Prevod

Nekoč je v nekem mestu živela žena, ki je zanosila, nato pa ji je umrl mož. Po njegovi smrti je rodila sina. Njen mož se je preživljal tako, da je nastavljal pasti, lovil divjad in prodajal meso, da je lahko kupoval živež.

Ko je po moževi smrti minilo nekaj časa, ji je sin rekel: »Mati, od lakote bova umrla. Kakšno delo je opravljal oče, da je dobil hrano?« Odgovorila mu je: »Tvoj oče je nastavljal pasti in nama tako priskrbel hrano.« »Potem bom tudi jaz nastavljal pasti, da ulovim divjad. Meso bova prodala in si kupila živeža.«

Ves dan je sekal drevesne veje. Drugi dan je ves dan izdeloval pasti. Tretji dan je ves dan pripravljal zanke. Četrti dan je ves dan postavljal pasti. Peti dan jih je ves dan nastavljal. Šesti dan jih je šel pregledat, iz njih pobral ujete živali, jih zaklal in odnesel meso v mesto, kjer ga je zamenjal za žito. Njune shrambe so se do vrha napolnile z živežem in zaživela sta brez skrbi.

Potem pa je hodil pregledovat pasti in ni našel ničesar. Ko je nekega dne prišel do njih, se je vanje ujela opica. Hotel jo je ubiti, a mu je rekla: »O človek, nikar me ne ubij! Pridi in me reši iz pasti. Obvaruj me dežja, da te bom nekoč obvarovala sonca.« Ko jo je izpustil, mu je rekla: »Še nasvet ti dam: človek ni dober. Ne delaj mu dobrega, kajti če mu boš storil kaj dobrega, ti bo jutri povrnil s hudim.«

Drugi dan je spet prišel pregledat pasti in v eni našel kačo. Stekel je proti mestu, da bi poklical ljudi. Kača pa mu je rekla: »Vrni se, človek! Nikar ne teci v mesto, nikar ne kliči ljudi, da bi me prišli ubit. Pomagaj mi iz te pasti, pa bom tudi jaz nekoč pomagala tebi. A človek drugemu ne vrača dobrega.«

Tretji dan je šel pregledat pasti in v eni našel leva. Ko je lovec zagledal starega leva, ujetega v past, je stekel po ljudi, da bi ga prišli ubit. Lev pa mu je rekel: »Nikar! Obvaruj me dežja, da te bom nekoč obvaroval sonca.« Ko ga je rešil iz pasti, mu je lev rekel: »Pomagal si mi in mi storil dobro. A poslušaj moj nasvet: človek ne vrača dobrega.« Nekega drugega dne se je v past ujel človek in lovec ga je rešil.

Sčasoma je mladeniču pošlo vse žito v shrambah in z materjo sta spet stradala. Materi je rekel: »Mati, speci mi sedem hlebčkov.« Ko jih je spekla, je vzel svoj lok in odšel v gozd lovit divjad. Toda izgubil se je. Pojedel je že šest hlebčkov in ostal mu je samo še eden.

S tistim zadnjim hlebčkom je hodil naprej, vse globlje v širni gozd in samotno divjino, dokler ni srečal opice. Povprašala ga je, kako se mu godi: »O človek, kam greš?« Odgovoril ji je: »Izgubil sem se.« Rekla mu je: »Nikar ne obupuj. Danes ti bom povrnila dobroto, ki si mi jo izkazal, ko si me rešil iz pasti. Odpočij si tukaj in me počakaj.«

Opica je odšla na polja, ljudem ukradla zrelih papaj in banan ter jih prinesla človeku. »Vzemi to hrano, banane in papaje,« mu je rekla in mu jih izročila. Potem ga je vprašala: »Česa si še želiš? Bi rad vode?« Odšla je, ukradla bučo z vodo in mu jo prinesla. Človek se je napil, nato pa sta se poslovila. »Srečno!« »Srečno in na svidenje!« In odšel je naprej.

Ko je prišel nekoliko dlje, je srečal leva. Lev ga je vprašal: »Od kod prihajaš, človek?« Odgovoril mu je: »Izgubil sem se.« Lev mu je rekel: »Sedi sem, da ti povrnem dobroto, ki si mi jo izkazal. Pomagal si mi, zdaj bom jaz pomagal tebi. Kar sedi.« Človek se je udobno namestil in počakal leva. Ta je šel ulovit žival, mu prinesel meso in rekel: »Izgubil si se, zato jej to hrano, da ti povrnem tvojo dobroto.« Dal mu je meso in ogenj, da si ga je spekel. Človek si je spekel meso in jedel. Ko se je najedel, se je zaupal božji volji in krenil dalje.

Na poti je prišel do kmetije, kjer je živela stara, priletna žena. Tam je k njemu pristopil neki človek in mu rekel: »V našem mestu je nekdo bolan. Če znaš pripravljati zdravila, bi radi, da ga prideš zdravit.« Odgovoril mu je: »Ne znam pripravljati zdravil.«

Potem je ob poti zagledal vedro, nedaleč stran pa vodnjak. Rekel si je: »Grem k tistemu vodnjaku, da se napijem.« Ko je prišel do njega, je ob robu opazil vedro. Rekel si je: »Pogledam v vodnjak, da vidim, kako bi prišel do vode.« Nagnil se je čezenj in v njem zagledal veliko kačo. Rekla mu je: »Človek, malo počakaj.« Kača je prilezla iz vodnjaka in ga vprašala: »Kam greš, človek? Me prepoznaš?« Odgovoril je: »Ne poznam te.« Rekla mu je: »Jaz sem tista, ki si jo rešil iz svoje pasti. Rekla sem ti: obvaruj me dežja, da te bom nekoč obvarovala sonca. Tujec si v kraju, kamor greš. Daj mi svojo torbo, da ti vanjo položim nekaj reči, ki ti bodo tam v pomoč.« Dal ji je torbo in napolnila jo je z zlatimi in srebrnimi verižicami. Rekla mu je: »Vzemi polno torbo in si pomagaj z njeno vsebino.«

Ko je prispel v mesto, kamor je bil namenjen, je najprej srečal tistega človeka, ki se je nekoč ujel v njegovo past. Ta mu je vzel torbo in ga odpeljal k sebi domov. Ko je njegova žena zagledala gosta, je pristavila kašo in rekla: »Našemu gostu bom skuhala.«

Mož, ki ga je mladenič rešil iz pasti, pa je odšel k sultanu tistega mesta in mu rekel: »Sultan, nikar ne mislite, da je gost, ki je prišel k meni, človek. On je tista kača, ki živi v vodnjaku. Mislili ste, da je kača, a ni: ta človek je, ki se spreminja v kačo. Sultan, pošljite nekoga, da ga pripelje skupaj z njegovo torbo. V njej sem videl zlate in srebrne verižice.«

Poslali so nekoga po gosta in pripeljal ga je skupaj s torbo. Odprli so jo in mnogi so v njej prepoznali nakit sultanovega otroka, pa tudi nakit vezirjevih otrok in drugih meščanov. Nazadnje so mladeniču z vrvjo zvezali roke na hrbtu.

Velika kača je prilezla iz vodnjaka in prišla v mesto. Ovila se je okoli mesta in obstala tam, kjer je bil mladenič. Med ljudmi je zavladal preplah in rekli so mu: »Spregovori s to kačo in pojdi od tod!« Kača se je približala in ljudje so mladeniču razvezali roke. Preden se je vrnila v svoj vodnjak, mu je rekla: »O človek, kadar koli ti bodo storili kaj hudega, me glasno pokliči in takoj pridem k tebi.«

Poslej je bil mladenič v tisti deželi zelo spoštovan. Vprašali so ga: »Kako to, da ti je tvoj gostitelj storil kaj takega?« Povedal jim je: »Kača, lev in opica so mi rekli, da človeku ni dobro delati dobrega, ker ti dobroto povrne s hudim. In to je resnica, ne laž. Temu človeku sem storil dobro, on pa mi je povrnil s hudim. Nasvet kače, leva in opice je bil resničen, prav nič lažen.«

Sultan ga je vprašal, kaj to pomeni, in mladenič mu je povedal vso zgodbo. Sultan je rekel: »Ta človek si zasluži, da ga zašijejo v vrečo in vržejo v morje, saj ne pozna dobrote. Dobro so mu storili, on pa je povrnil s hudim.«