Prevod
»Da, to je pa res pesmica za čisto majhne otroke!« je zatrjevala teta Malle. »Jaz ji ob najboljši volji ne morem slediti!« Mala Amalie pa ji je lahko; stara je bila komaj tri leta, igrala se je s punčkami in jih vzgajala, da bi postale prav tako pametne kakor teta Malle.
V hišo je prihajal študent; z bratoma se je učil za šolo. Veliko se je pogovarjal z malo Amalie in njenimi punčkami, in to čisto drugače kakor vsi drugi. Deklici se je zdelo nadvse zabavno, teta Malle pa je vendarle trdila, da sploh ne zna ravnati z otroki; njihove glavice nikakor ne morejo dojeti takšnega govorjenja. Mala Amalie ga je lahko, da, od študenta se je celo na pamet naučila celo pesmico: »Pleši, pleši, punčka moja!« Pela jo je svojim trem punčkam. Dve sta bili novi, ena gospodična, druga gospod, tretja punčka pa je bila stara in ji je bilo ime Lise. Tudi ona je poslušala pesmico in tudi o njej je pesmica pela.
Pleši, pleši, punčka moja! Glej, kako je gospodična fina! Kavalir je prav tak gospod, s klobukom in rokavicami gre na pot, bele hlače, moder frak, na palcu kurje oko za vsak korak.
On je fin in ona fina. Pleši, pleši, punčka moja! Tu je stara mamka Lise, punčka še od lanskega leta; novi lasje so iz lanu, čelo umito z maslom je tu;
spet je mlada kakor prej. Pridi, stara prijateljica, le naprej! Vsi trije zaplešite zdaj, to je pogled, za katerega denar bi dal! Pleši, pleši, punčka moja! Prave plesne korake ubiraj!
Nogo navzven, pokonci stoj, ljubka in vitka boš takoj! Priklon, obrat in vrtenje, to je zdravo razgibavanje! Kako lepo vas je gledati, vsi trije ste pravi srčki!
In punčke so razumele pesmico, mala Amalie jo je razumela, študent jo je razumel; sam jo je zložil in je pravil, da je nadvse imenitna. Le teta Malle je ni razumela; ona je že prerasla ograjo otroškosti. »Otročarije!« je rekla. Mala Amalie pa je še ni prerasla in pesmico še zmeraj poje.
Od nje jo imamo tudi mi.
