Tkalec Somilaka in usoda

Besedilo

Tkalec Somilaka in usoda

Ko bi človek, ki išče osvoboditev, prestal le stotino muk,

ki jih ta nespametni svet prenaša zaradi bogastva, bi dosegel osvoboditev.

Katera dežela je pogumnemu in plemenitemu človeku domača in katera tuja?

Kamor koli pride, si jo z močjo svojih rok pridobi za svojo.

Lev, oborožen z zobmi, kremplji in repom, stopi v gozd

in si prav tam poteši žejo s krvjo mogočnih slonov, ki jih je pokončal.

Kdor je moder, ne obupa, četudi brez premoženja odide v tujo deželo. Saj je rečeno:

Katero breme je pretežko sposobnim? Katera pot predolga vztrajnim?

Katera dežela je tuja učenim? Kdo je tuj človeku prijaznih besed?

Ti pa si zakladnica modrosti in nisi podoben navadnemu človeku. Ali kakor pravi izrek:

Človeka, ki je poln vneme, ne odlaša, zna opraviti delo in se ne vda nesreči,

ki je pogumen, hvaležen in zvest v prijateljstvu, si Lakṣmī sama želi za svoje bivališče.

Poleg tega tudi že pridobljeno bogastvo izgine, ko dozori sad preteklih dejanj. Toliko dni je bilo tvoje. Kar ti ni usojeno, ti ni dano uživati niti za trenutek. Usoda ti odvzame celo tisto, kar ti samo pride v roke.

Nesrečnež ne užije bogastva, četudi si ga pridobi,

kakor nespametni Somilaka, ki je prišel v prostrani gozd.

Hiraṇyaka je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Ta je odgovoril: »Peta zgodba, zgodba o Somilaki. V nekem mestu je živel tkalec po imenu Somilaka. Nenehno je izdeloval tkanine, primerne za kralje, olepšane z raznovrstnimi pisanimi vzorci. A čeprav je bil mojster najrazličnejših vzorcev, si nikakor ni mogel zaslužiti več, kot je potreboval za hrano in obleko. Drugi, navadni tkalci v istem kraju, ki so znali izdelovati le grobo blago, pa so bili zelo premožni. Ko jih je gledal, je rekel svoji ženi: »Draga, poglej te izdelovalce grobega blaga, kako bogati so z denarjem in zlatom! Ta kraj mi torej ne prinaša sreče. Drugam bom šel iskat zaslužek.« Odvrnila mu je: »Ljubi moj, prazne besede so to, da ljudje obogatijo v tujih krajih, doma pa ne. Saj je rečeno:

Naj ptice vzletajo v nebo ali se spuščajo na zemljo,

tudi njim pride le tisto, kar jim je usojeno, nič, kar jim ni dano.

In še: Kar ni usojeno, se ne zgodi,

kar je usojeno, pa se zgodi tudi brez truda.

Celo tisto, kar že držimo na dlani, izgine,

če nam ni namenjeno.

Kakor tele med tisoč kravami najde svojo mater,

tako preteklo dejanje sledi tistemu, ki ga je storil.

Z njim leže, ko leže, in mu sledi, ko hodi;

človekovo preteklo dejanje ostaja vedno ob njem.

Kakor sta senca in sončna svetloba vselej povezani,

tako sta dejanje in njegov storilec neločljivo združena.«

Tkalec je odgovoril: »Draga, ne govoriš prav. Brez prizadevanja dejanja ne obrodijo sadu. Saj je rečeno:

Kakor z eno samo roko ne moreš zaploskati,

tako brez truda ni mogoče pričakovati sadov dejanj.

Poglej: celo hrana, ki ti jo ob času obeda nakloni usoda,

ti nikakor ne pride v usta, če ne premakneš roke.

In še: Lakṣmī pride k prizadevnemu človeku, levu med ljudmi;

le strahopetci pravijo: ‘Usoda nam mora dati.’

Odmisli usodo in se z lastnimi močmi loti dela. Če se kljub trudu ne posreči, kaj ti je mogoče očitati?

In še:

Dela se dovršijo s trudom, ne z željami;

spečemu levu divjad ne stopi v gobec. Brez prizadevanja, o kralj, se želje ne izpolnijo;

le boječneži govorijo: ‘Kar je usojeno, se bo zgodilo.’

Če človek dela z vsemi svojimi močmi, pa vendar ne doseže uspeha,

mu ni kaj očitati, saj je usoda prekrižala njegovo prizadevanje.

Zato moram vsekakor oditi v drugo deželo.«

Ko se je tako odločil, je odšel v mesto Vardhamāna, tam ostal tri leta in zaslužil tristo zlatnikov, nato pa se odpravil domov. Na polovici poti, ko je potoval skozi gozd, je veličastno sonce zašlo. Iz strahu pred divjimi zvermi je splezal na mogočno deblo banjanovca in zaspal. Sredi noči pa je zaslišal dva moža strašnega videza, ki sta se pogovarjala.

Eden je rekel: »Hej, Kartṛ, mar ne veš dobro, da Somilaki ni namenjeno več premoženja, kot ga potrebuje za hrano in obleko? Zakaj si mu potem dal tristo zlatnikov?«

Drugi je odvrnil: »Hej, Karman, prizadevnim moram dati plačilo; kaj bo nazadnje z njim, pa je odvisno od tebe.« Ko se je tkalec zbudil in pogledal culico z zlatniki, jo je našel prazno. Ogorčen je pomislil: »Gorje, kaj je to? Denar, ki sem ga zaslužil s tolikšnim trudom, je kar izginil! Kako naj po vsem tem jalovem naporu, brez prebite pare, stopim pred ženo in prijatelje?« Sklenil je, da se vrne v isto mesto. Tam je v enem samem letu zaslužil petsto zlatnikov in se spet odpravil domov. Ko je na polovici poti znova prišel v gozd, je sonce zašlo. Tokrat pa se iz strahu, da bi izgubil zlato, ni ustavil, čeprav je bil zelo utrujen, temveč je v hrepenenju po domu hitro hodil naprej. Tedaj je zagledal enaka moža, ki sta mu prihajala naproti, in slišal njun pogovor. Eden je rekel: »Hej, Kartṛ! Zakaj si mu dal petsto zlatnikov? Mar ne veš, da mu ni namenjeno nič več kot hrana in obleka?« Drugi je odgovoril: »Hej, Karman! Prizadevnim moram dati plačilo. Njegova končna usoda pa je odvisna od tebe. Zakaj me torej grajaš?«

Ko je Somilaka to slišal, je pogledal v culico, a zlata ni bilo več. Prevzela ga je globoka žalost in pomislil je: »Čemu mi življenje, če sem brez denarja? Na tem banjanovcu se bom obesil in si vzel življenje.« Ko se je tako odločil, je iz trave darbha spletel vrv, si nataknil zanko okoli vratu in drugi konec privezal na vejo. Ravno ko se je hotel pognati v globino, ga je iz zraka ogovoril neki mož: »Hej, Somilaka! Ne stori tega nepremišljenega dejanja! Jaz sem tisti, ki ti jemlje denar. Ne dopuščam ti niti ene same školjkice več, kot je potrebno za hrano in obleko. Vrni se domov. Toda tvoja drznost me je razveselila, in ker se ti nisem prikazal zaman, si izberi dar, ki si ga želiš.«

Somilaka je rekel: »Če je tako, mi daj veliko bogastva.«

Mož je odvrnil: »Kaj boš z bogastvom, ki ga ne moreš uživati, ko pa ti ni namenjeno več kot hrana in obleka? Saj je rečeno:

Kaj koristi bogastvo, ki je kakor žena, pridržana enemu samemu,

in ni kakor vsem dostopna vlačuga, ki jo uživajo popotniki?«

Somilaka je rekel: »Četudi ga ne bom mogel uživati, naj vendar imam bogastvo. Saj je rečeno:

Četudi je skopuh in nizkega rodu,

ljudje vselej iščejo zavetje pri možu, ki ima nakopičeno bogastvo, in mu služijo.

In še:

Ohlapna sta, pa vendar čvrsto pritrjena; bosta padla ali ne?

Petnajst let sem ju opazoval, draga moja.«

Mož je vprašal: »Kaj to pomeni?« Somilaka je odgovoril: »Šesta zgodba, zgodba o Tīkṣṇaviṣāṇi in šakalu. V nekem kraju je živel velik bik po imenu Tīkṣṇaviṣāṇa. Od prekipevajoče moči je zapustil svojo čredo, z rogovi razkopaval rečne bregove in se prosto potikal po gozdu ter se pasel na smaragdno zeleni travi. V istem gozdu je živel šakal Pralobhaka. Nekega dne je z ženo udobno sedel ob rečnem bregu. Tedaj je Tīkṣṇaviṣāṇa prišel na tisto peščino, da bi se napil. Ko je šakalka zagledala njegova viseča moda, je rekla šakalu: »Gospod moj, poglej, kako temu biku bingljata kosa mesa! Čez trenutek ali čez nekaj ur bosta gotovo odpadla. Zato mu moraš slediti.« Šakal je odgovoril: »Draga, ne veva, ali bosta sploh kdaj odpadla ali ne. Zakaj mi nalagaš jalov trud? Tukaj bom ostal in s teboj lovil miši, ki prihajajo pit vodo, saj prav tu vodi njihova steza. Če te zapustim in odidem za bikom Tīkṣṇaviṣāṇo, bo prišel kdo drug in zasedel ta kraj. Tega ni pametno storiti. Saj je rečeno:

Kdor opusti gotovo in se žene za negotovim,

izgubi gotovo, negotovega pa tako ali tako nima.«

Šakalka je rekla: »Strahopetec si, saj si zadovoljen z vsakim drobcem, ki ti pride v roke. Saj je rečeno:

Majhen potoček se hitro napolni, mišje šape so hitro polne;

malodušen človek je hitro zadovoljen in mu zadošča že malenkost.

Zato mora biti mož vselej poln vneme. Saj je rečeno:

Kjer se dela lotevajo z vnemo, kjer obvladujejo lenobo

in se preudarnost združuje s pogumom, tam bogastvo zanesljivo ostane.

Nihče naj ne opusti prizadevanja z mislijo, da je vse odvisno od usode;

brez truda iz sezamovih semen ni olja.

In še:

Nespametnemu nesrečnežu, ki je zadovoljen že z malim,

izgine celo bogastvo, ki mu je bilo že dano.

Pa tudi tvoje besede, da ne veva, ali bosta odpadla ali ne, niso na mestu. Saj je rečeno:

Odločni so vredni časti; veličine ni lahko doseči.

Kaj neki je ta drobna ptica čātaka, pa ji vendar sam Indra prinaša vodo!

Poleg tega sem se mišjega mesa že naveličala. Ta dva kosa mesa pa sta videti, kakor da bosta vsak čas odpadla. Zato stori, kot pravim, in nič drugače.« Ko je to slišal, je zapustil kraj, kjer je lovil miši, in se odpravil za Tīkṣṇaviṣāṇo. Res je dobro rečeno:

Mož je pri vseh svojih opravilih sam svoj gospodar le dotlej,

dokler ga kavelj ženskih besed ne zgrabi in prisilno ne odvede.

Česar ne bi smel storiti, se mu zdi prav, neprehodno se mu zdi lahko prehodno,

neužitno se mu zdi užitno, kadar ga ženejo ženske besede.

Tako je z ženo dolgo blodil za bikom, toda moda niso odpadla. V petnajstem letu je obupan rekel ženi: »Ohlapna sta, pa vendar čvrsto pritrjena …« (141) in tako naprej.

»Tudi odslej ne bosta odpadla. Zato se vrniva na najino staro mesto.« Zato pravim: »Ohlapna sta, pa vendar čvrsto pritrjena …« (141).«

*********************************************************************** Mož je rekel: »Če je tako, se še enkrat odpravi v mesto Vardhamāna. Tam živita dva trgovska sinova. Eden je Guptadhana, drugi Upabhuktadhana. Spoznaj njuno življenje in nato prosi za dar, da bi postal podoben enemu od njiju. Če želiš bogastvo, ki ga ne boš užival, te napravim za Guptadhano. Če pa želiš bogastvo, ki ga boš razdajal in užival, te napravim za Upabhuktadhano.« S temi besedami je izginil. Somilaka se je ves začuden znova odpravil v Vardhamāno. Zvečer je izčrpan le stežka prispel v mesto. Spraševal je po Guptadhanovi hiši, jo po dolgem iskanju našel in po sončnem zahodu vstopil vanjo. Čeprav ga je Guptadhana skupaj z ženo in sinovi zmerjal, je vztrajal, stopil v hišo in sedel. Ob času večerje so tudi njemu brez prijaznosti dali nekaj hrane. Pojedel je in tam zaspal. Opolnoči pa je videl tista dva moža, ki sta se pogovarjala. Eden je rekel: »Hej, Kartṛ! Zakaj si Guptadhani povzročil dodaten strošek, ko je Somilaki dal hrano? Ni prav, kar si storil.« Drugi je odgovoril: »Hej, Karman! Za to nisem kriv jaz. Človeku moram nakloniti, kar mu pripada, končni izid pa je odvisen od tebe.« Ko je Somilaka vstal, je Guptadhano mučila huda črevesna bolezen in bil je povsem izčrpan od bolečin. Zaradi te bolezni se je moral naslednji dan postiti. Somilaka je zjutraj zapustil njegovo hišo in odšel k Upabhuktadhani. Ta mu je vstal naproti, ga prijazno sprejel ter mu spoštljivo ponudil hrano in obleko. V njegovi hiši je legel na udobno posteljo in zaspal. Opolnoči pa je spet videl ista moža, ki sta se pogovarjala. Eden je rekel: »Hej, Kartṛ! Ta mož je veliko porabil, ko je pomagal Somilaki. Povej, kako mu bo to povrnjeno. Vse to je prinesel na posodo iz trgovčeve hiše.«

Drugi je odgovoril: »Hej, Karman! To je moja naloga. Končni izid pa je odvisen od tebe.« Zjutraj je prišel kraljev služabnik in Upabhuktadhani izročil denar, ki mu ga je kralj naklonil v znak svoje milosti.

Ko je Somilaka to videl, je pomislil: »Čeprav nima prihrankov, je ta Upabhuktadhana boljši od tistega skopuškega Guptadhane. Saj je rečeno:

Sad Ved je ognjena daritev, sad učenosti je lepo in krepostno vedenje;

sad zakona sta ljubezensko veselje in potomstvo, sad bogastva pa dajanje in uživanje.

Naj me torej stvarnik napravi za človeka, ki bogastvo razdaja in uživa. Nakopičenega bogastva ne potrebujem.« In Somilaka je postal človek, ki je svoje bogastvo razdajal in užival. Zato pravim: »Nesrečnež ne užije bogastva, četudi si ga pridobi …«

Če nas denar, zakopan sredi hiše, napravi bogate,

zakaj potem ne bi bili tudi mi bogati zaradi tega istega denarja?

Zato, dragi Hiraṇyaka, imej to v mislih in ne žaluj zaradi denarja. Tudi bogastvo, ki ga imaš, a ga ne moreš uživati, je treba šteti, kakor da ga ni. Saj je rečeno:

Pridobljeno bogastvo ohranjamo prav z razdajanjem,

kakor vodo v zbiralniku ohranja njen odtok.

In še:

Pridobljeno bogastvo ohranjamo prav z razdajanjem,

kakor vodo v zbiralniku ohranja njen odtok.

In še:

Bogastvo ima tri poti: darovanje, uživanje in propad. Kdor ne daje in ne uživa, njegovo bogastvo ubere tretjo pot.

Kdor je razsoden in to ve, naj si ne pridobiva denarja samo zato, da bi ga kopičil, saj to prinaša trpljenje. Saj je rečeno:

Bedaki, ki upajo, da bodo v bogastvu in podobnih rečeh našli srečo,

so kakor ljudje, ki se v poletni pripeki približajo ognju, da bi se ohladili.

Kače se hranijo z zrakom, pa niso slabotne;

gozdni sloni se hranijo s suho travo, pa so mogočni.

Veliki modreci preživljajo dneve ob koreninah in sadežih;

zadovoljstvo je človekov največji zaklad.

Sreče, ki jo občutijo ljudje mirnega duha, nasičeni z nektarjem zadovoljstva,

ne poznajo pohlepneži, ki zaradi denarja begajo sem in tja.

Kdor pije zadovoljstvo kakor nektar, najde najvišji mir;

kdor pa ni nikoli zadovoljen, nenehno trpi.

Ko obvladamo duha, obvladamo tudi vsa čutila;

ko oblaki zakrijejo sonce, zakrijejo tudi njegove žarke.

Umirjeni veliki modreci pravijo, da je resnična blaginja v tem, da presekaš hrepenenje;

bogastvo ne pogasi želja, kakor bližina ognja ne pogasi žeje. Ljudje grajajo celo neoporečno in glasno hvalijo, kar ni vredno hvale;

česa vse ne storijo zavoljo premoženja!

Tudi tistemu, ki si želi denarja zaradi krepostnih del, ta želja ne prinaša dobrega;

bolje se je blatu že od daleč izogniti, kakor ga pozneje spirati s sebe.

Ni zaklada, enakega darežljivosti,

in na zemlji ni hujšega sovražnika od pohlepa.

Ni okrasa, enakega lepemu značaju,

in ni bogastva, enakega zadovoljstvu.

Najhujša revščina je pomanjkanje bogastva dostojanstva;

Śarva ima za vse premoženje starega bika, pa je vendar najvišji gospod.

Ko to veš, dragi prijatelj, bodi zadovoljen.« Ko je vrana slišala Mantharakove besede, je rekla: »Dragi prijatelj, vzemi si k srcu, kar pravi Mantharaka. Saj je dobro rečeno:

Zlahka najdeš ljudi, o kralj, ki vselej govorijo prijetne besede;

težko pa je najti človeka, ki pove neprijetno, a koristno resnico, in človeka, ki ji prisluhne.

Tisti, ki ljudem povedo, kar jim koristi, četudi je neprijetno,

so pravi prijatelji; drugi nosijo le to ime.«

Medtem ko so se tako pogovarjali, je v isto jezero pribežal jelen Citrāṅga, ki ga je prestrašil lovec. Ko so ga zagledali, kako vznemirjen prihaja, je Laghupatanaka zletel na drevo, Hiraṇyaka se je skril v šop trstičja, Mantharaka pa se je umaknil v vodo. Ko je Laghupatanaka dobro pogledal jelena, je rekel Mantharaki: »Pridi, pridi, prijatelj Mantharaka! Žejen jelen je prišel sem in stopil v jezero. Ta hrup je povzročil on, ne človek.« Ko je Mantharaka to slišal, je glede na okoliščine rekel: »Laghupatanaka, poglej, kako jelen težko diha in se s preplašenimi očmi ozira nazaj. Gotovo ni prišel zaradi žeje, temveč ga je prestrašil lovec. Poglej torej, ali prihajajo za njim lovci ali ne. Saj je rečeno: