Prevod

Nekoč sta živela bratec in sestrica, ki sta se imela iz srca rada. Njuna prava mati pa je umrla in dobila sta mačeho, ki ju ni marala in jima je skrivaj prizadejala veliko hudega. Nekega dne sta se z drugimi otroki igrala na travniku pred hišo. Ob travniku je bil ribnik, ki je segal prav do ene strani hiše. Otroci so tekali naokrog, se lovili in se izštevali:

»Eneke, beneke, pusti me živeti, ptičko svojo dam ti v dar. Ptička naj mi slamo išče, slamo kravici bom dal, kravica naj mleko daje, mleko peku bom odnesel, pek naj kolač mi speče, kolač bom mucki dal, mucka naj mi miši lovi, miši v dimnik bom obesil in jih potem razrezal.«

Pri tem so stali v krogu, in na kogar je padla beseda »razrezal«, je moral zbežati, drugi pa so tekli za njim in ga lovili. Ko so tako veselo poskakovali, jih je mačeha gledala skozi okno in se jezila. Ker pa je bila vešča čarovnij, je oba uročila: bratca je spremenila v ribo, sestrico pa v jagnje. Ribica je žalostna plavala sem in tja po ribniku, jagnjetce pa je žalostno hodilo sem in tja po travniku, ni jedlo in se ni dotaknilo niti ene travne bilke. Tako je minilo veliko časa, potem pa so na grad prišli gostje od drugod. Hudobna mačeha si je mislila: »Zdaj je prava priložnost,« poklicala kuharja in mu rekla: »Pojdi po jagnje na travnik in ga zakolji, sicer nimamo ničesar za goste.« Kuhar je šel po jagnjetce, ga pripeljal v kuhinjo in mu zvezal nožice; vse to je potrpežljivo prenašalo. Ko je izvlekel nož in ga začel brusiti na pragu, da bi ga zaklal, je jagnjetce zagledalo ribico, ki je plavala sem in tja v vodi pred odtočnim kamnom ter gledala gor proti njemu. To pa je bil bratec, kajti ko je ribica videla, kako kuhar odpelje jagnjetce, je plavala za njima po ribniku vse do hiše. Tedaj je jagnjetce zaklicalo dol: »Oh, bratec v globoki vodi, kako me srce boli!

Kuhar si nož ostri, srce mi prebosti želi.« Ribica je odgovorila: »Oh, sestrica tam na višini, kako me srce boli v tej vodni globini!«

Ko je kuhar slišal, da jagnjetce zna govoriti in da ribici kliče tako žalostne besede, se je prestrašil in pomislil, da to ne more biti navadno jagnjetce, temveč ga je morala uročiti hudobna gospodinja. Zato mu je rekel: »Le mirno, ne bom te zaklal.« Vzel je drugo žival in jo pripravil za goste, jagnjetce pa odpeljal k dobri kmetici ter ji povedal vse, kar je videl in slišal. Kmetica pa je bila prav sestričina nekdanja dojilja, zato je takoj zaslutila, kdo bi to utegnil biti, in se z jagnjetcem odpravila k modri ženi. Modra žena je nad jagnjetcem in ribico izrekla blagoslov, tako da sta spet dobila človeško podobo. Nato ju je odpeljala v veliko hosto, v majhno hišico, kjer sta živela sama, a zadovoljna in srečna.