Prevod

Tako so oni žalovali po mestu; Ahajci pa so, ko so prispeli k ladjam in Helespontu, odšli vsak k svoji ladji. Le Mirmidoncem Ahil ni dovolil, da bi se razšli, temveč je svojim bojevitim tovarišem dejal: »Mirmidonci s hitrimi konji, moji zvesti tovariši, nikar še ne izpregajmo konj s celimi kopiti iz vozov, ampak se s konji in vozovi približajmo in objokujmo Patrokla: to je čast, ki pripada mrtvim.

Ko pa se bomo nasitili bridkega žalovanja, bomo izpregli konje in tu vsi povečerjali.« Tako je dejal in vsi so v en glas zajokali; Ahil je začel žalostinko.

Trikrat so okoli trupla gnali konje z lepimi grivami in jokali; Tetida pa jim je prebudila željo po žalovanju. Pesek je bil moker in orožje mož je bilo mokro od solz: tako so pogrešali mojstra boja, ki je sovražnike pognal v beg.

Pelejev sin je med njimi začel bridko žalostinko in položil svoje morilske roke tovarišu na prsi: »Pozdravljen, Patrokel, tudi v Hadovih dvorih! Že izpolnjujem vse, kar sem ti prej obljubil: da privlečem Hektorja sem in ga dam psom, naj ga surovega raztrgajo, in da pred tvojo grmado prerežem vratove dvanajstim plemenitim trojanskim sinovom, jezen zaradi tvoje smrti.«

Tako je dejal in snoval sramotna dejanja zoper božanskega Hektorja; iztegnil ga je z obrazom navzdol ob ležišču Menojtijevega sina v prah. Drugi so odlagali vsak svoje bleščeče bronasto orožje in izpregali konje z visokimi vratovi; v neštetih množicah so posedli ob ladji hitronogega Ajákovega potomca, on pa jim je pripravljal obilno pogrebno gostijo.

Mnogo belih volov je mukalo pod železnim nožem, ko so jih klali, pa mnogo ovc in meketajočih koz. Mnogo belozobih prašičev, debelih od tolšče, je iztegnjenih ležalo v Hefajstovem plamenu, ki jim je smodil ščetine; povsod okoli mrtveca je kri tekla v potokih.

Hitronogega vladarja, Pelejevega sina, so ahajski kralji odpeljali k božanskemu Agamemnonu, potem ko so ga z veliko truda pregovorili, saj mu je srce divjalo zaradi tovariša. Ko so prišli v Agamemnonov šotor, so takoj naročili glasnim glasnikom, naj ob ognju postavijo velik trinožnik, da bi morda pregovorili Pelejevega sina, naj si umije krvavo umazanijo.

Toda on je odločno odklonil in prisegel: »Ne, pri Zevsu, ki je med bogovi najvišji in najboljši! Voda za umivanje se ne sme približati moji glavi, dokler ne položim Patrokla na grmado, mu nasujem gomile in si ostrižem las; saj mi nikoli več, dokler bom med živimi, takšna bolečina ne bo segla v srce.

Zdaj pa se vendar uklonimo tej mrzki gostiji. Ob zori, Agamemnon, vladar mož, ukaži, naj pripeljejo les in pripravijo vse, kar pristoji mrtvecu, ki odhaja v megleno temo, da ga neutrudni ogenj čim prej sežge in odstrani izpred oči, ljudstvo pa se vrne k svojemu delu.«

Tako je dejal; pozorno so ga poslušali in ubogali. Vsak je brž pripravil večerjo in gostili so se; nikomur ni manjkalo pravičnega deleža.

Ko so se nasitili jedi in pijače, so šli spat, vsak v svoj šotor. Pelejev sin pa je ob obali glasno šumečega morja ležal in težko vzdihoval med številnimi Mirmidonci, na čistem kraju, kjer so valovi pljuskali ob breg. Tedaj ga je zajel spanec in razvezal skrbi njegovega srca, sladko ga je objel, saj so mu bili svetli udje silno utrujeni od zasledovanja Hektorja proti vetrovnemu Iliju. Prišla je duša nesrečnega Patrokla, povsem podobna njemu po postavi, lepih očeh in glasu; tudi oblačila je imela takšna, kakršna je nosil on. Stopila mu je nad glavo in mu rekla: »Spiš, Ahil, in si pozabil name.

Dokler sem živel, me nisi zanemarjal, zdaj, ko sem mrtev, pa me. Čim prej me pokoplji, da prestopim Hadova vrata. Duše, podobe umrlih, me držijo daleč stran in mi še ne dovolijo, da bi se jim pridružil onkraj reke; tako zaman blodim ob Hadovem domu s širokimi vrati.

Daj mi roko, prosim te v svoji žalosti; nikoli več se ne vrnem iz Hada, ko me boste izročili ognju. Nikoli več ne bova živa, stran od dragih tovarišev, sedela in se posvetovala; mene je pogoltnila strašna smrt, ki mi je bila usojena že ob rojstvu. Tudi tebi, bogovom podobni Ahil, je usojeno, da umreš pod obzidjem bogatih Trojancev.

Še nekaj ti povem in naročim, če me boš poslušal: mojih kosti ne položi stran od svojih, Ahil, temveč skupaj z njimi, kakor sva skupaj odraščala v vašem domu, ko me je Menojtija, še majhnega, iz Opunta pripeljal k vam zaradi nesrečnega uboja, tistega dne, ko sem ubil Amfidamantovega sina, nevede, nehote, v jezi pri igri s koščicami. Tedaj me je konjenik Pelej sprejel v svoj dom, me ljubeznivo vzgajal in me imenoval za tvojega spremljevalca. Tako naj tudi najine kosti objema ena posoda, zlata amfora, ki ti jo je podarila častita mati.«

Hitronogi Ahil mu je odgovoril: »Zakaj si prišel sem, ljubi moj, in mi vse to naročaš? Jaz bom zate vse izpolnil in te ubogal, kakor mi veliš.

Toda stopi bliže; vsaj za kratek čas se objemiva in se nasitiva bridkega žalovanja.« Tako je dejal in iztegnil ljubeče roke, a ga ni prijel: duša je kakor dim s predirljivim glasom izginila pod zemljo. Osupel je Ahil planil pokonci, udaril z dlanmi skupaj in žalostno spregovoril: »Gorje! Torej res tudi v Hadovih dvorih prebivata duša in podoba, a življenjske zavesti v njiju sploh ni! Vso noč je namreč duša nesrečnega Patrokla stala ob meni, žalovala in jokala, mi vse naročala in mu bila čudežno podobna.«

Tako je dejal in v vseh prebudil željo po žalovanju. Rožnatoprsta Zarja jih je našla jokajoče ob ubogem mrtvecu. Mogočni Agamemnon pa je iz vseh šotorov poslal može in mule po les; vodil jih je vrli mož, Merion, spremljevalec plemenitega Idomeneja.

Odšli so z drvoseškimi sekirami v rokah in z dobro spletenimi vrvmi; mule so hodile pred njimi. Dolgo so stopali navkreber in navzdol, počez in poševno. Ko so prišli do pobočij Ide, bogate s studenci, so takoj z dolgoreznim bronom hiteli sekati visoke hraste; ti so z velikim pokanjem padali. Ahajci so jih nato razsekali in privezali na mule; te so s kopiti razkopavale tla ter skozi gosto grmovje težile proti ravnini.

Vsi drvoseki so nosili hlode, kakor je naročil Merion, spremljevalec plemenitega Idomeneja. Po vrsti so jih odlagali na obalo, kjer je Ahil določil prostor za veliko gomilo Patroklu in sebi.

Ko so povsod odložili neizmerno množino lesa, so skupaj posedli in čakali. Ahil pa je takoj ukazal bojevitim Mirmidoncem, naj si nadenejo bronasto orožje in vsak v svoj voz vpreže konje. Vstali so in se oborožili, na vozove so stopili bojevniki in vozniki; spredaj so šli vozovi, za njimi se je kakor oblak valila pehota, nešteta množica; med njimi so tovariši nosili Patrokla.

Vse truplo so prekrili z lasmi, ki so jih strigli in metali nanj. Zadaj je božanski Ahil podpiral njegovo glavo v globoki žalosti, saj je brezgrajnega tovariša spremljal v Had.

Ko so prispeli na kraj, ki jim ga je pokazal Ahil, so ga položili na tla in mu brž začeli kopičiti obilo lesa. Tedaj se je hitronogi božanski Ahil domislil še nečesa: stopil je stran od grmade in si odrezal svetli pramen las, ki ga je bujno gojil za reko Sperhej. Zagledal se je v vinsko temno morje in v žalosti dejal: »Sperhej, zaman ti je moj oče Pelej obljubil, da si bom po vrnitvi v ljubo domačo deželo zate ostrigel lase in ti daroval sveto hekatombo, pa petdeset neskopljenih ovnov žrtvoval prav tam, ob tvojih izvirih, kjer sta tvoje svetišče in dišeči oltar.

Tako je molil starec, ti pa mu želje nisi izpolnil. Zdaj, ko se ne bom vrnil v ljubo domačo deželo, naj junaku Patroklu podarim lase, da jih odnese s seboj.«

Tako je dejal in položil lase v roke dragega tovariša; v vseh je prebudil željo po žalovanju. In sončna luč bi jim zašla med objokovanjem, če ne bi Ahil stopil k Agamemnonu in mu brž dejal: »Atrejev sin, tebe bo ahajsko ljudstvo najbolj poslušalo; tudi žalovanja se je mogoče nasititi. Zdaj jih odslovi od grmade in ukaži, naj pripravijo večerjo. Za to bomo poskrbeli mi, ki nam je bil mrtvec najbližji; z nami pa naj ostanejo tudi voditelji.«

Ko je to slišal Agamemnon, vladar mož, je takoj razpustil ljudstvo k skladnim ladjam. Najbližji so ostali tam in kopičili les; postavili so grmado, sto čevljev dolgo in prav toliko široko, in na vrh položili mrtveca, žalostni v srcu.

Mnogo krepkih ovc in volov z ukrivljenimi rogovi in počasnim korakom so pred grmado odrli in razkosali. Od vseh je velikodušni Ahil vzel tolščo in z njo prekril mrtveca od glave do nog, okoli njega pa nakopičil odrta telesa.

Na grmado je postavil amfore medu in olja ter jih naslonil ob njegovo ležišče. Štiri konje z mogočnimi vratovi je nato hitro vrgel na grmado in glasno vzdihoval.

Devet psov je imel ta vladar, ki so se hranili pri njegovi mizi; dvema je prerezal vrat in ju vrgel na grmado, pa tudi dvanajstim plemenitim sinovom srčnih Trojancev je z bronom vzel življenje; strašna dejanja je snoval v srcu. Nato je zanetil neukrotljivo moč ognja, da bi vse požrla.

Zatem je zastokal in po imenu poklical dragega tovariša: »Pozdravljen, Patrokel, tudi v Hadovih dvorih! Že izpolnjujem vse, kar sem ti prej obljubil: dvanajst plemenitih sinov srčnih Trojancev skupaj s teboj požira ogenj. Hektorja, Priamovega sina, pa ne bom dal ognju, temveč psom.«

Tako je grozil; toda psi se Hektorja niso lotili, saj jih je Zevsova hči Afrodita odganjala podnevi in ponoči ter ga mazala z rožnim, nesmrtnim oljem, da ga Ahil med vlačenjem ne bi odrl.

Fojbos Apolon pa je z neba privedel temen oblak na ravnino in zakril ves prostor, kjer je ležalo truplo, da ne bi sončna moč prezgodaj izsušila kože okoli kit in udov.

Grmada mrtvega Patrokla pa ni hotela goreti. Tedaj se je hitronogi božanski Ahil domislil še nečesa: stopil je stran od grmade in molil k dvema vetrovoma, Boreju in Zefirju, ter jima obljubljal lepe darove. Iz zlate čaše je izlival mnogo pitnih daritev in ju prosil, naj prideta, da bi mrtveci čim prej zgoreli in bi se les razplamtel. Iris je brž zaslišala njegove prošnje in šla kot glasnica k vetrovom.

Zbrani so bili v hiši silovitega Zefirja in se gostili. Iris je prihitela in obstala na kamnitem pragu. Ko so jo zagledali, so vsi skočili pokonci in vsak jo je vabil k sebi. Ona pa ni hotela sesti, temveč je dejala: »Ne bom sedla; vračam se k tokovom Okeana, v deželo Etiopcev, kjer nesmrtnim darujejo hekatombe, da bom tudi sama deležna svetih daritev.

Toda Ahil prosi Boreja in glasno bučečega Zefirja, naj prideta, ter vama obljublja lepe darove, da bi razplamtela grmado, na kateri leži Patrokel, ki ga objokujejo vsi Ahajci.«

Tako je dejala in odšla; onadva pa sta se dvignila z božanskim hrumom in pred seboj gnala oblake. Brž sta prišla do morja in zapihala; valovi so se dvignili pod njunim ostrim pišem. Prispela sta v rodovitno Trojo, planila na grmado in božanski ogenj je silno zatulil.

Vso noč sta skupaj razpihovala plamen na grmadi in ostro pihala. Hitri Ahil pa je vso noč z dvoročajno čašo zajemal iz zlatega mešalnika, vino izlival na tla in močil zemljo, klical dušo nesrečnega Patrokla.

Kakor oče žaluje, ko sežiga kosti svojega sina, mladoporočenca, ki je s smrtjo užalostil nesrečne starše, tako je Ahil žaloval, ko je sežigal tovariševe kosti; počasi je hodil ob grmadi in bridko vzdihoval.

Ko je Danica prišla oznanjat svetlobo na zemljo, za njo pa se je nad morjem razgrnila Zarja v žafranovem plašču, je grmada ugašala in plamen je zamrl.

Vetrova sta spet odšla domov čez traško morje, ki je ječalo in kipelo v valovih. Pelejev sin se je odmaknil od grmade, utrujen legel in sladki spanec ga je zajel. Okoli Atrejevega sina so se zbrali možje; njihovi glasovi in topot, ko so prihajali, so ga prebudili. Vzravnal se je, sedel in jim dejal: »Atrejev sin in drugi prvaki vseh Ahajcev, najprej pogasite z žarečim vinom vso grmado, povsod, kjer je divjala moč ognja; potem pa zberimo kosti Patrokla, Menojtijevega sina, in jih skrbno prepoznajmo. Dobro se ločijo: on je ležal sredi grmade, drugi pa so daleč stran, na robu, goreli pomešani, konji in možje.

Položimo jih v zlato posodo in dvojno plast tolšče, dokler tudi mene ne skrije Had. Za zdaj ne naročam, naj si prizadevate za silno veliko gomilo, temveč le za takšno, kakršna se spodobi. Pozneje pa jo, Ahajci, napravite široko in visoko, vi, ki boste za menoj ostali pri ladjah s številnimi veslaškimi klopmi.«

Tako je dejal in ubogali so hitronogega Pelejevega sina. Najprej so z žarečim vinom pogasili grmado povsod, kjer je segal plamen, in globoko se je sesedel pepel. Jokali so in bele kosti dobrega tovariša zbirali v zlato posodo, v dvojno plast tolšče; postavili so jo v šotor in prekrili s tankim platnom. Nato so začrtali krog za gomilo in postavili temelje okoli grmade; brž so nasuli rahlo zemljo, in ko je bila gomila nasuta, so se odpravili nazaj. Ahil pa je ljudstvo zadržal tam in ga posedel v širok zbor; iz ladij je prinesel nagrade: kotle in trinožnike, konje, mule in krepke vole, pa lepo opasane ženske in sivo železo.

Najprej je za tekmovanje s hitrimi konji postavil sijajne nagrade: za prvega brezgrajno žensko, veščo del, da jo odpelje, in trinožnik z ročajema, ki je držal dvaindvajset mer. Za drugega je določil kobilo, šestletno, še neukročeno, brejo z muljim žrebetom. Za tretjega je postavil lep kotel, ki še ni bil na ognju, držal je štiri mere in se še ves svetil. Za četrtega je določil dva talenta zlata, za petega pa dvoročajno posodo, ki je ogenj še ni ožgal.

Vzravnano je stal in spregovoril med Argejci: »Atrejev sin in drugi Ahajci z lepimi golenicami, te nagrade čakajo voznike v tekmovalnem zboru.

Če bi Ahajci zdaj prirejali igre v čast komu drugemu, bi jaz osvojil prvo nagrado in jo odnesel v svoj šotor. Saj veste, kako močno moja konja prekašata druge: nesmrtna sta, Pozejdon ju je podaril mojemu očetu Peleju, on pa ju je izročil meni.

Toda jaz in moja konja s celimi kopiti bomo ostali tu; izgubila sta namreč slavo tako odličnega voznika, dobrega moža, ki jima je tolikokrat vlival tekoče olje na grivi, potem ko ju je umil s čisto vodo.

Zdaj stojita in žalujeta za njim; grivi jima segata do tal in v srcu sta potrta. Drugi pa se pripravite po taboru, kdor med Ahajci zaupa svojim konjem in trdno sestavljenemu vozu.«

Tako je dejal Pelejev sin in zbrali so se hitri vozniki. Prvi je daleč pred drugimi vstal Evmel, vladar mož, ljubi Admetov sin, ki je slovel po vožnji s konji. Za njim je vstal Tidejev sin, mogočni Diomed, in vpregel trojanska konja, ki ju je nekoč odvzel Eneju; njega samega pa je rešil Apolon.

Za njim je vstal Atrejev sin, svetlolasi Menelaj, Zevsov potomec, in pod jarem privedel hitra konja, Agamemnonovo Ajto in svojega Podarga. Ajto je Agamemnonu podaril Ehépol, Anhizov sin, da mu ne bi bilo treba z njim pod vetrovni Ilij, temveč bi ostal doma in užival; Zevs mu je namreč dal veliko bogastvo in živel je v prostranem Sikionu. Njo je vpregel, željno hitrega teka.

Četrti je konje z lepimi grivami pripravil Antiloh, sijajni sin Nestorja, srčnega vladarja, Nelejevega sina. V Pilu rojeni, hitronogi konji so mu vlekli voz. Oče mu je stopil blizu in mu dobronamerno govoril, čeprav je bil tudi sam razumen: »Antiloh, četudi si mlad, sta te vzljubila Zevs in Pozejdon in te naučila vseh spretnosti s konji; zato te pravzaprav ni treba učiti. Dobro znaš zavijati okoli obračališča, toda tvoji konji so v teku najpočasnejši, in bojim se, da bo to pogubno.

Drugi imajo hitrejše konje, vendar sami ne znajo bolje od tebe uporabljati razuma. Zato, ljubi moj, premišljuj o vsakršni zvijači v svojem srcu, da ti nagrada ne uide.

Z razumom je drvosek veliko uspešnejši kakor z močjo; z razumom tudi krmar na vinsko temnem morju usmerja hitro ladjo, ki jo premetavajo vetrovi; z razumom voznik prekaša drugega voznika.

Kdor se zanaša le na svoje konje in voz, nepremišljeno zavija na široko sem in tja; konji mu tavajo po progi in jih ne obvladuje. Kdor pa pozna spretnosti, četudi vozi slabše konje, vedno gleda obračališče in zavije tik ob njem; ne pozabi, kako mora najprej napeti volovske vajeti, temveč jih drži trdno in opazuje tistega pred seboj.

Opisal ti bom zelo jasno znamenje, da ga ne moreš zgrešiti. Iz zemlje štrli suh štor, visok približno seženj, hrastov ali borov; dež ga še ni strohnel. Na obeh straneh sta ob njem postavljena dva bela kamna na zožitvi poti, okoli pa je gladka proga za konje. Morda je grob kakega davno umrlega človeka ali pa je bil že v času nekdanjih ljudi obračališče; zdaj ga je za mejo določil hitronogi božanski Ahil.

Tja zapelji voz in konje čisto blizu; sam se na dobro spletenem vozu nagni rahlo na njuno levo stran, desnega konja pa spodbodi in mu zakliči ter mu z rokami popusti vajeti.

Levi konj naj se stisne tik k obračališču, da se ti bo zdelo, kakor da bo pesto izdelanega kolesa zadelo njegov rob; a pazi, da ne oplaziš kamna, da ne raniš konj in razbiješ voza. To bi bilo drugim v veselje, tebi pa v sramoto; zato, ljubi moj, ravnaj premišljeno in bodi previden.

Če namreč pri obračališču med vožnjo prehitiš druge, te nihče ne bo dohitel niti prehitel, četudi bi za teboj vozil božanskega Ariona, hitrega Adrastovega konja, ki je bil božjega rodu, ali odlične Laomedontove konje, ki so odraščali tu.«

Tako je dejal Nestor, Nelejev sin, in spet sedel na svoje mesto, potem ko je sinu pojasnil vse podrobnosti. Peti je konje z lepimi grivami pripravil Merion.

Stopili so na vozove in vrgli žrebe. Ahil jih je stresel in prvi je izskočil žreb Nestorjevega sina, Antiloha; za njim je dobil mesto mogočni Evmel, nato Atrejev sin Menelaj, slaven po sulici, za njim Merion. Zadnji pa je dobil mesto Tidejev sin, daleč najboljši voznik konj.

Postavili so se v vrsto in Ahil jim je pokazal obračališče daleč na gladki ravnini. Ob njem je za opazovalca posedel bogovom podobnega Fojniksa, spremljevalca svojega očeta, da bi spremljal tek in povedal resnico.

Vsi hkrati so nad konji dvignili biče, jih udarili z jermeni in jim z besedami zaklicali, polni vneme. Konji so brž drveli čez ravnino, daleč stran od ladij; pod njihovimi prsmi se je prah dvigal kakor oblak ali vihar in grive so plapolale v vetru.

Vozovi so se zdaj dotikali zemlje, ki hrani mnoga bitja, zdaj spet poskakovali v zrak. Vozniki so stali na njih in vsakemu je srce razbijalo od želje po zmagi; vsak je klical svojim konjem, ti pa so leteli po prašni ravnini.

Ko so hitri konji pretekli zadnji del proge nazaj proti sivemu morju, se je pokazala odličnost vsakega in njihov tek je postal še silovitejši. Brž so hitronoge kobile Feresovega vnuka švignile v ospredje.

Za njimi sta drvela Diomedova trojanska žrebca, ne daleč zadaj, temveč prav blizu; ves čas se je zdelo, da bosta skočila na njegov voz, in njuna sapa je grela Evmelov hrbet in široka ramena, saj sta letela tik za njim z glavama nad njim.

In Diomed bi ga prehitel ali vsaj izenačil tek, če se ne bi Fojbos Apolon razjezil na Tidejevega sina in mu iz rok izbil svetli bič.

Od jeze so se mu iz oči ulile solze, ko je videl, da kobile drve še mnogo hitreje, njegova konja pa brez biča zaostajata.

Toda Ateni ni ušlo, da je Apolon oškodoval Tidejevega sina. Brž je pohitela k pastirju ljudstev, mu vrnila bič in konjema vdihnila moč. Nato se je v jezi pognala za Admetovim sinom in mu zlomila konjski jarem; kobili sta stekli vsaka na svojo stran poti, oje pa je padlo na tla.

Sam se je z voza zvrnil ob kolo, si odrl komolce, usta in nos, si nad obrvmi razbil čelo; oči so se mu napolnile s solzami in njegov močni glas je zastal.

Tidejev sin je zavil mimo in pognal konja s celimi kopiti, daleč pred vse druge; Atena je namreč konjema vdihnila moč in njemu naklonila slavo.

Za njim je vozil Atrejev sin, svetlolasi Menelaj. Antiloh pa je klical konjema svojega očeta: »Pohitita še vidva, iztegnita se, kolikor moreta!

Ne naročam vama, naj tekmujeta s tistima, s konjema hrabrega Tidejevega sina, ki jima je Atena zdaj dala hitrost in njemu naklonila slavo. Toda dohitita konja Atrejevega sina, ne zaostajajta, brž, da vaju ne osramoti Ajta, ki je vendar kobila! Zakaj zaostajata, vrla konja?

Nekaj vama povem in res se bo zgodilo: pri Nestorju, pastirju ljudstev, ne bosta več deležna oskrbe, temveč vaju bo takoj pokončal z ostrim bronom, če bova zaradi vajine malomarnosti odnesla slabšo nagrado.

Zato pohitita za njima in se poženita, kolikor moreta! Sam pa bom premislil in si izmislil, kako bi se na ozki poti prerinil mimo; ne bom zamudil priložnosti.«

Tako je dejal in konja sta se ustrašila gospodarjevega klica ter za kratek čas pospešila tek. Kmalu zatem je bojeviti Antiloh opazil zožitev v ugreznjeni poti.

V zemlji je bila razpoka, kjer je zbrana zimska voda razjedla pot in izdolbla ves kraj. Tam je vozil Menelaj in se ogibal trčenju koles. Antiloh pa je zavil s konjema s celimi kopiti izven poti in malo postrani drvel za njim.

Atrejev sin se je prestrašil in zaklical Antilohu: »Antiloh, nepremišljeno voziš! Zadrži konja! Pot je ozka, kmalu bo širša za prehitevanje; glej, da ne zadeneš mojega voza in ne pogubiš obeh!«

Tako je dejal, Antiloh pa je vozil še veliko hitreje in priganjal z bičem, kakor da ga ne bi slišal. Kolikor daleč poleti disk, zalučan z ramena, ko mlad mož preizkuša svojo moč, toliko sta tekla vštric; nato sta Menelajeva konja zaostala, saj je sam nalašč popustil, da konji s celimi kopiti ne bi trčili na poti, prevrnili trdno spletenih vozov in da ne bi voznika v vnemi za zmago padla v prah.

Svetlolasi Menelaj ga je oštel: »Antiloh, med smrtniki ni nikogar bolj predrznega od tebe! Pojdi k vragu! Zaman smo te Ahajci imeli za razumnega.

A tudi tako nagrade ne boš odnesel brez prisege!« Tako je dejal, nato zaklical svojima konjema: »Nikar se ne zadržujta, ne obstajta potrta v srcu!

Njima bodo noge in kolena opešali prej kakor vama, saj sta oba že izgubila mladost.« Tako je dejal in konja sta se ustrašila gospodarjevega klica ter pospešila tek; kmalu sta bila že tik za njima.

Argejci so sedeli v tekmovalnem zboru in gledali konje, ki so leteli po prašni ravnini. Prvi jih je razločil Idomenej, voditelj Krečanov; sedel je namreč zunaj zbora, najvišje na razglednem kraju. Čeprav je bil voznik daleč, ga je po klicu, ki ga je zaslišal, prepoznal; opazil je tudi vpadljivega konja v ospredju, ki je bil sicer ves rjavordeč, na čelu pa je imel belo okroglo liso kakor luna.

Vstal je in spregovoril med Argejci: »Prijatelji, voditelji in vladarji Argejcev, ali samo jaz razločim konje ali jih tudi vi? Zdi se mi, da so zdaj v ospredju drugi konji, in tudi voznik je videti drug. Tiste kobile, ki so bile prej najhitrejše, je nemara na ravnini doletela nesreča. Saj sem jih prve videl zaviti okoli obračališča, zdaj pa jih nikjer ne morem videti, čeprav mi oči preiskujejo vso trojansko ravnino. Morda so vozniku ušle vajeti in jih ni mogel dobro zadržati pri obračališču ter je slabo zavil. Mislim, da je tam padel z voza in ga razbil, kobile pa so zdivjale, ko jih je zajela silovita vnema.

Toda vstanite še vi in poglejte; sam namreč ne razločim dobro. Zdi pa se mi, da je to mož etolskega rodu, ki vlada med Argejci, mogočni Diomed, sin krotilca konj Tideja.«

Hitri Ajant, Ojlejev sin, ga je grdo oštel: »Idomenej, zakaj se prezgodaj širokoustiš? Konji z visokim korakom še daleč proč drvijo po prostrani ravnini!«

»Saj med Argivci nisi več tako mlad, pa tudi oči v tvoji glavi niso najostrejše; vendar se zmeraj zaletavaš z besedami. Ni ti treba tako objestno govoriti, saj so tu tudi drugi, boljši od tebe.

Spredaj sta isti kobili kakor prej, Ev melovi, in on sam stoji na vozu ter drži vajeti.« Razjarjen mu je voditelj Krečanov odvrnil: »Ajant, v prepiru si prvi, zlobnež, v vsem drugem pa zaostajaš za Argivci, ker imaš trdo in brezčutno pamet.

Daj, staviva za trinožnik ali kotel in oba postaviva Agamemnona, Atrejevega sina, za razsodnika, kateri konji so spredaj, da boš spoznal resnico, ko boš plačal.«

Tako je rekel in brzi Ajant, Ojlejev sin, je nemudoma vstal, razjarjen, da bi mu odgovoril z ostrimi besedami. In prepir med njima bi se še bolj razplamtel, ko ne bi Ahil sam vstal in spregovoril: »Nehajta si odgovarjati z ostrimi, žaljivimi besedami, Ajant in Idomenej, saj se to ne spodobi.

Tudi drugemu bi zamerila, če bi tako ravnal. Raje sedita v zboru in glejta konje; kmalu bodo sami v diru za zmago prispeli sem. Tedaj bo vsak izmed vaju razpoznal argivske konje, kateri so zadaj in kateri spredaj.«

Tako je govoril, Tidejev sin pa je medtem pridrvel že čisto blizu in z bičem nenehno udarjal konja po plečih; visoko sta se vzpenjala in urno premagovala pot.

Voznika so ves čas zadevali pršeči oblaki prahu, voz, okrašen z zlatom in kositrom, pa je drvel za hitronogima konjema. Le plitva sled kolesnih obročev je ostajala za njim v rahlem prahu, tako naglo sta konja letela.

Ustavil se je sredi tekmovališča; obilno je lil znoj s konjskih vratov in prsi na tla. Sam je skočil z bleščečega voza na zemljo in naslonil bič ob jarem. Mogočni Stenel ni izgubljal časa, temveč je brž prevzel nagrado; svojim srčnim tovarišem je naročil, naj odpeljejo žensko in odnesejo trinožnik z ročaji, sam pa je izpregel konja.

Za njim je pripeljal konje Antiloh iz Nelejevega rodu, ki je Menelaja prehitel z zvijačo, ne s hitrostjo; toda Menelaj mu je s svojima brzima konjema še vedno tesno sledil.

Kolikor je konj oddaljen od kolesa, ko svojega gospodarja vleče z vozom in se v diru razteza po ravnini — konice dlak na njegovem repu se dotikajo kolesnega obroča, saj teče tik pred njim in med njima ni veliko prostora, ko drvi čez širno polje — toliko je Menelaj zaostajal za brezgrajnim Antilohom. Sprva je bil sicer za njim za dolžino meta diska, a ga je hitro dohitel, saj se je krepil pogum Agamemnonove kobile Ajte z lepo grivo. Če bi bila proga za oba še malo daljša, bi ga prehitel in zmaga ne bi bila sporna.

Merion, plemeniti Idomenejev spremljevalec, pa je za slavnim Menelajem zaostajal za dolžino meta kopja; njegova lepogriva konja sta bila namreč najpočasnejša, sam pa najmanj vešč vožnje na tekmi.

Admetov sin je prišel prav zadnji za vsemi, vlekel je lepi voz in gnal konja pred seboj. Ko ga je zagledal, se ga je hitronogi božanski Ahil usmilil, stopil med Argivce in izrekel krilate besede: »Najboljši mož pripelje enokopitne konje zadnji. Dajmo mu torej nagrado, kakor je prav, drugo; prvo pa naj odnese Tidejev sin.«

Tako je rekel in vsi so odobravali njegov predlog. In res bi mu dal kobilo, saj so Ahajci soglašali, ko ne bi Antiloh, sin velikodušnega Nestorja, vstal in Ahilu, Pelejevemu sinu, ugovarjal v bran svoji pravici: »Ahil, silno se bom razjezil nate, če uresničiš te besede! Saj mi nameravaš vzeti nagrado, ker misliš na to, da sta se mu poškodovala voz in brza konja in da je sam izvrsten mož. Pa bi moral nesmrtnim moliti; potem ne bi pripeljal prav zadnji.

Če se ti smili in ti je pri srcu, imaš v šotoru veliko zlata, imaš bron in drobnico, imaš sužnje in enokopitne konje. Od tega mu izberi in pozneje podari še večjo nagrado, ali pa kar zdaj, da te bodo Ahajci hvalili.

Te kobile pa jaz ne dam! Zanjo naj se preizkusi vsak mož, ki bi se hotel z menoj pomeriti s pestmi.« Tako je rekel, hitronogi božanski Ahil pa se je nasmehnil, vesel Antiloha, ki mu je bil ljub tovariš, in mu odgovoril s krilatimi besedami: »Antiloh, če mi že velevaš, naj iz svojega imetja kaj drugega dodam Evmelu, bom tudi to storil.

Dal mu bom oklep, ki sem ga odvzel Asteropaju, bronast, okoli katerega se vije obroba iz svetlega kositra. Veliko mu bo vreden.« Tako je rekel in svojemu ljubemu tovarišu Avtomedontu naročil, naj ga prinese iz šotora. Ta je odšel in ga prinesel ter ga položil Evmelu v roke; veselo ga je sprejel.

Med njimi je vstal tudi Menelaj, žalosten v srcu in silno razjarjen na Antiloha. Glasnik mu je položil žezlo v roko in velel Argivcem molčati. Tedaj je bogovom podobni mož spregovoril: »Antiloh, nekoč preudaren, kaj si storil!

Osramotil si mojo veljavo in oviral moja konja, ko si svoja, ki sta bila mnogo slabša, pognal prednju. Dajte, voditelji in vladarji Argivcev, nepristransko razsodite med nama, nikomur v prid, da ne bo kateri bronastooklepnih Ahajcev kdaj rekel: ‘Menelaj je z lažmi nasilno premagal Antiloha in odpeljal kobilo, čeprav sta bila njegova konja mnogo slabša, sam pa je bil mogočnejši po veljavi in moči.’

Pa naj kar sam razsodim; prepričan sem, da me noben drug Danajec ne bo grajal, saj bo sodba pravična. Antiloh, gojenec Zevsa, stopi sem in, kakor je v navadi, postavi se pred konja in voz, v roki pa drži prožni bič, s katerim si prej vozil; dotakni se konj in prisezi pri gospodarju zemlje, ki jo pretresa, da mojega voza nisi nalašč oviral z zvijačo.«

Preudarni Antiloh pa mu je odgovoril: »Bodi potrpežljiv! Saj sem mnogo mlajši od tebe, gospod Menelaj, ti pa si starejši in boljši.

Veš, kakšni so prestopki mladega moža: misel mu je nagla, preudarnost pa šibka. Zato naj bo tvoje srce prizanesljivo. Sam ti bom dal kobilo, ki sem jo dobil. In če bi zdaj od mojega imetja zahteval še kaj večjega, bi ti to takoj in rade volje izročil, rajši, kakor da bi za vse dni, gojenec Zevsa, izgubil tvojo naklonjenost in postal grešnik pred bogovi.«

Tako je rekel sin velikodušnega Nestorja, pripeljal kobilo in jo izročil Menelaju. Temu pa se je srce razvedrilo kakor rosa okoli klasov rastočega žita, ko polja valovijo; tako se je tudi tebi, Menelaj, srce razvedrilo v prsih.

Nagovoril ga je in izrekel krilate besede: »Antiloh, zdaj bom sam opustil jezo nate, saj prej nisi bil lahkomiseln in nepremišljen; tokrat pa je mladost premagala tvojo pamet.

Drugič se varuj, da ne boš varal boljših od sebe. Noben drug Ahajec me ne bi tako zlahka pregovoril. Toda ti si mnogo pretrpel in se mnogo namučil, pa tudi tvoj plemeniti oče in brat, zaradi mene. Zato bom uslišal tvojo prošnjo in ti tudi kobilo dal, čeprav je moja, da bodo še ti spoznali, kako moje srce nikoli ni objestno in neizprosno.«

Tako je rekel in kobilo izročil Antilohovemu tovarišu Noemonu, naj jo odpelje; sam pa je vzel bleščeči kotel. Merion je prevzel dva talenta zlata kot četrti, kakor je pripeljal. Ostala je še peta nagrada, skleda z dvema ročajema. Ahil jo je dal Nestorju, potem ko jo je nesel skozi zbor Argivcev, in mu ob strani rekel: »Vzemi zdaj, starec, naj bo tudi tebi ta dragoceni dar spomin na Patroklov pogreb, saj njega samega ne boš več videl med Argivci. To nagrado ti dajem kar tako; ne boš se namreč bojeval s pestmi niti rokoboril, ne boš več tekmoval v metu kopja niti tekel, saj te že stiska težka starost.«

Tako je rekel in mu jo položil v roke; ta jo je veselo sprejel ter ga nagovoril s krilatimi besedami: »Res, otrok moj, vse to si prav povedal. Noge mi niso več čvrste pod telesom, pa tudi roke se mi z obeh ramen ne poženejo več lahkotno.

Ko bi bil še tako mlad in bi bila moja moč še tako trdna kakor takrat, ko so Epejci pokopavali mogočnega Amarinkeja v Buprasionu in so kraljevi sinovi razpisali nagrade! Tedaj se noben mož ni mogel meriti z menoj, ne med Epejci, ne med samimi Pilci, ne med velikodušnimi Ajtolci.

V boju s pestmi sem premagal Klitomeda, Enopovega sina, v rokoborbi pa Ankajosa iz Plevrona, ki se mi je postavil nasproti. V teku sem prehitel Ifikla, čeprav je bil izvrsten, s kopjem pa sem vrgel dlje od Fileja in Polidora.

Le v dirki s konji sta me prehitela Aktorjeva sinova; z večjo številnostjo sta si pridobila prednost, silno vneta za zmago, saj so bile tam razpisane največje nagrade.

Bila sta dvojčka: eden je ves čas držal vajeti, ves čas držal vajeti, drugi pa priganjal z bičem. Takšen sem bil nekoč; zdaj pa naj se mlajši lotevajo takšnih podvigov. Jaz se moram ukloniti bridki starosti, tedaj pa sem blestel med junaki.

A pojdi in počasti svojega tovariša s tekmovanji. Ta dar rad sprejmem in srce se mi veseli, ker se zmeraj spominjaš moje dobrote in me ne pozabiš počastiti, kakor se spodobi, da sem počaščen med Ahajci.

Bogovi naj ti za to povrnejo z darom, ki ti bo po srcu!« Tako je rekel, Pelejev sin pa je odšel skozi veliko množico Ahajcev, potem ko je poslušal vso hvalo Nelejevega sina.

Nato je postavil nagrade za boleči boj s pestmi: privedel je vzdržljivo mulo in jo privezal na tekmovališču, šestletno, še neukročeno, ki jo je najteže ukrotiti; za poraženca pa je določil čašo z dvema ročajema.

Zravnal se je in spregovoril med Argivci: »Atrejev sin in drugi Ahajci z lepimi golenicami, za ti nagradi vabimo dva moža, najboljša, naj dvigneta pesti in se krepko udarjata. Komur bo Apolon naklonil vzdržljivost in ga bodo vsi Ahajci priznali za zmagovalca, naj odpelje vzdržljivo mulo nazaj k šotoru, poraženec pa naj odnese čašo z dvema ročajema.«

Tako je rekel in takoj je vstal velik, krepak mož, vešč boja s pestmi, Epej, Panopejev sin, prijel vzdržljivo mulo in spregovoril: »Naj stopi bliže tisti, ki bo odnesel čašo z dvema ročajema! Pravim, da noben drug Ahajec ne bo odpeljal mule, potem ko bi me premagal s pestmi, saj se ponašam, da sem najboljši.

Ali ni dovolj, da sem v vojni slabši? Saj ne more biti mož spreten v prav vseh opravilih. Takole povem, in to se bo tudi zgodilo: nasprotniku bom raztrgal kožo in zdrobil kosti.

Njegovi bližnji naj ostanejo tukaj zbrani, da ga odnesejo, ko bo padel pod mojimi pestmi.« Tako je rekel in vsi so obmolknili v tišini.

Le Evrial, bogovom podoben mož, mu je vstal nasproti, sin kralja Mekisteja, Talaovega sina, ki je nekoč prišel v Tebe, ko je umrl Ojdip, na njegov pogreb, in tam premagal vse Kadmejce.

Tidejev sin, slaven po kopju, mu je skrbno pomagal, ga spodbujal z besedami in mu silno želel zmage. Najprej mu je opasal pas, potem pa dal dobro narezane jermene iz kože na polju živečega vola.

Ko sta se opasala, sta stopila na sredo tekmovališča, oba hkrati dvignila krepke roke drug proti drugemu in se spopadla; težke pesti so se prepletle.

Strašno so pokale čeljusti in znoj je lil po vsem telesu. Tedaj je božanski Epej planil naprej in nasprotnika, ki je oprezal, udaril v lice. Ni več dolgo stal pokonci: svetli udje so mu na mestu klecnili.

Kakor riba ob sunku severnega vetra poskoči na obali, porasli z algami, potem pa jo prekrije temen val, tako je od udarca poskočil. Velikodušni Epej ga je prijel z rokami in dvignil; obstopili so ga ljubi tovariši in ga vodili skozi zbor, medtem ko je vlekel noge za seboj, pljuval gosto kri in nagibal glavo vstran. Odvedli so ga in ga omotičnega posadili medse, sami pa odšli po čašo z dvema ročajema.

Pelejev sin je nemudoma postavil še tretje nagrade in jih pokazal Danajcem za naporno rokoborbo: zmagovalcu velik trinožnik za postavitev na ogenj, ki so ga Ahajci cenili na dvanajst volov; za poraženca pa je na sredo privedel žensko, veščo mnogih del, in jo cenili na štiri vole.

Zravnal se je in spregovoril med Argivci: »Vstanita, ki se hočeta pomeriti tudi za to nagrado!« Tako je rekel in nato je vstal veliki Ajant, Telamonov sin, vstal pa je tudi mnogoumni Odisej, vešč zvijač.

Opasala sta se in stopila na sredo tekmovališča, se s krepkimi rokami prijela v objem kakor špirovca, ki ju je spreten tesar povezal na visoki hiši, da bi kljubovala sili vetrov.

Hrbta sta jima pokala pod drznimi rokami, ki so silovito vlekle, in vlažen znoj je lil po njima. Goste podplutbe, rdeče od krvi, so se dvigale po rebrih in ramenih. Ves čas sta si silno prizadevala za zmago in lepo izdelani trinožnik. Odisej ni mogel Ajanta spodnesti in vreči na tla, pa tudi Ajant ni mogel njega, saj se je Odisejeva krepka moč upirala.

Ko pa sta že utrujala Ahajce z lepimi golenicami, je veliki Ajant, Telamonov sin, spregovoril: »Zevsov potomec, Laertov sin, iznajdljivi Odisej, ali ti dvigni mene ali jaz tebe; za vse drugo naj poskrbi Zevs.«

Tako je rekel in ga dvignil, a Odisej ni pozabil zvijače: od zadaj ga je zadel v pregib kolena, mu spodnesel noge in ga vrgel nazaj. Odisej mu je padel na prsi, ljudje pa so gledali in strmeli.

Nato je še vztrajni božanski Odisej poskusil dvigniti njega; malo ga je premaknil od tal, više pa ga ni mogel vzdigniti. Spodvil mu je koleno in oba sta padla na zemljo, tesno drug ob drugem, ter se umazala s prahom.

In še tretjič bi skočila pokonci ter se rokoborila, ko ne bi Ahil sam vstal in ju zadržal: »Nehajta se napenjati in se mučiti! Oba sta zmagovalca. Vzemita enaki nagradi in odidita, da bodo lahko tekmovali še drugi Ahajci.«

Tako je rekel in pozorno sta ga poslušala ter ubogala. Obrisala sta si prah in oblekla hitona. Pelejev sin pa je takoj postavil nove nagrade za tek: umetelno izdelan srebrn mešalni vrč, ki je držal šest mer in je po lepoti daleč prekašal vse na svetu, saj so ga izvrstno izdelali mojstrski Sidonci. Feničani so ga prepeljali čez megleno morje, pristali v pristanišču in ga dali Toantu v dar; Evnej, Jazonov sin, pa ga je dal junaku Patroklu kot kupnino za Likaona, Priamovega sina.

Ahil ga je zdaj postavil kot nagrado v čast svojemu tovarišu tistemu, ki bo najhitrejši na urnih nogah. Za drugega je določil velikega, dobro pitanega vola, za zadnjega pa pol talenta zlata.

Zravnal se je in spregovoril med Argivci: »Vstanite, ki se hočete pomeriti tudi za to nagrado!« Tako je rekel in takoj je vstal brzi Ajant, Ojlejev sin, za njim mnogoumni Odisej in nato Nestorjev sin Antiloh, ki je v teku prekašal vse mladeniče.

Postavili so se v vrsto, Ahil pa je pokazal cilj. Od izhodišča se je pred njimi razprostirala proga. Takoj je Ojlejev sin povedel, za njim pa je hitel božanski Odisej čisto blizu, kakor je tkalsko vodilo blizu prsi lepo opasane ženske, ko ga spretno vleče z rokami, potiska votek skozi osnovo in ga drži tik ob prsih. Tako tesno je tekel Odisej in od zadaj stopal v njegove sledove, še preden se je nanje vsul prah. Božanski Odisej mu je dihal v zatilje, ko je nenehno urno tekel; vsi Ahajci pa so vzklikali njemu, ki si je želel zmage, in ga spodbujali v naglici.

Ko so že premagovali zadnji del proge, je Odisej v srcu molil k svetlooki Ateni: »Usliši me, boginja, priskoči mojim nogam na pomoč!«

Tako je molil in Palada Atena ga je uslišala; olajšala mu je ude, noge in roke zgoraj. Ko pa so že skoraj planili po nagradi, je Ajantu med tekom spodrsnilo, saj ga je ovirala Atena, tam, kjer je bil raztresen gnoj pobitih glasno mukajočih volov, ki jih je hitronogi Ahil zaklal v čast Patroklu. Usta in nos so se mu napolnili z volovskim gnojem. Vztrajni božanski Odisej je vzel mešalni vrč, saj je prišel prvi, slavni Ajant pa je dobil vola.

Obst al je, v roki držal rog poljskega vola, pljuval gnoj in spregovoril med Argivci: »Gorje, boginja mi je res spodnesla noge, tista, ki že od nekdaj kakor mati stoji Odiseju ob strani in mu pomaga!«

Tako je rekel in vsi so se mu od srca zasmejali. Antiloh pa je odnesel zadnjo nagrado, se smehljal in spregovoril med Argivci: »Prijatelji, povedal vam bom nekaj, kar že vsi veste: še zdaj nesmrtni izkazujejo čast starejšim možem.

Ajant je le malo starejši od mene, tale pa pripada prejšnjemu rodu, možem iz davnih časov. Pravijo mu čvrsti starec; Ahajci se težko merijo z njim v teku, razen Ahila.«

Tako je rekel in počastil hitronogega Pelejevega sina. Ahil pa mu je odgovoril: »Antiloh, tvoja hvala ne bo izrečena zaman; dodal ti bom še pol talenta zlata.«

Tako je rekel in mu ga položil v roke; veselo ga je sprejel. Nato je Pelejev sin prinesel na tekmovališče kopje z dolgo senco, ščit in čelado, Sarpedonovo orožje, ki mu ga je odvzel Patrokel.

Zravnal se je in spregovoril med Argivci: »Za te nagrade vabimo dva moža, najboljša, naj si nadeneta oklep, vzameta bron, ki reže meso, in se pred množico pomerita drug z drugim.

Tistemu, ki bo prvi segel do nasprotnikove lepe kože, skozi oklep dosegel notranjost in temno kri, bom dal tale meč s srebrnimi žeblji, lep traški meč, ki sem ga odvzel Asteropaju. To orožje pa naj oba odneseta kot skupno nagrado in v šotorih jima bomo postregli z dobro gostijo.«

Tako je rekel in nato je vstal veliki Ajant, Telamonov sin, vstal pa je tudi Tidejev sin, krepki Diomed. Ko sta si vsak na svoji strani množice nadela oklep, sta se srečala na sredi, željna boja, s strašnim pogledom; vse Ahajce je prevzela osuplost.

Ko sta se približala drug drugemu, sta trikrat napadla in se trikrat spopadla od blizu. Tedaj je Ajant sunil v okrogli ščit, a ni dosegel kože, saj jo je spodaj varoval oklep. Tidejev sin pa je čez veliki ščit s konico svetlega kopja zmeraj meril proti vratu.

Tedaj so se Ahajci zbali za Ajanta in veleli, naj odnehata ter vzameta enaki nagradi. Junak pa je Tidejevemu sinu dal veliki meč, skupaj z nožnico in lepo izdelanim jermenom.

Nato je Pelejev sin postavil kepo surovega železa, ki jo je nekoč metal silno močni Eetion. A hitronogi božanski Ahil ga je ubil in železo na ladjah odpeljal z drugim plenom.

Zravnal se je in spregovoril med Argivci: »Vstanite, ki se hočete pomeriti tudi za to nagrado! Tudi če ima kdo rodovitna polja zelo daleč stran, mu bo železo zadostovalo za celih pet let rabe. Ne pastir ne orač mu zaradi pomanjkanja železa ne bosta hodila v mesto, saj ga bo imel dovolj.«

Tako je rekel in nato je vstal v boju vztrajni Polipojt, vstal je mogočni, bogovom podobni Leontej, pa tudi Ajant, Telamonov sin, in božanski Epej.

Postavili so se po vrsti. Božanski Epej je prijel železno kepo, jo zavihtel in vrgel; vsi Ahajci so se zasmejali. Drugi jo je zalučal Leontej, Aresov poganjek; tretji jo je veliki Ajant, Telamonov sin, vrgel iz krepke roke in presegel oznake vseh drugih.

Ko pa je železno kepo prijel v boju vztrajni Polipojt, jo je vrgel za toliko dlje od vseh, kolikor pastir zaluča svojo palico, ki se vrteč leti skozi čredo goveda. Za toliko je presegel vse tekmovalce; ti pa so zavpili.

Tovariši krepkega Polipojta so vstali in odnesli kraljevo nagrado k votlim ladjam. Nato je Ahil za lokostrelce postavil temno železo: deset dvoreznih sekir in deset enoreznih. Jambor ladje s temnim premcem je postavil daleč stran na pesku, nanj pa privezal plaho golobico s tanko vrvico za nogo in velel, naj streljajo vanjo. »Kdor zadene plaho golobico, naj vzame vse dvorezne sekire in jih odnese domov; kdor pa zgreši ptico in zadene vrvico, je slabši in naj odnese enorezne sekire.«

Tako je rekel in nato je vstal mogočni kralj Tevker, vstal pa je tudi Merion, plemeniti Idomenejev spremljevalec. Vzeli so žrebe in jih stresali v bronasti čeladi; Tevker je bil izžreban prvi. Takoj je puščico silovito izstrelil, a gospodarju ni obljubil, da mu bo žrtvoval slavno hekatombo prvorojenih jagnjet.

Ptico je zgrešil, saj mu je Apolon odrekel zadetek; zadel pa je vrvico ob nogi, s katero je bila privezana. Ostra puščica je vrvico povsem presekala.

Golobica je nato švignila proti nebu, vrvica pa je ohlapno padla na tla. Ahajci so zavriskali. Merion je v naglici potegnil Tevkru lok iz roke; puščico pa je že dolgo držal, pripravljen, da pomeri.

Takoj je Apolonu, ki strelja od daleč, obljubil, da mu bo žrtvoval slavno hekatombo prvorojenih jagnjet. Visoko pod oblaki je zagledal plaho golobico in jo med kroženjem zadel v sredo telesa pod perutjo. Puščica jo je prebila in se spet zarila v zemljo pred Merionovo nogo. Ptica pa je sedla na jambor ladje s temnim premcem, povesila vrat in njene goste peruti so omahnile.

Življenje ji je hitro zletelo iz udov in daleč od jambora je padla na tla. Ljudje so gledali in strmeli. Merion je vzel vseh deset dvoreznih sekir, Tevker pa je odnesel enorezne k votlim ladjam.

Nato je Pelejev sin prinesel kopje z dolgo senco in z rožami okrašen kotel, še neuporabljen na ognju, vreden vola, ter ju postavil na tekmovališče. Vstala sta metalca kopja: Atrejev sin Agamemnon, vladar prostranih dežel, in Merion, plemeniti Idomenejev spremljevalec.

Hitronogi božanski Ahil jima je spregovoril: »Atrejev sin, saj vemo, koliko prekašaš vse in kako zelo si najboljši po moči in v metanju kopja. Zato vzemi to nagrado in se vrni k votlim ladjam, kopje pa dajmo junaku Merionu, če ti je tako po volji; jaz tako predlagam.«

Tako je rekel in kralj mož Agamemnon mu ni nasprotoval. Merionu je dal bronasto kopje, sam pa je junak prekrasno nagrado izročil glasniku Taltibiju.