Prevod

V okraju Hata v deželi Tosa je nekoč živel kmet, ki ni obdeloval polj v domači deželi, temveč v drugi. Riževe sadike je vzgojil doma, in ko je prišel čas za presajanje, jih je naložil na čoln. Vanj je zložil tudi vse, kar je potreboval za delo in bivanje, od hrane za ljudi, ki naj bi sadili riž, do loncev, kotlov, lopat, motik in pluga. Na čolnu je pustil svoja otroka, dečka in deklico, stara kakih enajst ali dvanajst let, da bi ga pazila, sam pa je z ženo za kratek čas odšel na kopno najemat delavce za sajenje. Ker sta mislila, da ju ne bo dolgo, sta čoln le malo potegnila na breg in ga nista privezala. Otroka sta na dnu čolna zaspala. Ko je narasla plima, je čoln splaval, veter s kopnega ga je nekoliko odnesel od obale, nato pa ga je oseka potegnila daleč iz pristanišča. Na odprtem morju je veter še močneje zapihal in čoln je drsel, kakor da bi imel razpeto jadro. Tedaj sta se otroka prebudila in videla, da sta daleč na morju, kjer se ni bilo česa oprijeti. Jokala sta in obupovala, vendar nista mogla ničesar storiti; veter ju je gnal naprej, ne da bi vedela, kam. Medtem sta oče in mati zbrala delavce in se vrnila, da bi se vkrcali, a čolna ni bilo nikjer. Sprva sta mislila, da je morda skrit kje v zavetrju, zato sta ga iskala in na ves glas klicala, toda kdo naj bi jima odgovoril? Preiskala sta zaliv za zalivom, a ker ga nikjer nista našla, sta naposled obupala. Čoln pa je veter zanesel do otoka daleč na odprtem morju. Otroka sta v solzah stopila na kopno, privezala čoln in se razgledala, toda nikjer ni bilo žive duše. Ker nista vedela, v katero smer bi se morala vrniti, sta ostala na otoku in si rekla: »Zdaj ne moreva ničesar storiti. Vendar zato še ne smeva zavreči življenja. Dokler imava kaj hrane, bova jedla po malem in ostala živa. A kako bova živela, ko je zmanjka? Dajva, posadiva te sadike, preden ovenijo.« Strinjala sta se, da je tako prav, in ob tekoči vodi poiskala zemljišče, primerno za riževo polje. Ker sta imela lopate in motike, sta uredila polje, posekala nekaj drevja in si postavila kočo. Na otoku je bilo veliko dreves, katerih sadje je dozorevalo ob svojem času; nabirala sta ga in jedla ter tako preživljala dneve, dokler ni prišla jesen. Morda jima je bilo tako usojeno: riž na njunem polju je tako lepo uspeval, da je pridelek daleč prekašal tistega v domačih krajih. Požela sta ga in spravila velike zaloge. Ker pa nista mogla v nedogled živeti tako, sta postala mož in žena. Rodilo se jima je veliko sinov in hčera, ti pa so prav tako postajali možje in žene drug drugemu. Otok je bil velik, zato so uredili mnogo riževih in drugih polj. Dandanes naj bi bilo potomcev tistega brata in sestre že toliko, da jih otok komaj še premore. Ljudje so pripovedovali, da se imenuje Imosejima, Otok brata in sestre, in leži na odprtem morju južno od dežele Tosa.