Prevod

Kdor ga skuša pridobiti s pogovorom, doživi poraz.

Toda ptič se zanj ni zmenil in je opicam še naprej neutrudno prigovarjal: »Hej! Čemu ves ta zaman vloženi trud?« Ker nikakor ni hotel nehati govoriti, ga je ena od opic, razjarjena zaradi brezplodnega naprezanja, zgrabila za peruti, treščila ob skalo in ubila. Zato pravim: »Lesa, ki se ne da upogniti, ne upogibaj,« in tako naprej. Prav tako velja:

Nasvet v neumnežu zbudi jezo, ne pa miru;

če kačo napojiš z mlekom, ji le pomnožiš strup.

In še:

Ne deli nasvetov kar vsakomur.

Poglej, kako je neumna opica ptici, ki si je lepo uredila dom, ta dom uničila.

Damanaka je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Drugi je odvrnil: »Zgodba 18. V nekem gozdu sta živela vrabec in vrabčevka. Na veji drevesa šamī sta si spletla viseče gnezdo. Nekega dne, ko sta udobno počivala v njem, je iz zimskega oblaka začel pršeti dež. Tedaj je prišla opica, ki sta jo premočena veter in naliv dodobra premrazila. Vsa tresoča se je s šklepetajočimi zobmi sedla ob vznožje drevesa šamī. Ko jo je vrabčevka videla v takem stanju, ji je rekla: »Ljuba moja!

Imaš roke in noge, po postavi si podobna človeku. Neumnica, mraz te trga — zakaj si ne zgradiš hiše?

Ko je opica to slišala, ji je jezno odvrnila: »Ničvrednica! Zakaj se ne zaobljubiš molku? Kakšna predrznost! Še norčuje se iz mene!

Ta iglokljuna, pokvarjena candra, ki se ima za modrijanko,

brez strahu blebeta — zakaj je ne bi ubila?«

Potem ji je rekla: »Neumnica! Kaj imaš od tega, da skrbiš zame? Saj je rečeno:

Govori tistemu, ki ti zaupljivo prisluhne, še zlasti če te sam vpraša;

besede, namenjene človeku brez zaupanja, so kakor jok v praznem gozdu.

A čemu toliko besed? Vrabčevka ji je iz gnezda znova prigovorila. Opica je splezala na drevo šamī in ji raztrgala gnezdo na sto kosov. Zato pravim: »Ne deli nasvetov kar vsakomur.«

Tako tudi ti, neumnež, kljub vsem naukom nisi ničesar dojel! Sicer pa nisi sam kriv, kajti pouk dobremu človeku koristi, slabemu pa ne. Saj je rečeno:

Kaj zaleže učenost, uporabljena na napačnem mestu?

Je kakor svetilka, postavljena v lonec, kjer ostane skrita v temi.

Zanašaš se na svojo jalovo učenost, mojih besed pa ne poslušaš in ogrožaš celo svoj lastni mir. Nedvomno si nevreden sin. Saj je rečeno:

Poznavalci svetih naukov naj na tem svetu razlikujejo štiri vrste sinov:

materi podobnega, očetu podobnega, očeta presegajočega in nevrednega.

Prvi je po vrlinah podoben materi, drugi je enak očetu;

tretji očeta presega, četrti pa je najslabši med slabimi.

Hudobnež, ki se veseli tuje nesreče, se ne zmeni niti za lastni pogin;

saj tudi brezglavi trup na bojišču pogosto še pleše, čeprav je že izgubil glavo.

Kako prav je rečeno:

Poznam oba, Dharmabuddhija in Kubuddhija;

zaradi sinove jalove prebrisanosti je oče umrl v dimu.«

Damanaka je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Drugi je odvrnil: »Zgodba 20. Zgodba o črni kači. V neki deželi sta živela prijatelja Dharmabuddhi in Pāpabuddhi. Nekega dne je Pāpabuddhi pomislil: »Neumen sem in reven. Zato bom vzel Dharmabuddhija s seboj v tuje kraje, z njegovo pomočjo obogatel, ga nato ogoljufal in udobno zaživel.« Naslednji dan je rekel Dharmabuddhiju: »Prijatelj! Katerih svojih dejanj se boš spominjal na stara leta? Kaj boš pripovedoval omikanim ljudem, če nisi videl tujih dežel? Saj je rečeno:

Kdor na svojih potovanjih po svetu ni spoznal raznih jezikov, oblačil in navad tujih dežel,

je zapravil sad svojega rojstva.

In še:

Človek ne pridobi pravega znanja, bogastva in spretnosti,

dokler se vedrega srca ne odpravi po svetu iz dežele v deželo.«

Ko je Dharmabuddhi slišal te besede, se je navdušil. Z dovoljenjem starejših se je na ugoden dan skupaj z njim odpravil v tuje kraje. Na potovanju je Pāpabuddhi po Dharmabuddhijevi zaslugi pridobil veliko premoženje. Ko sta si oba nabrala precej bogastva, sta se vesela in polna hrepenenja odpravila proti domu. Saj je rečeno:

Tistim, ki so v tujih deželah pridobili znanje, bogastvo in spretnosti,

se na poti domov že razdalja ene kroše zdi dolga kakor sto jodžan.

Ko sta se približala domačemu kraju, je Pāpabuddhi rekel Dharmabuddhiju: »Prijatelj! Ne bi bilo pametno, če bi vse to bogastvo odnesla domov. Domači in sorodniki bi naju prosili zanj. Zato ga zakopljiva nekje tukaj v gozdni goščavi, domov pa odnesiva le majhen del. Ko bova spet kaj potrebovala, bova skupaj prišla sem in vzela toliko, kolikor bova potrebovala. Saj je rečeno:

Moder človek naj nikomur ne razkazuje svojega bogastva, pa čeprav ga ima le malo;

pogled nanj namreč vznemiri celo puščavnikovo srce.

In še:

Kakor meso v vodi požirajo ribe, na kopnem zveri

in v zraku ptice, tako bogataša povsod napadajo drugi.«

Ko je Dharmabuddhi to slišal, je odvrnil: »Prijatelj, naj bo tako.« Storila sta, kakor sta se dogovorila, nato pa se vrnila vsak na svoj dom in tam srečno živela. Nekega drugega dne je Pāpabuddhi sredi noči odšel v gozd, pobral vse bogastvo, zasul jamo in se vrnil domov.

Čez nekaj časa je obiskal Dharmabuddhija in mu rekel: »Prijatelj, veliko družino imamo in zaradi pomanjkanja denarja smo v stiski. Pojdiva tja in prinesiva nekaj denarja.«

Drugi je odvrnil: »Prijatelj, naj bo tako.«

Odpravila sta se tja in začela kopati, a našla sta le prazno posodo. Tedaj se je Pāpabuddhi udarjal po glavi in vzkliknil: »Dharmabuddhi! Ti si vzel ta denar, nihče drug! Saj je bila jama spet zasuta. Daj mi polovico, sicer te prijavim kraljevemu sodišču!« Dharmabuddhi je odgovoril: »Hudobnež! Ne govori tako! Jaz sem vendar Dharmabuddhi in se ne ukvarjam s tatvinami. Saj je rečeno:

Pravični gledajo na tuje žene kakor na svoje matere, na tuje premoženje kakor na grude zemlje,

na vsa živa bitja pa kakor nase.«

Tako sta se prepirala in nazadnje odšla k sodniku, kjer sta obtoževala drug drugega. Ko so jima sodni uradniki že hoteli odrediti božjo sodbo, je Pāpabuddhi dejal: »Pravice ne presojate pravilno. Saj je rečeno:

V sporu se najprej išče listina; če je ni, se poiščejo priče;

šele kadar tudi prič ni, modri predpišejo božjo sodbo.

V tej zadevi so moja priča drevesna božanstva. Ta bodo razkrila, kateri od naju je tat in kateri poštenjak.« Vsi so mu odgovorili: »Prav si povedal. Saj je rečeno:

Če je v sporu za pričo že človek iz najnižje kaste,

božja sodba ni primerna — kaj šele, če pričajo gozdna božanstva!

Tudi nas ta zadeva močno zanima. Ob zori morata z nami na tisti kraj v gozdu.« Medtem je Pāpabuddhi odšel domov in rekel očetu: »Oče, Dharmabuddhiju sem ukradel veliko bogastvo. Ali ga bom obdržal, je zdaj odvisno od tvojih besed. Sicer bomo izgubili tako bogastvo kakor življenje.«

Oče je odvrnil: »Sin, hitro mi povej, kaj naj rečem, da bo bogastvo ostalo naše.«

Pāpabuddhi je dejal: »Oče, tam raste veliko drevo šamī. V njem je velika duplina. Takoj se skrij vanjo. Ko bom zjutraj pozval k pričanju resnice, moraš reči, da je tat Dharmabuddhi.«

Storila sta tako. Ob zori se je Pāpabuddhi okopal, nato pa se z Dharmabuddhijem na čelu in s sodnimi uradniki odpravil k drevesu šamī. Tam je glasno izrekel:

»Sonce in luna, veter in ogenj, nebo, zemlja in voda, srce in Yama, dan in noč ter jutranji in večerni somrak —

dharma pozna človekova dejanja.

Častitljivo gozdno božanstvo! Povej, kateri od naju je tat!«

Tedaj je Pāpabuddhijev oče, skrit v duplini drevesa šamī, odgovoril: »Poslušajte! Ta denar je vzel Dharmabuddhi.«

Ko so kraljevi uradniki to slišali, so od začudenja široko odprli oči in začeli po svetih predpisih iskati primerno kazen za Dharmabuddhijevo tatvino. Medtem pa je Dharmabuddhi okoli drevesne dupline naložil gorivo in ga zažgal. Ko je v duplini vzplamtel ogenj, je iz nje prilezel Pāpabuddhijev oče, napol ožgan in s popokanimi očmi, ter milo stokal. Vsi so ga vprašali: »Kaj je to?«

Povedal je, da je vse to hudodelstvo zakrivil Pāpabuddhi, nato pa umrl. Kraljevi uradniki so Pāpabuddhija obesili na vejo drevesa šamī, Dharmabuddhija pa pohvalili in rekli: »Kako prav je rečeno:

Moder človek naj pretehta rešitev, a tudi nevarnosti, ki jih ta prinaša.

Neumni čaplji so mungi pred njenimi očmi požrli mladiče.«

Dharmabuddhi je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Odgovorili so: »Zgodba 21. Zgodba o trgovčevem sinu po imenu Jīrṇadhana. V nekem gozdu je rasel banjanovec, na katerem je gnezdilo veliko čapelj. V njegovi duplini je živela črna kača. Nenehno je požirala čapljine mladiče, še preden so se jim razvile peruti. Nekoč je ena od čapelj videla, da ji je kača požrla zarod. Strta zaradi izgube mladičev je odšla na jezerski breg in tam obstala s sklonjeno glavo in očmi, polnimi solz. Ko jo je rak videl v takem stanju, jo je vprašal: »Stric, zakaj danes tako jokaš?«

Čaplja je odgovorila: »Prijatelj, kaj naj storim? Nesrečna sem, kača, ki prebiva v duplini, mi je požrla mladiče. Jokam od bolečine zaradi te izgube. Povej mi, ali poznaš kak način, da jo pokončam.«

Ko je rak to slišal, je pomislil: »Ta je naš prirojeni sovražnik. Dal ji bom tak nasvet, v katerem se bosta resnica in laž prepletli tako, da bodo poginile še vse druge čaplje. Saj je rečeno:

Z besedami, mehkimi kakor maslo, in z neusmiljenim srcem

sovražniku svetuj tako, da pogine skupaj z vsem svojim rodom.«

Nato je rekel: »Stric, če je tako, položi koščke ribjega mesa od vhoda v mungovo luknjo vse do kačje dupline. Mungo bo sledil tej poti in pokončal hudobno kačo.«

Čaplja je storila tako. Mungo je sledil ribjemu mesu, ubil črno kačo, nato pa drugo za drugo požrl še vse čaplje, ki so prebivale na drevesu. Zato pravimo: »Moder človek naj pretehta rešitev, a tudi nevarnosti, ki jih ta prinaša.«

Tako si tudi ti, neumnež, kakor Pāpabuddhi domislil pogubo, ne pa rešitve. Nisi dober človek, temveč si zgolj zloben. To sem spoznal, ko si ogrozil gospodarjevo življenje. Sam si razkril svojo hudobijo in zahrbtnost. Sicer pa je prav rečeno:

Kdo bi kljub vsemu trudu videl odprtino pod pavovim repom,

če ti neumneži ne bi zaplesali od veselja, ko zaslišijo grmenje oblakov?

Če v tak položaj spraviš celo gospodarja, kaj šele lahko pričakuje nekdo, kakršen sem jaz? Zato se mi ne približuj. Saj je rečeno:

Kjer miši požro tehtnico iz tisoč mer železa,

tam, o kralj, lahko tudi jastreb odnese otroka — o tem ni dvoma.«

Damanaka je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Drugi je odvrnil: »Zgodba 22. Zgodba o trgovčevem sinu po imenu Jīrṇadhana. V nekem mestu je živel trgovčev sin Jīrṇadhana. Ko je izgubil premoženje, je sklenil oditi v tuje kraje in si mislil:

»Kdor brez premoženja ostane v deželi ali kraju, kjer je nekoč po zaslugi lastnih moči užival blagostanje,

je najnižji med ljudmi.

In še:

Kdor tam, kjer se je nekoč dolgo postavljal in razkazoval svoj ponos,

zdaj ponižno prosi druge, si zasluži prezir.«

Doma je imel tehtnico iz tisoč mer železa, ki jo je podedoval od prednikov. Dal jo je v hrambo nekemu premožnemu trgovcu in se odpravil v tuje kraje. Dolgo je po svoji volji potoval po svetu, nato pa se vrnil v domače mesto in rekel trgovcu: »Gospod trgovec! Vrni mi tehtnico, ki sem ti jo zaupal v hrambo.«

Trgovec je odvrnil: »Prijatelj! Tvoje tehtnice ni več. Miši so jo požrle.«

Jīrṇadhana je rekel: »Gospod trgovec! Če so jo požrle miši, nisi ti nič kriv. Takšen je pač ta svet. Nič ni na njem večno. Zdaj pa grem k reki, da se okopam. Pošlji z menoj svojega sina Dhanadeva, naj mi odnese kopalne potrebščine.« Trgovec se je bal, da je njegova tatvina vzbudila sum, zato je rekel sinu: »Sin, tvoj stric gre k reki na kopanje. Vzemi kopalne potrebščine in pojdi z njim.« Kako prav je rečeno:

Nihče ne stori drugemu usluge zgolj iz naklonjenosti,

temveč zaradi strahu, pohlepa ali kakšnega drugega razloga.

In še:

Kjer ti brez očitnega razloga izkazujejo pretirano spoštovanje,

bodi previden, saj ti to nazadnje utegne prinesti nesrečo.

Trgovčev sin je vzel kopalne potrebščine in se vesel odpravil z gostom. Ko se je Jīrṇadhana okopal, je dečka zaprl v votlino ob reki, vhod založil z veliko skalo in se naglo vrnil domov. Trgovec ga je vprašal: »Gost, povej mi, kje je moj sin, ki je šel s teboj k reki?«

Odgovoril je: »Z rečnega brega ga je odnesel jastreb.«

Trgovec je dejal: »Lažnivec! Kje si še videl, da bi jastreb lahko odnesel otroka? Vrni mi sina, sicer te prijavim kraljevemu sodišču!«

Jīrṇadhana je odvrnil: »O, ti resnicoljubni mož! Prav tako kakor jastreb ne more odnesti otroka, tudi miši ne morejo požreti tehtnice iz železa. Če hočeš dečka nazaj, mi vrni tehtnico.« Tako sta se prepirala in nazadnje oba odšla na kraljevo sodišče.

Tam je trgovec glasno zavpil: »Krivica! Krivica! Ta tat mi je ugrabil otroka!«

Sodniki so rekli Jīrṇadhani: »Vrni trgovčevega sina!«

Odvrnil je: »Kaj naj storim? Pred mojimi očmi ga je z rečnega brega odnesel jastreb.«

Ko so to slišali, so rekli: »Ne govoriš resnice. Mar lahko jastreb odnese otroka?«

Odgovoril je: »Gospodje, poslušajte moje besede:

Kjer miši požro tehtnico iz tisoč mer železa,

tam, o kralj, lahko tudi jastreb odnese otroka — o tem ni dvoma.«

Vprašali so: »Kako je to mogoče?«

Trgovec je nato pred sodniki povedal vso zgodbo. Ti so se zasmejali, obema pojasnili, kaj morata storiti, in ju pomirili: eden je dobil nazaj tehtnico, drugi pa otroka.

***********************************************************************

Zato pravim: »Kjer miši požro tehtnico iz tisoč mer železa,« in tako naprej.

Neumnež! Vse to si storil, ker nisi mogel prenesti naklonjenosti, ki jo je gospodar izkazoval Sañjīvaki. Kako prav je rečeno: Ljudje nizkega rodu navadno grajajo plemenite, nesrečneži tiste, ki jim je sreča naklonjena,

skopuhi darežljive, nepošteni poštene, reveži premožne;

tisti, ki jih kazi grdota, grajajo lepe, grešniki pravične,

neumneži pa vselej grajajo človeka, ki se spozna na mnoge nauke.

In še:

Neumneži sovražijo učene, siromaki bogataše,

grešniki tiste, ki spoštujejo zaobljube, nezveste ženske pa krepostne žene.

Neumnež, še dobro si spremenil v zlo. Saj je rečeno:

Boljši je učen sovražnik kakor neumen dobrotnik.

Opica je ubila kralja, tat pa je rešil brahmane.«

Damanaka je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Drugi je odvrnil: »Zgodba 23. Neki kralj je imel opico, ki mu je bila izredno vdana in mu je osebno stregla. Tako zelo ji je zaupal, da se je smela svobodno gibati celo po notranjih prostorih palače. Nekega dne, ko je kralj spal, ga je opica hladila s pahljačo. Tedaj mu je na prsi sedla muha. Opica jo je s pahljačo vedno znova odganjala, a muha se je kar naprej vračala na isto mesto. Nespametna opica, že po naravi nemirna, se je razjezila, zgrabila oster meč in zamahnila po njej. Muha je odletela, ostro rezilo pa je kralju presekalo prsi in ga ubilo. Zato naj kralj, ki si želi dolgega življenja, nima neumnega služabnika.«