Prevod

Tedaj je sivooka boginja Atena navdihnila Ikarijevo hčer, preudarno Penelopo, naj snubcem prinese lok in sivo železo v Odisejevo dvorano, za tekmo in začetek pokola.

Povzpela se je po visokih stopnicah svoje hiše in s krepko roko vzela lepo ukrivljen ključ, bronast, z ročajem iz slonovine. S služabnicami se je odpravila v shrambo na skrajnem koncu hiše; tam so ležali gospodarjevi zakladi, bron, zlato in železo, obdelano z velikim trudom.

Tam sta ležala tudi prožni lok in tul, poln puščic, ki prinašajo bolečino, darova, ki ju je dobil od prijatelja, ko sta se srečala v Lakedajmonu, od Ifita, Evritovega sina, podobnega nesmrtnim bogovom.

Srečala sta se v Meseni, v hiši razsodnega Ortiloha. Odisej je prišel terjat dolg, ki mu ga je dolgovalo vse ljudstvo: mesenski možje so namreč z Itake odgnali tristo ovac s pastirji vred na ladjah s številnimi vesli.

Zaradi tega je Odisej prepotoval dolgo pot kot odposlanec, še mladenič; poslala sta ga oče in svet starešin. Ifit pa je iskal kobile, ki so mu izginile, dvanajst kobil z žrebeti mul, vajenih težkega dela. Te so mu pozneje prinesle smrt in pogubo, ko je prišel k neustrašnemu Zevsovemu sinu, junaku Heraklu, mojstru velikih dejanj. Ta ga je ubil v svoji hiši, čeprav je bil njegov gost, brezsrčnež, ki se ni bal božje kazni in ni spoštoval mize, ki jo je sam pogrnil zanj; ubil ga je in si v svojem domu obdržal konje s trdimi kopiti.

Ko jih je iskal, je srečal Odiseja in mu podaril lok, ki ga je prej nosil veliki Evrit; ta ga je sinu ob smrti zapustil v svoji visoki palači.

Odisej pa mu je dal oster meč in močno sulico kot začetek prisrčnega gostinskega prijateljstva. Vendar nikoli nista gostovala drug pri drugem, saj je Zevsov sin prej ubil Ifita, Evritovega sina, podobnega nesmrtnim bogovom, ki mu je podaril lok. Tega plemeniti Odisej nikoli ni jemal s seboj, ko je na črnih ladjah odhajal v vojno, temveč ga je pustil doma, v spomin na dragega prijatelja, v svoji palači; nosil ga je le po domači deželi.

Ko je ta plemenita žena prišla do shrambe in stopila na hrastov prag, ki ga je nekoč tesar spretno obtesal in poravnal po vrvici, vanj vsadil podboje in nanje obesil bleščeča vrata, je brž odvezala jermen z obroča, vtaknila ključ in odrinila zapahe, ko je merila naravnost vanje. Vrata so zarjovela kakor bik, ki se pase na travniku; tako so zabučala lepa vrata, ko jih je zadel ključ, in se ji na stežaj odprla.

Stopila je na visoko leseno ploščad, kjer so stale skrinje, v njih pa so bila shranjena dišeča oblačila. Od tam je segla po loku in ga snela s klina skupaj s svetlim tokom, ki ga je obdajal.

Sedla je, si ga položila na kolena in bridko zajokala, ko je iz toka jemala gospodarjev lok. Ko se je nasitila joka in obilnih solz, je odšla v dvorano k ponosnim snubcem, v roki pa nosila prožni lok in tul s puščicami; mnogo jih je bilo v njem, prinašalk bolečine.

Služabnice so ob njej nesle skrinjo, v kateri je ležalo veliko železa in brona, potrebnega za gospodarjevo tekmo. Ko je plemenita žena prišla do snubcev, je obstala ob podboju trdno zgrajene dvorane, pred lica pa si je potegnila bleščečo tančico.

Na vsaki strani ji je stala zvesta služabnica. Takoj je nagovorila snubce in rekla: »Poslušajte me, ošabni snubci, ki ste se polastili te hiše, da v njej nenehno jeste in pijete, hiše moža, ki je že dolgo zdoma. Nobenega drugega izgovora niste mogli najti, razen želje, da me vzamete in si me naredite za ženo.

Zdaj pa, snubci, stopite naprej: pred vami je tekma. Prinesla bom veliki lok božanskega Odiseja. Kdor ga bo najlaže napel v svojih rokah in izstrelil puščico skozi vseh dvanajst sekir, za tistim bom šla in zapustila to hišo, dom svojega zakona, tako lep in poln blagostanja, ki se ga bom, mislim, spominjala še v sanjah.«

Tako je rekla in velevala plemenitemu svinjskemu pastirju Evmaju, naj pred snubce položi lok in sivo železo. Evmaj ju je s solzami sprejel in položil prednje; drugje pa je zajokal govedar, ko je zagledal gospodarjev lok.

Antinoj ju je oštel in ju nagovoril: »Neumna kmetavza, ki ne mislita dlje od današnjega dne! Nesrečnika, zakaj točita solze in ženinemu srcu v prsih povzročata nemir? Že tako ji srce tiči v bolečini, ker je izgubila ljubega moža.

Sedita in jejta molče ali pa pojdita ven in tam jokajta; lok pustita tukaj, snubcem za težko preizkušnjo. Ne verjamem namreč, da bo ta lepo obtesani lok lahko napeti.

Med vsemi temi možmi ni nikogar, kakršen je bil Odisej. Sam sem ga videl in se ga še spominjam, čeprav sem bil takrat majhen otrok.«

Tako je govoril, v srcu pa je upal, da bo napel tetivo in prestrelil železo. A prav on je bil prvi, ki mu je bilo usojeno okusiti puščico iz rok brezgrajnega Odiseja, ki ga je tedaj žalil, sedeč v njegovi dvorani, in proti njemu ščuval vse tovariše.

Nato je med njimi spregovoril še krepki, plemeniti Telemah: »Gorje, Zevs, Kronosov sin, me je res naredil za nespametnega! Moja draga mati, čeprav je razumna, pravi, da bo šla z drugim in zapustila to hišo, jaz pa se smejem in veselim v svoji nespameti.

Zdaj pa, snubci, stopite naprej, saj je pred vami takšna nagrada: žena, kakršne ni nikjer v ahajski deželi, ne v svetem Pilosu ne v Argosu ne v Mikenah, ne na sami Itaki ne na temnem kopnem. Saj to veste tudi sami; čemu bi še hvalil svojo mater?

Le dajte, ne zavlačujte z izgovori in se ne izmikajte več napenjanju loka, da vidimo, kako bo. Tudi sam bi se rad preizkusil z njim. Če ga napnem in prestrelim železo, moja častita mati ne bo zapustila te hiše in šla za drugim, mene pa pustila v žalosti, saj bom ostal tukaj, že dovolj sposoben, da osvojim lepo očetovo nagrado.«

Rekel je, skočil pokonci in si z ramen snel škrlatni plašč, nato pa odložil še ostri meč. Najprej je postavil sekire: izkopal jim je en sam dolg jarek, jih poravnal po vrvici in okoli njih poteptal zemljo. Vse, ki so gledali, je prevzelo začudenje, kako lepo jih je postavil, čeprav tega še nikoli ni videl.

Nato je stopil na prag in poskusil napeti lok. Trikrat ga je upognil, ker ga je hotel napeti, trikrat pa odnehal, čeprav je v srcu upal, da bo napel tetivo in prestrelil železo.

Ko je četrtič potegnil z vso močjo, bi ga že napel, toda Odisej mu je z glavo dal znamenje in ga ustavil kljub njegovi vnemi. Tedaj je krepki, plemeniti Telemah znova spregovoril med njimi: »Gorje! Bom mar tudi v prihodnje slaboten in nemočen? Ali pa sem še premlad in še ne morem zaupati svojim rokam, da bi se ubranil moža, ki bi me prvi napadel.

Dajte, vi, ki ste močnejši od mene, poskusite z lokom, da dokončamo tekmo.« Tako je rekel in odložil lok na tla, naslonjen na gladko obtesane, spojene deske, poleg pa je k lepemu obroču prislonil hitro puščico. Nato je spet sedel na sedež, s katerega je vstal.

Med njimi je spregovoril Antinoj, Evpejtov sin: »Vstajajte po vrsti, tovariši, od leve proti desni, začenši tam, kjer točijo vino.«

Tako je rekel Antinoj in njegov predlog jim je ugajal. Prvi je vstal Lejod, Ojnopov sin, ki jim je razlagal znamenja pri daritvah in je ob lepem mešalniku vedno sedel v najbolj odmaknjenem kotu. Edinemu so bile njihove objestnosti zoprne in jezil se je na vse snubce. Ta je zdaj prvi prijel lok in hitro puščico.

Stopil je na prag in poskusil napeti lok, a ga ni napel; pri vlečenju so mu prej opešale roke, nežne in nevajene napora. Snubcem je rekel: »Prijatelji, jaz ga ne morem napeti; naj ga vzame še kdo drug.

Ta lok bo mnogo odličnih mož prikrajšal za srce in življenje, saj je veliko bolje umreti, kakor živeti in ne doseči tistega, zaradi česar se tu nenehno zbiramo in vsak dan čakamo.

Zdaj še kdo v srcu upa in si želi, da bi se poročil s Penelopo, Odisejevo ženo. Ko pa bo poskusil z lokom in spoznal resnico, naj si poišče drugo med Ahajkami v lepih oblačilih in jo snubi s poročnimi darovi. Ona pa naj se potem poroči s tistim, ki ji bo dal največ in mu bo usojena.«

Tako je govoril in odložil lok, naslonjen na gladko obtesane, spojene deske, poleg pa je k lepemu obroču prislonil hitro puščico. Nato je spet sedel na sedež, s katerega je vstal.

Antinoj ga je oštel in ga nagovoril: »Lejod, kakšna beseda ti je ušla izza zob, strašna in neprijetna — kar jeza me popade, ko jo slišim! Da bo ta lok odlične može prikrajšal za srce in življenje, ker ga ti ne moreš napeti!

Tvoja častita mati te pač ni rodila takšnega, da bi znal napenjati lok in streljati puščice. A drugi plemeniti snubci ga bodo kmalu napeli.«

Tako je rekel in ukazal kozjemu pastirju Melantiju: »Daj, Melantij, zakuri ogenj v dvorani, zraven postavi veliko pručko in nanjo runo, iz shrambe pa prinesi velik kolut loja, da bomo mladeniči lok ogreli in namazali z maščobo, ga preizkusili in dokončali tekmo.«

Tako je rekel in Melantij je brž zanetil neumorni ogenj, prinesel pručko, jo postavil zraven in nanjo položil runo, iz shrambe pa prinesel velik kolut loja. Mladeniči so z njim greli lok in ga preizkušali, a ga niso mogli napeti; moči jim je močno primanjkovalo.

Antinoj in bogovom podobni Evrimah sta še čakala, voditelja snubcev, ki sta po moči daleč prekašala druge. Tedaj sta skupaj odšla iz hiše govedar in svinjski pastir božanskega Odiseja; za njima je iz hiše stopil še plemeniti Odisej sam.

Ko so bili zunaj vrat in dvorišča, ju je nagovoril s prijaznimi besedami: »Govedar in ti, svinjski pastir, naj vama nekaj povem ali naj obdržim zase? Srce mi veleva, naj spregovorim.

Kako pripravljena bi bila pomagati Odiseju, če bi se od kod vrnil tako nenadoma in bi ga sem pripeljal kak bog? Bi stopila na stran snubcev ali Odiseja?

Povejta, kakor vama veleva srce in duša.« Mož, ki je pasel govedo, mu je odgovoril: »Oče Zevs, ko bi le izpolnil to željo, da se tisti mož vrne in ga pripelje bog! Tedaj bi spoznal, kakšna je moja moč in kako mi služijo roke.«

Prav tako je Evmaj molil k vsem bogovom, naj se preudarni Odisej vrne v svoj dom. Ko je zanesljivo spoznal njune misli, jima je znova odgovoril: »Tukaj sem, jaz sam; po mnogih prestanih mukah sem se v dvajsetem letu vrnil v rodno deželo.

Vem, da sem se vrnil po želji vaju dveh, edinih med služabniki; nikogar drugega nisem slišal moliti, naj se spet vrnem domov.

Povedal vama bom po resnici, kako bo: če mi bog da premagati ponosne snubce, bom obema priskrbel ženi, vama dal imetje in hiši blizu svoje. Potem mi bosta Telemahova tovariša in brata.

Zdaj pa vama bom pokazal še drugo jasno znamenje, da me bosta dobro prepoznala in mi v srcu zaupala: brazgotino, ki mi jo je nekoč z belim čekanom zadal merjasec, ko sem šel na Parnas z Avtolikovimi sinovi.«

Tako je rekel in odmaknil cunje z velike brazgotine. Ko sta jo zagledala in si vse natančno ogledala, sta objela preudarnega Odiseja in zajokala, mu ljubeče poljubljala glavo in ramena, Odisej pa je tudi njima poljubljal glavi in roke.

Še sonce bi zašlo med njihovim jokom, če jih Odisej sam ne bi zadržal in rekel: »Nehajta jokati in tožiti, da vaju kdo ne zagleda, ko pride iz dvorane, in potem pove še noter.

Vrnite se posamič, ne vsi hkrati; najprej jaz, potem vidva. Dogovorimo pa se takole: vsi drugi, vsi ponosni snubci, bodo nasprotovali temu, da mi kdo da lok in tul. Ti pa, plemeniti Evmaj, prinesi lok skozi dvorano in mi ga položi v roke; ženskam pa povej, naj zaprejo trdno spojena vrata dvorane. Če bo katera slišala stokanje ali hrup moških znotraj našega doma, naj ne prihaja ven, temveč naj tiho ostane pri svojem delu.

Tebi pa, plemeniti Filojtij, naročam, da vrata dvorišča zakleneš in jih brž zavaruješ še z vezjo.« Tako je rekel in stopil v lepo urejeno hišo. Šel je k pručki, s katere je vstal, in spet sedel nanjo; v hišo sta prišla tudi oba služabnika božanskega Odiseja.

Evrimah je že obračal lok v rokah in ga z vseh strani grel ob plamenu; toda niti tako ga ni mogel napeti in njegovo ponosno srce je glasno zastokalo. V nejevolji je spregovoril: »Gorje, žal mi je zase in za vse nas! Ne objokujem toliko poroke, čeprav me boli; saj je še mnogo drugih Ahajk, ene na sami Itaki, obdani z morjem, druge v drugih mestih. Toda če smo res tako daleč po moči za božanskim Odisejem, da ne moremo napeti njegovega loka, bo to sramota, o kateri bodo slišali še zanamci.«

Antinoj, Evpejtov sin, mu je odgovoril: »Evrimah, ne bo tako; tudi sam to veš. Danes je po vsej deželi sveti praznik tega boga. Kdo bi danes napenjal lok? Mirno ga odložite. Sekire pa lahko vse pustimo stati; ne verjamem, da bo kdo prišel v dvorano Odiseja, Laertovega sina, in jih odnesel.

Dajte, naj nam točaj nalije v čaše, da opravimo pitno daritev in odložimo ukrivljeni lok. Jutri zjutraj naročite kozjemu pastirju Melantiju, naj pripelje koze, najboljše v vseh čredah, da darujemo stegna Apolonu, slovitemu lokostrelcu, nato pa preizkusimo lok in dokončamo tekmo.«

Tako je rekel Antinoj in njegov predlog jim je ugajal. Glasniki so jim polili vodo po rokah, mladeniči pa do vrha napolnili mešalnike s pijačo in jo razdelili vsem, potem ko so nalili prve kaplje za daritev.

Ko so opravili pitno daritev in pili, kolikor jim je srce želelo, je pretkani Odisej spregovoril med njimi, snujoč zvijačo: »Poslušajte me, snubci slavne kraljice, da povem, kar mi veleva srce v prsih. Predvsem prosim Evrimaha in bogovom podobnega Antinoja, saj je tudi ta prav povedal, naj za zdaj odložimo lok in prepustimo stvar bogovom; jutri bo bog dal zmago, komur bo hotel.

Zdaj pa mi dajte lepo obtesani lok, da med vami preizkusim svoje roke in moč, ali je v mojih prožnih udih še tista krepkost, ki je bila nekoč, ali pa sta mi jo že uničila potepanje in pomanjkanje.«

Tako je rekel, vsi pa so se silno razjezili, saj so se bali, da bi napel lepo obtesani lok. Antinoj ga je oštel in ga nagovoril: »Nesrečni tujec, niti trohice pameti nimaš! Ti ni dovolj, da lahko v miru gostuješ med nami, ponosnimi možmi, in ti nihče ne odreka hrane, poleg tega pa poslušaš naše besede in pogovore? Noben drug tujec ali berač ne posluša naših pogovorov.

Sladko vino ti razjeda pamet; tudi drugim škoduje, če ga goltajo in pijejo brez mere. Vino je zmedlo celo slavnega kentavra Evritiona v dvorani plemenitega Pejritoja, ko je prišel med Lapite. Ko mu je vino zmešalo pamet, je podivjan povzročil hude reči po Pejritojevi hiši. Junake je prevzela jeza; skočili so pokonci in ga skozi vežo odvlekli ven, potem ko so mu z neusmiljenim bronom odrezali ušesa in nos. On pa je odšel z zmedeno pametjo in v nespametnem srcu nosil svojo nesrečo.

Odtlej je nastal spor med kentavri in ljudmi, toda v svoji pijanosti je najprej pogubil samega sebe. Tako tudi tebi napovedujem veliko nesrečo, če napneš ta lok. V naši deželi ne boš naletel na nikakršno usmiljenje; takoj te bomo na črni ladji poslali h kralju Ehetu, pogubljevalcu vseh ljudi, in od tam se ne boš rešil. Zato mirno pij in se ne prepiraj z mlajšimi možmi.«

Preudarna Penelopa mu je odgovorila: »Antinoj, ni lepo in tudi ne pravično zapostavljati Telemahovih gostov, ki pridejo v to hišo. Mar misliš, da me bo tujec, če napne veliki Odisejev lok, zanašajoč se na svoje roke in moč, odpeljal domov in si me naredil za ženo?

Še sam gotovo ne goji takšnega upanja v srcu. Naj nihče med vami zaradi tega ne sedi pri gostiji z žalostnim srcem, saj to prav nič ne bi bilo primerno.«

Evrimah, Polibov sin, ji je odgovoril: »Ikarijeva hči, preudarna Penelopa, ne mislimo, da te bo ta odpeljal; to ne bi bilo primerno. Bojimo pa se govorjenja mož in žena, da ne bi kakšen manj vreden Ahajec dejal: ‘Mnogo slabši možje snubijo ženo brezgrajnega junaka, pa še njegovega lepo obtesanega loka ne morejo napeti! Prišel pa je neki drug mož, potepuški berač, in zlahka napel lok ter prestrelil železo.’

Tako bodo govorili in to nam bo v sramoto.« Preudarna Penelopa mu je odgovorila: »Evrimah, med ljudstvom nikakor ne morejo biti na dobrem glasu možje, ki brez spoštovanja požirajo imetje odličnega junaka. Zakaj se torej bojite takšne sramote?

Ta tujec je velik in dobro grajen ter pravi, da je sin plemenitega očeta. Dajte mu lepo obtesani lok, da vidimo.

To vam povem in tako se bo tudi zgodilo: če ga napne in mu Apolon nakloni slavo, ga bom oblekla v lep plašč in hiton, dala mu bom ostro sulico, da se brani psov in ljudi, in dvorezen meč, na noge pa mu bom dala sandale in ga poslala, kamor mu bosta velevala srce in duša.«

Razumni Telemah ji je odgovoril: »Mati moja, noben Ahajec nima več pravice od mene, da da lok, komur hočem, ali ga odreče, ne med tistimi, ki vladajo skalnati Itaki, ne med tistimi na otokih nasproti Elidi, kjer redijo konje. Nihče od njih me ne bo prisilil proti moji volji, če hočem ta lok tujcu celo podariti, da ga odnese s seboj.

Ti pa pojdi v svoje prostore in poskrbi za svoje delo, za statve in preslico, ter služabnicam naroči, naj se lotijo dela. Za lok bomo poskrbeli moški, predvsem pa jaz, saj imam oblast v tej hiši.«

Osupla se je vrnila v svoje prostore, saj si je sinove razumne besede vzela k srcu. S služabnicami se je povzpela v zgornje nadstropje in tam jokala za Odisejem, svojim dragim možem, dokler ji ni sivooka Atena na veke položila sladkega sna.

Plemeniti svinjski pastir pa je vzel ukrivljeni lok in ga nesel. Vsi snubci v dvorani so zavpili nanj; eden od objestnih mladeničev je rekel: »Kam neseš ukrivljeni lok, prekleti svinjar, norec? Kmalu te bodo ob prašičih požrli hitri psi, ki si jih sam redil, daleč od ljudi, če nam bodo Apolon in drugi nesmrtni bogovi naklonjeni.«

Tako so govorili in odložil je lok prav tam, kjer je bil, prestrašen, ker jih je toliko vpilo nanj v dvorani. Telemah pa je z druge strani grozeče zaklical: »Očka, nesi lok naprej! Ne bo ti v prid, če boš ubogal vse; sicer te bom, čeprav sem mlajši, nagnal na polje s kamenjem, saj sem močnejši od tebe.

Ko bi le z rokami in močjo tako prekašal vse snubce, ki so v tej hiši! Kmalu bi katerega med njimi prav neslavno poslal iz naše hiše, saj kujejo zlo.«

Tako je rekel, vsi snubci pa so se mu prisrčno zasmejali in opustili hudo jezo na Telemaha. Svinjski pastir je nesel lok skozi dvorano, stopil k preudarnemu Odiseju in mu ga položil v roke.

Nato je poklical dojiljo Evriklejo na stran in ji rekel: »Telemah ti naroča, preudarna Evrikleja, naj zapreš trdno spojena vrata dvorane.

Če bo katera slišala stokanje ali hrup moških znotraj našega doma, naj ne prihaja ven, temveč naj tiho ostane pri svojem delu.«

Tako je govoril in njegove besede niso šle mimo nje; zaprla je vrata lepo urejene dvorane. Filojtij pa je tiho smuknil iz hiše in zaprl vrata dobro ograjenega dvorišča.

Pod stebriščem je ležala vrv iz papirusa, oprema za ladjo z ukrivljenima koncema; z njo je zvezal vrata in se vrnil noter. Nato je šel k pručki, s katere je vstal, in sedel nanjo, z očmi uprtimi v Odiseja. Ta je že obračal lok, ga vrtel na vse strani in pregledoval sem ter tja, ali niso črvi načeli roževine med gospodarjevo odsotnostjo.

Tedaj je nekdo rekel svojemu sosedu: »Ta je pa res poznavalec in pretkan preučevalec lokov! Morda ima tudi sam doma takšne ali pa namerava tak lok izdelati, ko ga tako obrača sem in tja v rokah, potepuh, izurjen v hudobiji.«

Drug objesten mladenič pa je rekel: »Ko bi le imel toliko sreče v življenju, kolikor je verjetno, da bo napel ta lok!« Tako so govorili snubci. Pretkani Odisej pa je, ko je veliki lok prijel in ga pregledal z vseh strani, kakor mož, vešč igranja na liro in petja, ki zlahka napne struno okoli novega ključa in na obeh koncih pritrdi dobro zvito ovčje črevo, prav tako brez napora napel veliki lok.

Z desno roko je prijel tetivo in jo preizkusil; lepo je zazvenela, podobno lastovičjemu glasu. Snubce je prevzela velika stiska, vsem je polt prebledela. Zevs pa je silno zagrmel in dal znamenje. Tedaj se je razveselil plemeniti Odisej, ki je prestal toliko gorja,

ker mu je znamenje poslal sin premetenega Kronosa. Vzel je hitro puščico, ki je ob njem ležala na mizi, zunaj tula; druge pa so ležale v globokem tulu, in Ahajci naj bi jih kmalu okusili.

Položil jo je na lok, potegnil tetivo in zarezo puščice, kar tam, sedeč na pručki, ter izstrelil puščico, namerjeno naravnost. Pri vseh sekirah ni zgrešil niti prve odprtine; skozi vse je šinila in prišla na drugi strani ven puščica z bronasto ostjo. Nato je rekel Telemahu: »Telemah, tujec ti ne dela sramote, ko sedi v tvoji dvorani. Nisem zgrešil cilja in tudi pri napenjanju loka se nisem dolgo mučil; moja moč je še neokrnjena, pa naj me snubci še tako žalijo in zaničujejo.

Zdaj pa je čas, da Ahajcem pripravimo večerjo, dokler je še svetlo, potem pa jih zabavamo še drugače, s pesmijo in liro, saj ti krasita gostijo.«

Rekel je in namignil z obrvmi. Telemah, dragi sin božanskega Odiseja, si je pripel ostri meč, z roko prijel sulico in se postavil tik ob njem, poleg njegovega sedeža, oborožen z bleščečim bronom.