo krasno orožje. Od tam je vzel štiri ščite, osem kopij in štiri bronaste čelade z gostimi žimnatimi perjanicami. Prinesel jih je in zelo hitro prišel do ljubega očeta; najprej si je sam nadel bronasto opravo, prav tako sta si lepo orožje nadela oba služabnika in stopila ob bojevitega, premetenega Odiseja.

Dokler je imel še puščice, da se je branil, je v svoji hiši skrbno meril in vsakokrat zadel enega izmed snubcev; padali so drug ob drugem.

Ko pa je gospodarju po streljanju zmanjkalo puščic, je lok prislonil k podboju trdno zgrajene dvorane, ob bleščečo steno pri vhodu; sam si je čez ramena obesil štiriplastni ščit, na krepko glavo si je nadel lepo izdelano čelado s konjsko žimo, in njena perjanica se je zgoraj grozeče zibala. Nato je vzel dve močni kopji z bronastima ostema.

V trdno zidani steni so bila stranska vratca, ob skrajnem koncu praga trdno zgrajene dvorane pa je vodil prehod na hodnik, ki so ga zapirala tesno prilegajoča se vrata.

Odisej je plemenitemu svinjskemu pastirju ukazal, naj ga varuje in stoji ob njem; vanj je bilo mogoče prodreti le z ene strani. Agelaj pa je spregovoril snubcem, da so ga vsi slišali: »Prijatelji, mar ne bi kdo splezal skozi stranska vratca in povedal ljudem, da čim prej zaženejo preplah?

Potem bo ta mož prav kmalu izstrelil svojo zadnjo puščico!« Odgovoril mu je kozji pastir Melantij: »To nikakor ni mogoče, od Zevsa rejeni Agelaj; kajti čisto blizu so lepa dvoriščna vrata in nevarni izhod s hodnika; en sam pogumen mož bi lahko zadržal vse.

A le počakajte, prinesem vam orožje, da se oborožite, iz shrambe; mislim namreč, da sta prav tja in nikamor drugam Odisej in njegov slavni sin spravila orožje.«

Tako je rekel kozji pastir Melantij in se povzpel po stranskih prehodih palače v Odisejeve shrambe. Od tam je vzel dvanajst ščitov, prav toliko kopij in prav toliko bronastih čelad z gostimi žimnatimi perjanicami, nato pa jih odnesel in zelo hitro izročil snubcem.

Tedaj so Odiseju kolena in srce omahnili, ko jih je videl, kako si nadevajo orožje in v rokah vihtijo dolga kopja; boj se mu je zazdel silno težak.

Takoj je Telemahu spregovoril krilate besede: »Telemah, gotovo nama katera izmed žensk v palači pripravlja hud boj ali pa Melantij.«

Preudarni Telemah mu je odgovoril: »Oče, jaz sam sem storil to napako — nihče drug ni kriv —, ker sem tesno prilegajoča se vrata shrambe pustil odprta; njihov oglednik pa je bil bolj pozoren.

Pojdi, plemeniti Evmaj, zapri vrata shrambe in poglej, ali to počne katera izmed žensk ali Dolijev sin Melantij, kakor sam domnevam.«

Medtem ko so se tako pogovarjali med seboj, je kozji pastir Melantij spet odšel v shrambo, da bi prinesel lepo orožje. Plemeniti svinjski pastir ga je opazil in nemudoma nagovoril Odiseja, ki je stal blizu: »Od Zevsa rojeni Laertov sin, iznajdljivi Odisej, tisti pogubni mož, ki sva ga tudi sama sumila, gre spet v shrambo. Ti pa mi povej naravnost: naj ga ubijem, če ga premagam, ali naj ga pripeljem sem k tebi, da plača za številne predrznosti, ki jih je zagrešil v tvoji hiši?«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Jaz in Telemah bova ošabne snubce zadržala v dvorani, pa naj še tako besnijo.

Vidva pa mu zvijta noge in roke za hrbet, vrzita ga v shrambo in za njim trdno zaprita vrata. Nato okoli njega ovijta spleteno vrv in ga ob visokem stebru potegnita navzgor, tik pod tramove, da bo dolgo ostal živ in trpel hude muke.« Tako je rekel, onadva pa sta ga pozorno poslušala in ubogala. Odšla sta v shrambo, ne da bi ju opazil, saj je bil že v njej.

V globini shrambe je brskal za orožjem, onadva pa sta obstala vsak na eni strani podboja in čakala. Ko je kozji pastir Melantij stopil čez prag, v eni roki je nosil lepo čelado, v drugi pa širok, star, s plesnijo zamazan ščit junaka Laerta, ki ga je ta nosil v mladosti; zdaj je že dolgo ležal tam in šivi na jermenih so popustili. Tedaj sta planila nanj, ga zgrabila in za lase zvlekla noter, ga vrgla na tla, da mu je srce preplavila bridkost, ter mu z bolečimi vezmi zvezala noge in roke, jih trdno zvila za hrbet, natanko kakor je ukazal Laertov sin, mnogo trpeči božanski Odisej. Nato sta okoli njega ovila spleteno vrv, ga ob visokem stebru potegnila navzgor in obesila tik pod tramove.

Ti pa si mu, svinjski pastir Evmaj, posmehljivo dejal: »Zdaj boš, Melantij, prav vso noč bedel, ležeč na mehkem ležišču, kakor se ti spodobi. In zgodaj rojena Zarja na zlatem prestolu te ne bo neopazno obiskala od tokov Okeana, ob uri, ko priganjaš koze v hišo, da snubcem pripravijo pojedino.«

Tako je ostal tam, napet v pogubnih vezeh; onadva pa sta si nadela orožje, zaprla bleščeča vrata in odšla k bojevitemu, premetenemu Odiseju.

Tam so stali, dihajoč bojni srd: na pragu štirje, v dvorani pa mnogi hrabri možje. Tedaj je k njim pristopila Zevsova hči Atena, po postavi in glasu podobna Mentorju.

Odisej se je razveselil, ko jo je zagledal, in dejal: »Mentor, odvrni nesrečo in se spomni ljubega tovariša, ki ti je izkazoval dobroto; saj sva vrstnika.«

Tako je govoril, sluteč, da je to Atena, ki spodbuja ljudstva. Snubci pa so z druge strani dvorane vpili nanjo; prvi jo je ozmerjal Damastorjev sin Agelaj: »Mentor, naj te Odisej z besedami ne pregovori, da bi se bojeval proti snubcem in mu pomagal.

Kajti mislim, da bomo svoj namen takole uresničili: ko ubijemo tadva, očeta in sina, boš tudi ti padel z njima zaradi tega, kar nameravaš storiti v dvorani; s svojo glavo boš plačal.

Ko vam z bronom vzamemo življenje, bomo vse tvoje imetje, v hiši in zunaj nje, združili z Odisejevim. Tvojim sinovom in hčeram ne bomo pustili prebivati v palači, niti tvoji zvesti ženi hoditi po mestu Itake.«

Tako je rekel, Atena pa se je v srcu še bolj razjezila in Odiseja oštela s srditimi besedami: »Odisej, nič več nimaš tiste neomajne moči in poguma kakor takrat, ko si se zaradi beloroke Helene plemenitega rodu devet let nenehno bojeval s Trojanci, pobijal številne može v strašnem boju in je po tvojem načrtu padlo Priamovo mesto širokih ulic.

Kako se zdaj, ko si prišel v svojo hišo in k svojemu imetju, pritožuješ, da proti snubcem ne moreš pokazati poguma? Pridi sem, prijatelj, stopi k meni in glej moje delo, da boš spoznal, kako ti sredi sovražnih mož Mentor, Alkimov sin, zna vračati dobrote.«

Tako je rekla, a mu še ni naklonila odločilne zmage; še vedno je preizkušala moč in pogum Odiseja in njegovega slavnega sina. Sama pa je švignila k sajastemu stropnemu tramu dvorane in sedla nanj, povsem podobna lastovki.

Snubce so spodbujali Damastorjev sin Agelaj, Evrinom, Amfimedon in Demoptolem, Poliktorjev sin Pejzander ter bojeviti Polib; po pogumu so bili namreč daleč najboljši med snubci, ki so še živeli in se bojevali za svoje življenje; druge so že pokončali lok in številne puščice.

Agelaj jim je spregovoril, da so ga vsi slišali: »Prijatelji, zdaj bo ta mož moral zadržati svoje nepremagljive roke. Mentor ga je že zapustil, potem ko se je prazno bahal; sami so ostali pri vhodnih vratih.

Zato zdaj ne mečite vsi hkrati dolgih kopij; najprej jih vrzite vi šesteri, da morda Zevs nakloni, da zadenemo Odiseja in si pridobimo slavo.

Za druge nam ni treba skrbeti, ko ta pade.« Tako je rekel in vsi so vrgli kopja, kakor je ukazal, željni zadeti; Atena pa je vse mete napravila zaman. Eden je zadel podboj trdno zgrajene dvorane, drugi tesno prilegajoča se vrata, tretjemu pa se je jesenovo kopje z bronasto ostjo zapičilo v steno.

Ko so se izognili kopjem snubcev, je mnogo trpeči božanski Odisej prvi spregovoril: »Prijatelji, zdaj bi tudi nam svetoval, da vržemo kopja v množico snubcev, ki nas hočejo pobiti za povrh vseh svojih prejšnjih hudodelstev.«

Tako je rekel in vsi so vrgli ostra kopja, namerjena naravnost vanje: Odisej je zadel Demoptolema, Telemah Evriada, svinjski pastir Elata, govedar pa je ubil Pejzandra.

Vsi štirje so hkrati z zobmi zagrizli v širna tla, snubci pa so se umaknili v globino dvorane. Odisej in njegovi so planili naprej ter iz mrtvih izdrli kopja.

Snubci so spet vrgli ostra kopja, željni zadeti; Atena pa je večino metov napravila zaman. Eden je zadel podboj trdno zgrajene dvorane, drugi tesno prilegajoča se vrata, tretjemu pa se je jesenovo kopje z bronasto ostjo zapičilo v steno.

Amfimedon je Telemaha oplazil po roki pri zapestju in bron mu je ranil le vrhnjo plast kože. Ktezip pa je z dolgim kopjem prek ščita opraskal Evmajevo ramo; kopje je zletelo mimo in padlo na tla.

Možje ob bojevitem, premetenem Odiseju so spet vrgli ostra kopja v množico snubcev. Tedaj je Odisej, rušilec mest, zadel Evridamanta, Telemah Amfimedona, svinjski pastir Poliba; govedar pa je Ktezipa zadel v prsi in mu zmagoslavno dejal: »Politerzov sin, ki tako rad zasmehuješ, nikar več ne govori ošabno, zapeljan od nespameti; bogovom prepusti zadnjo besedo, saj so veliko močnejši.

To je dar za gosta v zameno za nogo, ki si jo nekoč vrgel bogovom podobnemu Odiseju, ko je kot berač hodil po hiši.« Tako je govoril pastir goveda z ukrivljenimi rogovi; Odisej pa je od blizu z dolgim kopjem prebodel Damastorjevega sina.

Telemah je Leokrita, Evenorjevega sina, s kopjem zadel sredi boka in mu bronasto ost porinil skoznjo; padel je na obraz in s celim čelom udaril ob tla.

Tedaj je Atena dvignila smrtonosno egido visoko izpod stropa; srca snubcev je obšla groza. Bežali so po dvorani kakor čreda goveda, ki jo razžene in preplaši nagli obad, ko jo napade v pomladnem času, ko se dnevi daljšajo.

Kakor jastrebi z ukrivljenimi kremplji in kljuni, ki priletijo z gora in planejo nad ptice, te pa se v jatah, prestrašene, spuščajo na ravnino, medtem ko jih oni napadajo in pobijajo, da ni ne obrambe ne bega, in se ljudje veselijo lova — tako so oni planili na snubce po dvorani in jih sekali na vse strani. Strašno ječanje se je dvigalo izpod udarcev po glavah, vsa tla pa so valovala od krvi.

Leod je pohitel k Odiseju in ga objel okoli kolen ter mu moledujoč spregovoril krilate besede: »Pri tvojih kolenih te prosim, Odisej: spoštuj me in se me usmili! Zatrjujem ti, da nobeni ženski v palači nikoli nisem rekel ali storil nič pregrešnega; še druge snubce sem ustavljal, kadar je kdo počel kaj takega.

A niso me ubogali, naj se vzdržijo hudodelstev; zato jih je zaradi njihovih predrznosti doletela sramotna smrt. Jaz pa bom, njihov žrtveni vedeževalec, ležal med njimi, čeprav nisem storil ničesar. Za dobra dela torej pozneje ni hvaležnosti!« Preudarni Odisej ga je mrko pogledal in dejal: »Če se res ponašaš, da si bil njihov žrtveni vedeževalec, si gotovo pogosto v tej palači molil, da ne bi nikoli dočakal sladke vrnitve domov, ti pa bi dobil mojo ljubo ženo in z njo imel otroke. Zato ne boš ubežal bridki smrti.«

Tako je rekel in z močno roko pobral meč, ki je ležal na tleh, kamor ga je Agelaj odvrgel, ko so ga ubijali; z njim je Leoda udaril sredi vratu.

Še med govorjenjem se mu je glava zavalila v prah. Pevec, Terpijev sin, pa je še skušal uiti črni pogubi: Femij, ki je snubcem pel pod prisilo.

Stal je z jasno donečo formingo v rokah blizu stranskih vratc in v srcu tehtal dvoje: ali naj se izmuzne iz dvorane in sede ob oltar velikega Zevsa, varuha domačega dvorišča, kjer sta tolikokrat Laert in Odisej sežigala goveja stegna, ali naj pohiti k Odiseju in ga prosi pri kolenih.

Ko je tako premišljeval, se mu je zazdelo bolje, da se oprime kolen Odiseja, Laertovega sina. Lepo izdolbeno formingo je položil na tla med mešalno posodo in stol s srebrnimi žeblji, sam pa je pohitel k Odiseju, ga objel okoli kolen in mu moledujoč spregovoril krilate besede: »Pri tvojih kolenih te prosim, Odisej: spoštuj me in se me usmili! Pozneje bo tebi samemu žal, če ubiješ pevca, ki pojem bogovom in ljudem.

Samouk sem, bog pa mi je v srce vsadil raznovrstne pesmi. Vreden sem, da ti pojem kakor bogu; zato mi nikar ne hrepeni odsekati glave.

Tudi Telemah, tvoj ljubi sin, ti lahko pove, da nisem po svoji volji niti iz želje prihajal v tvojo hišo pet snubcem pri gostijah; bilo jih je mnogo več in bili so močnejši, zato so me prignali na silo.«

Tako je rekel in slišal ga je sveti, krepki Telemah. Takoj je nagovoril svojega očeta, ki je stal blizu: »Ustavi se! Ne prebodi z bronom tega nedolžnega moža! Tudi glasnika Medonta rešiva, ki je zame vedno skrbel v naši hiši, ko sem bil še otrok, če ga ni že ubil Filojtij ali svinjski pastir ali če ni naletel nate, ko si divjal po dvorani.«

Tako je rekel in slišal ga je preudarni Medont. Zgrbljen je namreč ležal pod stolom, ovit v sveže odrto govejo kožo, da bi ušel črni pogubi.

Takoj je vstal izpod stola in naglo odvrgel govejo kožo, nato pohitel k Telemahu, ga objel okoli kolen in mu moledujoč spregovoril krilate besede: »Ljubi moj, tukaj sem! Zadrži se in povej očetu, naj me v svoji silni moči ne pokonča z ostrim bronom, ko je jezen na snubce, ki so mu v palači požirali premoženje, tebe pa, nespametneži, niso prav nič spoštovali.«

Preudarni Odisej se mu je nasmehnil in dejal: »Bodi brez strahu, saj te je ta obvaroval in rešil, da boš v srcu spoznal in povedal tudi drugim, kako je dobrota veliko boljša od hudodelstva.

Zdaj pa pojdita iz dvorane in sedita zunaj, stran od morije, na dvorišču, ti in sloviti pevec, dokler v hiši ne opravim vsega, kar moram.«

Tako je rekel in oba sta odšla iz dvorane, sedla ob oltar velikega Zevsa ter se ozirala na vse strani, še vedno v strahu pred smrtjo.

Odisej pa se je ozrl po svoji hiši, ali se kateri izmed mož še skriva živ, da bi ušel črni pogubi. Videl jih je vse, številne, polegle v krvi in prahu, kakor ribe, ki jih ribiči iz sivega morja na zavito obalo izvlečejo z gosto mrežo; vse ležijo raztresene po pesku in hrepenijo po morskih valovih, bleščeči Helij pa jim jemlje življenje. Tako so tedaj snubci ležali drug na drugem.

Preudarni Odisej je nato dejal Telemahu: »Telemah, pojdi in mi pokliči dojiljo Evriklejo, da ji povem, kar mi leži na srcu.«

Tako je rekel, Telemah pa je ubogal ljubega očeta, odprl vrata in nagovoril dojiljo Evriklejo: »Vstani in pridi sem, priletna ženica, ki v naši palači nadzoruješ služabnice. Pridi, moj oče te kliče, da ti nekaj pove.«

Tako je govoril in njegove besede ji niso ušle; odprla je vrata lepo urejenih soban in odšla, Telemah pa jo je vodil.

Našla je Odiseja med trupli pobitih, zamazanega s krvjo in strjeno gorečino kakor leva, ki se vrača, potem ko je požrl govedo s pašnika; vse prsi in lica na obeh straneh ima krvava in strašno ga je pogledati v obraz. Tako je bil Odisej zamazan po nogah in rokah zgoraj.

Ko je zagledala trupla in neizmerno kri, je hotela zavriskati, saj je videla mogočno dejanje; Odisej pa jo je zadržal in ustavil, čeprav je že hotela vzklikniti, ter ji spregovoril krilate besede: »V srcu se veseli, starka, a zadrži se in ne vriskaj! Ni sveto slaviti se nad pobitimi možmi.

Te so pokončali usoda bogov in njihova brezbožna dejanja. Nikogar izmed ljudi na zemlji niso spoštovali, ne nizkega ne plemenitega, kdor je prišel k njim; zato jih je zaradi njihovih predrznosti doletela sramotna smrt.

Zdaj pa mi naštej ženske v palači: katere me zaničujejo in katere so nedolžne.« Ljuba dojilja Evrikleja mu je odgovorila: »Otrok moj, povedala ti bom vso resnico.

V palači imaš petdeset žensk, služabnic, ki smo jih naučili opravljati delo, mikati volno in prenašati suženjstvo. Med njimi jih je dvanajst zašlo v brezsramnost, ne mene ne same Penelope niso spoštovale.

Telemah je šele odraščal in mati mu ni dovoljevala ukazovati služabnicam. Zdaj pa naj grem v bleščeče zgornje sobane in povem tvoji ženi, ki ji je neki bog poslal spanec.«

Preudarni Odisej ji je odgovoril: »Nikar je še ne zbudi; temveč reci ženskam, ki so prej snovale sramotna dejanja, naj pridejo sem.«

Tako je rekel in starka je odšla skozi dvorano, da ženskam sporoči in jim ukaže priti. Sam pa je poklical k sebi Telemaha, govedarja in svinjskega pastirja ter jim spregovoril krilate besede: »Zdaj začnite odnašati trupla in ukažite ženskam, naj pomagajo; nato naj prelepe stole in mize očistijo z vodo in luknjičastimi gobami.

Ko boste vso hišo spravili v red, odpeljite služabnice iz trdno zgrajene dvorane med okroglo poslopje in čvrsto dvoriščno ograjo, potem pa jih udarjajte z dolgimi ostrimi meči, dokler jim vsem ne vzamete življenja, da pozabijo Afrodito, katere slasti so uživale s snubci, ko so se skrivaj družile z njimi.«

Tako je rekel in vse ženske so prišle skupaj, bridko tarnale in pretakale obilne solze. Najprej so odnašale trupla mrtvih in jih polagale pod stebrišče trdno ograjenega dvorišča, naslonjena drugo ob drugo. Odisej je sam ukazoval in jih priganjal; one pa so jih nosile ven pod prisilo.

Nato so prelepe stole in mize očistile z vodo in luknjičastimi gobami. Telemah, govedar in svinjski pastir pa so s strgali strgali tla trdno zgrajene hiše; služabnice so odnašale nesnago in jo odlagale zunaj.

Ko so vso dvorano spravili v red, so služabnice odpeljali iz trdno zgrajene dvorane med okroglo poslopje in čvrsto dvoriščno ograjo ter jih stisnili v ozek prostor, od koder ni bilo mogoče ubežati.

Preudarni Telemah jim je prvi spregovoril: »Ne bi jim rad vzel življenja s čisto smrtjo, tem, ki so mojo glavo in našo mater zasipale s sramoto in spale ob snubcih.«

Tako je rekel, nato pa privezal vrv ladje s temnim premcem na velik steber in jo ovil okoli okroglega poslopja; napel jo je visoko, da nobena ne bi mogla z nogami doseči tal.

Kakor se dolgokrili drozgi ali golobice ujamejo v mrežo, razpeto v grmovju, ko iščejo prenočišče, pa jih sprejme strašno ležišče, tako so tudi one imele glave drugo ob drugi v vrsti, vsem pa so okoli vratov tičale zanke, da bi umrle kar najbolj bedno.

Z nogami so trzale le kratek čas, prav nič dolgo. Nato so Melantija odvedli skozi preddverje na dvorišče; z neusmiljenim bronom so mu nos in ušesa odrezali, iztrgali spolovilo, da bi ga surovega požrli psi, ter mu v srditi jezi odsekali roke in noge.

Potem so si umili roke in noge ter šli v hišo k Odiseju; delo je bilo opravljeno. On pa je nagovoril svojo ljubo dojiljo Evriklejo: »Prinesi žveplo, starka, zdravilo zoper zlo, in prinesi mi ogenj, da z žveplom očistim dvorano. Penelopi pa naroči, naj pride sem s svojimi spremljevalkami; in vsem deklam veli, naj pridejo v hišo.«

Ljuba dojilja Evrikleja mu je odgovorila: »Da, otrok moj, vse to si prav povedal. A dovoli, da ti prinesem plašč in hiton, da se oblečeš; nikar ne stoj tako, s širokimi rameni, ovitimi v cunje, v svoji dvorani; to bi bilo nevredno tebe.«

Preudarni Odisej ji je odvrnil: »Najprej naj mi prinesejo ogenj v dvorano.« Tako je dejal in ljuba dojilja Evrikleja ga je ubogala; prinesla je ogenj in žveplo, Odisej pa je z žveplom temeljito očistil dvorano, hišo in dvorišče.

Starka je nato odšla skozi lepe Odisejeve sobane, da bi ženskam sporočila novico in jim naročila, naj pridejo; iz sobane so prišle z baklami v rokah.

Obstopile so Odiseja, ga objemale in pozdravljale, mu ljubeče poljubljale glavo in ramena ter ga prijemale za roke; njega pa je prevzelo sladko hrepenenje po joku in ihtenju, saj je v srcu prepoznal prav vsako.