Likaon in Jupitrova jeza

Besedilo

Likaon in Jupitrova jeza

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Ko je oče, Saturnov sin, to uzrl z najvišjega nebeškega vrha, je zastokal in se ob tem svežem dejanju spomnil še gnusne gostije za Likaonovo mizo, o kateri se glas še ni razširil; v srcu mu je vzplamtela silna jeza, vredna Jupitra, in sklical je zbor: poklicani niso prav nič odlašali.

Visoko na nebu je pot, jasno vidna ob vedrem vremenu: Mlečna cesta ji je ime, prepoznavna je po svoji belini. Po njej hodijo bogovi k domovanju velikega Gromovnika in njegovi kraljevi palači. Na desni in levi se skozi odprta vrata v preddverja plemenitih bogov zgrinjajo obiskovalci (nižji bogovi prebivajo drugod): v tem delu so si mogočni in slavni nebeščani postavili svoja domovanja.

To je kraj, ki bi ga, če je besedam dovoljena drznost, brez strahu imenoval Palacij prostranega neba. Ko so torej bogovi posedli v marmorni dvorani, je sam na višjem sedežu, oprt na slonokoščeno žezlo, trikrat, štirikrat stresel strašno grivo in z njo pretresel zemljo, morje in zvezde. Nato je ogorčeno spregovoril takole: »Niti tedaj nisem bil bolj zaskrbljen za oblast nad svetom, ko je vsak izmed kačjenogih velikanov pripravljal sto rok, da bi jih položil na nebo in ga zasužnjil.

Kajti čeprav je bil sovražnik divji, je vendar ta vojna izvirala iz enega rodu in imela en sam izvor. Zdaj pa moram, povsod, koder Nerej s šumom obdaja zemeljski krog, pogubiti človeški rod: prisegam pri podzemnih rekah, ki tečejo pod zemljo skozi stigijski gaj! Prej sem poskusil vse; toda neozdravljivi del telesa je treba odrezati z mečem, da ne okuži še zdravega.

Imam polbogove, imam podeželska božanstva, nimfe, favne in satire ter gozdne bogove, ki prebivajo v gorah: ker jih še nismo počastili s sprejemom v nebesa, jim vsaj dovolimo prebivati na zemlji, ki smo jim jo dali. Ali menite, bogovi, da bodo tam dovolj varni, ko je celo meni, ki imam v oblasti strelo in vas ter vsemu vladam, nastavil past Likaon, znan po svoji krvoločnosti?« Vsi so glasno završali in goreče zahtevali kazen za tistega, ki si je drznil storiti kaj takega. Tako je tudi tedaj, ko je brezbožna roka besnela, da bi s prelitjem Cezarjeve krvi izbrisala rimsko ime, človeški rod ostrmel ob strašni grozi nenadnega zloma in ves svet je vztrepetal:

in tebi, Avgust, vdanost tvojih ljudi ni nič manj ljuba, kakor je bila Jupitru njihova. Ko je z glasom in roko utišal mrmranje, so vsi obmolknili. Ko je hrup potihnil pred veličastnostjo vladarja, je Jupiter s temi besedami znova pretrgal tišino: »On je že odslužil kazen, opustite to skrb. Vendar vam bom povedal, kaj je zagrešil in kako je bil kaznovan. Do mojih ušes je segel zli glas o pokvarjenosti tega časa; v želji, da bi bil lažen, sem se spustil z vrha Olimpa in kot bog v človeški podobi prepotoval dežele.

Predolgo bi trajalo, če bi našteval, koliko zla sem povsod odkril: celo zli glas je zaostajal za resnico. Prečkal sem Menal, strašen zaradi brlogov divjih zveri, pa Kileno in borove gozdove mrzlega Likeja; od tam sem prišel do bivališča arkadskega tirana in vstopil pod njegovo negostoljubno streho, ko je pozni mrak že prinašal noč. Dal sem znamenja, da je prišel bog, in ljudstvo je začelo moliti: Likaon se je sprva posmehoval pobožnim molitvam, nato pa dejal: ‚Z jasnim preizkusom bom ugotovil, ali je ta bog ali smrtnik. O resnici ne bo nobenega dvoma.‘ Ponoči, ko bi bil pogreznjen v globok spanec, me je sklenil nepričakovano umoriti: tak preizkus resnice mu je bil po volji.

A s tem še ni bil zadovoljen: enemu od talcev, poslanih iz ljudstva Molosov, je z rezilom prerezal vrat, nato pa njegove še napol žive ude deloma skuhal v vreli vodi, deloma spekel na ognju. Brž ko je to postavil na mizo, sem z maščevalnim plamenom razdejal hišo in njene bogove, vredne svojega gospodarja. Prestrašen je zbežal in v samoti tihega podeželja začel tuliti ter zaman skušal govoriti: v gobcu se mu je zbrala vsa njegova besnost in v svoji običajni sli po klanju se je obrnil proti živini; še zdaj se naslaja ob krvi.

Obleka se mu je spremenila v kožuh, roke v noge: postal je volk, a ohranil sledove nekdanje podobe. Dlaka je enako siva, obraz enako nasilen, oči se enako svetijo, enaka je podoba njegove divjosti. Ena hiša je propadla. Toda ni bila le ena hiša vredna pogube: povsod po zemlji vlada divja Erinija. Človek bi mislil, da so vsi prisegli zločinu. Naj čim prej vsi pretrpijo zasluženo kazen: tako sem sklenil.« Nekateri z besedami odobravajo Jupitrov govor in še podžigajo njegovo jezo, drugi izpolnijo svoj del s pritrjevanjem.

Vendar vse boli izguba človeškega rodu in sprašujejo, kakšna bo podoba zemlje, ko bo ostala brez smrtnikov, kdo bo prinašal na oltarje kadilo in ali namerava zemljo prepustiti zverem v opustošenje. Ko ga tako sprašujejo, jim kralj bogov prepove skrbeti, saj bo za vse drugo poskrbel sam, in jim obljubi nov rod, drugačen od prejšnjega ljudstva, ki bo nastal na čudežen način.